Na lokomotive se lahko tudi povzpnete, najstarejša - zelena lepotica SB 29.718, je še iz leta 1861.

Železniški muzej se nahaja na Parmovi ulici v Ljubljani - v nekdanji kurilnici Šiška, ljubitelji velikih premikajočih se strojev pa prihajajo tja na ogled kar z vsega sveta. Med Slovenci muzej obiščejo predvsem šolarji in redki strastni poznavalci. Glede na število prebivalcev naše države pa je količina ohranjenih predmetov iz zbirke resnično neverjetna.

Kot da bi se vrnili v leto 1950
Ob prihodu v muzej vas bo očarala do podrobnosti dodelana rekonstrukcija železniške postaje, ki je opremljena z izvirnimi predmeti. Od okenca za nakup karte, čakalnice z lesenimi klopmi in pozabljenim kovčkom, do pisarne vodje prometnega urada z značilno potiskano poslikavo sten, vse to je mogoče videti v muzeju.
Obiskovalci se lahko v muzeju poigrajo tudi s signalnimi napravami, ki so skrbele za varnost na železniških progah. Muzej hrani še delujoče naprave za premik kretnic, kustos pa vas ob obisku lahko "izobrazi" z vsemi znanji, ki bi jih pravi železniški uslužbenec v preteklosti potreboval pri svojem delu.

"Vse naprave so v tistih časih delovale tako, da do napak, ki bi lahko povzročile nesrečo, ni moglo priti," je povedal Mladen Bogič, ravnatelj Železniškega muzeja, ki je strast do železnice začel gojiti že v otroštvu. Za zagotavljanje varnosti prometa so bile ključnega pomena vse slišne, vidne in pisne zveze med postajami, komunikacijo med njimi pa je najprej močno olajšal že izum telegrafa, ki se je nemudoma uveljavil tudi na železnici.

V enem delovniku le v Zagreb in nazaj
Strojevodja in kurjač sta za upravljanje vlaka na poti iz Ljubljane v Zagreb in nazaj porabila osem ur, v vsakem delovnem dnevu sta tako opravila le dve relaciji. Pri tem je parna lokomotiva za svoje delovanje potrebovala kar šest ton premoga. Kurjač je moral biti dobro fizično pripravljen, oba s strojevodjo pa se nista izognila umazaniji, ki jo je povzročal dim. Precej drugače, kot smo navajeni v današnjih časih.

Muzej začeli postavljati v 60. letih
Ko se je pokazalo, da se doba parnih lokomotiv izteka, so leta 1950 v Beogradu odprli Železniški muzej. Da bi bilo treba dokumentirati tudi našo železniško zgodovino, pa je menil slikar Stane Kumer, ki je poleg svojega umetniškega udejstvovanja, posvečenega železnicam, v šestdesetih letih kot prvi začel zbirati najpomembnejše predmete iz zbirke Železniškega muzeja. Eden izmed najbolj zavidljivih je zagotovo eksponat SB 29.718, gre za lokomotivo iz leta 1861, ki je peljala na progi nekdanje Južne železnice. Družbo pa ji dela "kamniški škrnicelj" iz leta 1880, kot so jo poimenovali zaradi njenega velikega dimnika, ter brzovozna 03-002. Ta je bila zasnovana posebej za progo Ljubljana-Trst.