Napovedi - potem ko so leta 2005 londonske mestne oblasti sprejele pobudo za naročilo novih double-deckerjev ali dvonadstropnikov - so bile navdušujoče: novi avtobusi bodo lepši, bolj ekonomični, ekološko naprednejši, varčnejši, tišji, prostornejši, udobnejši, poleg tega bo preobrazba avtobusne flote potekala hitro. London bo prav kmalu imel nov ponos! Edino, kar se tedaj še ni vedelo, je bilo, ali bo imel ta novi avtobus vstopno odprtino (spet tudi) zadaj ali ne.

V resnici se je zgodilo le malo več kot nič. To malo več pa zajema prvi stavek zgoraj na začetku tega spisa. Zgodba o novih londonskih avtobusih ni zgodba o uspehu. Vseeno pa je zanimiva. Zanimiva je zato, ker dobri, napredni nameni še niso nujno zmagoslavni. Zanimiva je tudi zato, ker lepo oriše čas, ki ga živimo. Čas, ko denarja ni na pretek, čas, ko si slehernik želi veliko več, kot si lahko privošči. In to ni čudaštvo niti ni pregreha. Vsak je lahko naiven sanjač, pa to še ne pomeni, da razmišlja napak ali upa samo na čudeže. Tak je tudi London.

Natečaj za oblikovalske rešitve je stekel leta 2008. Zmagovalec tega je bila rešitev oblikovalcev oz. slavnega studia Heatherwick.
Prvih osem novih londonskih avtobusov je veljalo kar 11,37 milijona funtov. Po progi 38 so prvič zapeljali 27. februarja letos. Za vsakega prihodnjega naj bi londonsko županstvo odštelo približno 315.000 funtov. Pravijo, da dvonadstropni mestni avtobusi v poprečju stanejo okoli 190.000 funtov. V severnoirski tovarni Wrightbus naj bi proizvodnjo vozil v preteklih letih zapletli do te mere, da je njihova gradnja skoraj ne več industrijska, ampak skoraj butična. Kot poročajo, je zdaj že bolje in proizvodnja vozil že precej hitrejša.

Pa vendar si je londonski župan Boris Johnson privoščil napoved, da bo v prihodnjih treh letih ali tja do leta 2016 po mestnih cestah vozilo 600 novih. Opozicija se ponekod drži za glavo, ponekod pa modro molči, saj ni dvoma, da bo “županova avtobusna domišljavost” med političnimi spopadi v prihodnosti vsem njegovim nasprotnikom prišla še kako prav.
Londonska avtobusna mreža ima 673 prog (51 nočnih prog, 19.000 postajališč), po teh pa vodi približno 8.000 vozil, ki na dan prepeljejo približno šest milijonov potnikov. Med konci tedna razumljivo manj.

Nove avtobuse imenujejo routemaster, in sicer zaradi glavne značilnosti, ki so jih imeli tudi že njegovi predhodniki, ki so Londončane prevažali med letoma 1968 in 2005. Gre zato, da potniki z avtobusa ali z njega lahko skačejo tudi, ko vozilo ni pri postanku na postaji. Pristanek ali dostop na avtobusno zadnjo ploščad je dovoljen, kadar koli vozilo stoji - načeloma. Ob postanku pred semaforjem je ta manever najbolj priporočljiv. Če pa na avtobus skočite med njegovo vožnjo, pa tudi v redu, vendar je stvar tedaj malce manj varna. Pa saj pri zadnjih vratih dežura kondukter, ki v resnici nima druge zadolžitve, kot da zagotavlja varnostni nadzor na potniškimi skoki ali pač dvoskoki, troskoki ipd. No, ima. Bedi nad tem, da novi potniki pofočkajo svoje pay-as-you-use vozovnice, imenovane “oyster”, oziroma voznino poravnajo posebej. Seveda, seveda, potniki na postajališču vstopajo skozi sprednja vhodna vrata in se sprehodijo ter vozovnico uporabijo pri vozniku. Izstopajo pri srednjih vratih. Zadnja vrata so torej zdaj spet funkcionalna posebnost, vnovič oživljena posebnost, bi se reklo. Pomembno je tudi, da imajo novi avtobusi dvoje stopnišč za pot v zgornje potovalno nadstropje. Dozdajšnji imajo le eno.

