Carl Hoffman - fatalist po duši, novinar po profesiji. Foto: Facebook
Carl Hoffman - fatalist po duši, novinar po profesiji. Foto: Facebook
Rezultat poti je knjiga Lunatic Express.
Vozil se je v natrpanih indonezijskih trajektih ... Foto: EPA
... razmajanih vlakih v Afriki ... Foto: EPA
... in letalskimi družbami z vprašljivo varnostno statistiko. Foto: EPA
Brivnica pri lokalcih.

Zgoraj omenjeno je Ariani prislužilo neslaven vzdevek "Scariana" (strašljiva Ariana, op. a.).
Večina potnikov bi se začela živčno potiti, a Hoffman je vajen leteti in potovati na robu. Dve desetletji je bil zanesljiv mož in oče, piše 49-letni Hoffman v svoji novi knjigi The Lunatic Express. A nato se mu je strgalo. Kot novinar si je zaželel oditi stran in videti "komplicirano srce" sveta.
Zato se je leta 2008 podal na petmesečno potovanje s prevoznimi sredstvi, ki bi se jim večina turistov ognila v širokem loku, a na katera se vkrcajo mnogi ljudje vsak dan. Hoffman je letel z letalskimi družbami z najslabšo varnostno statistiko na svetu, izkusil 28-urna potovanja na avtobusih, nagnjenih k temu, da strmoglavijo s pečin Južne Amerike, plul na prenapolnjenih trajektih Amazonke in Azije ter preživel soparne afriške vlake.
Cilj: doživeti potovanja ne kot dopustnik, temveč kot običajna oseba, ki mora priti od ene točke do druge čim ceneje, kar se da.


Leteli ste s statistično tveganimi letalskimi družbami kot Ariana, Cubana (kubanski letalski prevoznik) in brazilski TAM. Kako ste se počutili ob vzletu, ob tem, ko ste vedeli, da bi vzdrževanje, usposabljanje pilotov in starost letala znali biti vprašljivi?
Verjetno sem fatalist. Mislil sem si, da bom že okej. Upal sem, da letalo ne bo strmoglavilo in ena od smešnih stvari je, da je potovanje z letali precej varno. Še celo na res slabih letalskih družbah je verjetnost, da boste umrli, precej manjša kot vožnja po avtocesti. Šlo je za igro s številkami in nekako sem si mislil (ali upal), da se tokrat pač ne bo zgodilo nič slabega.
Pa se je zgodilo kaj neobičajnega?
Ne, poleti so bili dokaj rutinski. S Cubano, ki je statistično ena od najnevarnejših letalskih družb na svetu, je bilo pravzaprav prav prijetno leteti. Iz Havane do Bogote (Kolumbija) smo leteli na starem ruskem letalu. Sedeži se ne dajo nagniti, ljudje so kadili, prtljaga pa je letela iz predalov nad glavo. A letalo je bilo dejansko točno in stara ruska letala imajo veliko prostora za noge, tako da ni bilo slabo. Z Ariano sem letel dvakrat, pa se ni nič zgodilo. Bila je gneča, strogi varnostni ukrepi, a hrana je bila dobra, precej boljša kot vrečka čipsa na Unitedu.
Kakšno pa je bilo to kosilo na Ariani?
Kebabi na žaru in okusna, začinjena hrana. Dobro je bilo.
Imeli ste tako malo osebnega prostora na številnih vaših potovanjih, še posebej na trajektu v Indoneziji, kjer so vas obkrožali ljudje in "na milijone ščurkov. Ste kdaj doživeli točko, ko ste hoteli samo spokati in oditi?
Nikoli. Res pa je, da sem si na koncu teh potovanj vedno skoraj obupano želel priti do hotela, kjer bi imel lastno posteljo, bil sam zase in spil mrzlo pivo. Imamo navado misliti na premožnost kot na kopičenje materialnih dobrin, a odkril sem, da kar nas dela bogate v razvitem svetu, je čistoča in prostor. Trenutno sedim v svojem relativno majhnem stanovanju, sam sem v njem in to je nekaj, kar mnogo ljudi po svetu ne bo nikdar izkusilo. To se mi je posvetilo na mojem potovanju: minili bodo dnevi, preden bom lahko sam. To me je skoraj spravilo ob pamet. Roke ali noge naključnih ljudi na meni, bil sem skeptičen. To je moj prostor. A večina sveta dejansko nima prostora.