Za zdaj je najpomembneje to, da se med prevozi z novimi osmimi vozili nikomur še ni zgodilo nič slabega.

Novi londonski routemasterji imajo to značilno odprtino na levem boku zadka lahko tudi zaprto, a se taka, zaprta, uporablja, ko je vozilo na nočni izmeni; tedaj torej, ko druga uradna oseba na avtobusu ne dežura. A prav ta stara-nova poklicna funkcija voznikovega pomočnika je posebno poglavje v strokovnih in še posebej v političnih sporih o tem, kako smiselna bo v prihodnje londonska avtobusna shema. Dva čez dan v službi na enem avtobusu - pravijo, da bo to londonski avtobusni promet v prihodnje podražilo, računajoč za eno samo vozilo, za kar 62.000 funtov letno.

Bodo prihranki zaradi manjše porabe goriva in predvidenega bolj dinamičnega prometa v Londonu višji od te vsote oziroma od n-kratnika te vsote?

Bolestno ambiciozna britanska prestolnica ali pač njeni prebivalci so na vso to matematiko vsaj maja letos pozabili. Tako je tedaj priljubljeni konservativec Johnson v drugi medsebojni tekmi za županski položaj vnovič zlahka porazil laburističnega kandidata in prej že osem let ali dva mandata (od 2000 do 2008) prvega meščana Kena Livingstona.

Vrnitev routemasterjev ima še vzrok. V zadnjem desetletju so pretočnost londonskega mestnega prometa zelo mašili preklopni avtobusi. Prav ti so bili udeleženi tudi v največ nesreč. Vstopi in izstopi potnikov v trivratne “krpane” in iz njih pa so bili dovoljeni pri vsakih vratih.
Kot že poudarjeno, predvsem varnost, pa tudi neplačniške goljufije (ki jih voznik na zadku preklopnika nikakor ni zmogel nadzirati) so bile vzrok za vrnitev pred leti zavržene transportne prakse.

Vožnja na novih avtobusih je prijetna. Precej tišja, kot smo je navajeni. Resda so okna v novih vozilih bolj zatemnjena, še zlasti v zgornjem nadstropju je njihova površina v primerjavi s starimi dvonadstropniki zaznavno manjša. Gorečim bralcem to ne bo prav všeč. V temnejših barvnih tonih je tudi vsa druga oprema, ki obkroža potnika.
Po drugi plati pa je speljevanje avtobusa, ki ga priskrbi električna polovica njegova motorja, v primerjavi s starejšimi vozili občutno mehkejša. Pričakoval sem tudi, da bo vzmetenje novih londonskih avtobusov vsaj za odtenek bolj “francosko”, pa ni.

Ob tem še. Nekatere prav stare londonske routemasterje je še mogoče opaziti na delu. Najpogosteje gre za posebne, svečane priložnostne vožnje. Sta pa tudi še dve simbolično kratki muzejski progi (št. 9 in št. 15) “opremljeni” z avtobusnimi starodobniki.

Nove routmasterje so zasnovali v najslavnejšem londonskem oblikovalskem studiu Heatherwick. Zanimivo je, da bila zasnova novih avtobusov za moštvo oblikovalca Thomasa Heatherwicka sploh prva, ki zadeva prevozna sredstva. Studio Heatherwick je bil do zdaj najbolj znan po zasnovi Britanskega paviljona na Expu 2010 v Šanghaju in po kot preprogi zavitem dvižnem mostu (za pešce), ki stoji ob vodnem kanalu na zahodu Londona. V oblikovalčevem značilnem slogu je bila izdelana tudi vpadljiva večkraka bakla letošnjih olimpijskih iger. Heatherwick se je na nedavnem Londonskem oblikovalskem festivalu predstavil na posebni zelo odmevni razstavi v muzeju Victorije & Alberta, in to le z razstavo maket svojih številnih konstruktov, med katerimi je bilo tudi nekaj takih za zares drzne in skrajno futuristične prototipe. V tistem času je bil nad vhodom v omenjeni muzej tudi nenavaden nadstrešek, ki ga je 43-letni oblikovalec ustvaril iz stotine prebarvanih plastičnih opozorilnih cestnih stožcev.

Matjaž Ambrožič, spremljate me lahko tudi na Twitterju.