Na indonezijskem trajektu ste jedli jedi iz "riža in ribjega repa". Kako je bilo to?
Plovba v podpalubju je vključevala dva obroka na dan in zanju je bila neskončno dolga vrsta. Nato so ti v roke potisnili krožnik iz stiropora, v katerem je bil kupček belega riža in/ali ribja glava ali ribji rep, iz katerega izbrskaš tiste malo mesa, kar ga je. In dobiš še mali paketek tabaska.
Fizično, kako je vaše telo prenašalo utesnjene situacije, onesnaženost in vročino v nekaterih od teh držav?
Edinkrat, ko mi je bilo slabo, je bilo v New Delhiju. Stanoval sem pri prijateljih diplomatih in novinarjih v njihovem nobel stanovanju, pa so me peljali na nobel večerno zabavo, na kateri sem bruhal. Sicer pa mi ni bilo nikdar slabo. Na koncu sem že jedel vse, pil vodo iz pipe v Mumbaju in Kalkuti. Mislim, da je bilo fizično najtežji del potovanja indonezijska ladja, na kateri sem spal na palubi. Vse me je bolelo. Sem precej koščen, zato je bila vsaka kost na bokih, ramenih, komolcih in zapestjih polna modric. Na nekaterih južnoameriških avtobusih sem se vozil dosti predolgo in sem začel dobivati krče, a nič nisem mogel proti temu, zato sem se samo skušal izklopiti in preiti v nekakšno zamaknjeno stanje.
Ste se kdaj zbali za svoje življenje?
Nikdar neposredno. V Afganistanu sem bil malce živčen, a dlje, ko sem bil tam, manj me je bilo strah, ker začenjaš razumeti, kakšna je situacija tam.
Kako rezerviraš hotel v Kabulu? Ali gre kar prek interneta?
Lahko. Varnostni ukrepi so zelo ostri; je več zidov in vrat in ljudi z brzostrelkami, ki vas stražijo. Bilo je drago in velika tarča. Pravzaprav sem se preselil v precej manjši lokalni hotel z manj varovanja, a je bil tudi manjša tarča in cenejši.
V Kabulu ste spoznali Francozinjo, ki je sama potovala po Afganistanu, Pakistanu in Jemnu. Kako ji to uspeva?
Preprosto ji. Svet je dostopnejši, kot si mislimo. Obleče si črn zar, si da ruto na glavo in nož v torbico. V Jemnu je nosila še manjšo pištolo, mi je povedala.
Mislite, da bi ženska lahko opravila isto potovanje, kot ste ga vi?
Ja, seveda. Nočem minimizirati izzivov, s katerimi se spoprijemajo ženske, a Francozinja je očitno počela stvari precej bolj divje, kot 99 odstotkov tistega, kar sem počel jaz, pa je bila v redu. Pogumne ženske nenehno potujejo po svetu.
Knjižni recenzent New York Timesa vas je oklical za adrenalinskega džankija. Se strinjate s to oceno?
Ne, temu moram oporekati. Mislim, da sem radoveden. Sem novinar. Hočem spoznati in razumeti svet in mislim, da moraš za to včasih stopiti iz svojega udobnega okolja.
Mlačen zaključek potovanja
Carl Hoffman je svoje potovanje sklenil na Greyhoundovem avtobusu od Los Angelesa do Washingtona. Zadnji del se mu je zdel brez duše. "Presenečen sem bil, da se mi je Amerika tokrat, ko sem se vrnil domov, zdela kot žalosten in odtujen kraj. Ljudje na avtobusu so bili res umazani. Nekateri se niso stuširali. Večina potnikov je svojo prtljago nosila v plastičnih vrečah za smeti. Na trajektu v Indoneziji se je vsako jutro vsak Indonezijec napotil v smrdljivo kopalnico, si umil lase in zobe. Ljudje so bili lepo oblečeni. Ko sem bil na avtobusu, nisem mogel ugotoviti, kaj drži Ameriko skupaj.