Izbrala sva si res dolgo pot. Po dvajsetih urah, preživetih na letalih in letališčih, sva pristala v Seattlu. Potem sva se z najetim chevroletom še dva dni vozila do Bozemana, kjer sva imela v motelu rezervirano skromno sobo. To je bilo še vedno več kot 100 km od Yellowstona, a tako pač je, če se človek prepozno loti načrtovanja takih "podvigov".

Yellowstone je turistično močno oblegan narodni park, ki leži v skrajnem severozahodnem vogalu države Wyoming, le ozka pasova ali 4 % ozemlja ga sega v sosednja Idaho in Montano. Razprostira se na površini 8.983 km², kar pomeni skoraj polovico Slovenije. Med njegovo skrajno severno in južno točko je 101 km zračne razdalje, med skrajno zahodno in vzhodno pa 87. To je visokogorski svet, saj se glavnina bazaltne planote dviguje 2.000‒2.500 m nad morsko gladino, najvišji vrh Eagle Peak pa seže celo 3.465 m visoko pod nebo. Park premore obilo voda. Največja med njimi je Yellowstone Lake, ki je s 352 km² največje ameriško visokogorsko jezero.

Prvi narodni park na svetu?
Osrednji del parka zavzema dremajoči supervulkan, ki je največji ognjeniški sistem v Severni Ameriki. Strokovnjaki računajo, da je magmatsko ognjišče pod njim dolgo kakih 60, široko 30 in visoko 5‒12 km. Njegova kaldera, ki je nastala po izbruhu pred 640 tisoč leti, meri 72 × 45 km. Že pred tem sta podobo območja oblikovala dva superizbruha, in sicer pred 2,1 in 1,3 milijona leti. Glavna značilnost yellowstonske kaldere so številni gejzirji. Do l. 2011 so jih našteli že 1.283 ali tretjino vseh znanih na svetu.

Človek se je v tem delu sveta pojavil pred najmanj 11 tisoč leti. Med gradnjo pošte v Gardinerju pri severnem vhodu v park so namreč našli toliko stare paleoindijanske obsidianske konice sulic. Ob prihodu prvih belcev so tam vsaj čez poletja živeli Indijanci treh plemen ‒ Preluknjanih nosov, Vranov in Šošonov. Z njimi so morali že konec 18. st. priti v stik francoski lovci na kožuhovino, kajti Američani so v Yellowstone le prevedli francosko ime Roche Jaune, kot je bila že takrat znana reka, ki teče po planoti. Bolj zanesljivo se ve, da se je na planoto v zimi 1807 povzpel John Colter (ok. 1774‒1812/13), potem ko je opravil dolžnosti v znameniti odpravi Lewisa in Clarka.

Naslednje leto je pohod ponovil, a le malokdo je verjel njegovim pripovedim o nenadnih brizgih vrele vode iz zemlje, kadečih se luknjah in kotanjah, polnih brbotajočega blata. Podobna poročila so se kopičila še pol stoletja, preden je vojska l. 1859 v severno Skalno gorovje poslala odpravo pod vodstvom stotnika Williama Raynoldsa (1820‒94). Njen pohod velja za prvo organizirano raziskavo Yellowstona. Mnogo temeljitejšo so dobro desetletje kasneje opravili domačini Henry Washburn (1832‒71), Nathaniel Langford (1832‒1911) in Gustavus Doane (1840‒92). Po vrnitvi v civilizacijo je očarana ekipa sprožila pobudo za zaščito območja pred škodljivimi človekovimi posegi.

Kako je Yellowstone postal park
Ključno vlogo pri razglasitvi Yellowstona za narodni park je odigral prirodoslovec Ferdinand Hayden (1829‒87), ki je območje prvič obiskal že z Raynoldsom. Leta 1871 se je tja vrnil z veliko lastno odpravo ter z njo zbral podatke, fotografije in slike, ki so zvezne kongresnike prepričali, da je območje vredno zaščite. Razglas o ustanovitvi "javnega parka ali rekreacijske površine v dobrobit in veselje ljudi" je 1. 3. 1872 podpisal predsednik Ulysses Grant (1822‒85). Danes je splošno razširjeno prepričanje, da je Yellowstone najstarejši narodni park na svetu, čeprav to ni čisto res. Dejansko bi morala ta čast pripasti neprimerno manj znanemu gorovju Bogd kan uul v Mongoliji.

Narodni park ima pet vhodov, ozka, a asfaltirana cesta, ki med seboj povezuje glavne znamenitosti, pa je po njem speljana približno v obliki številke osem. Nama je bil iz Bozemana najbližji severni vhod, čez tri dni pa sva se preselila še tik zahodnega, v West Yellowstone, ki je mnogo priročnejši za raziskovanje spodnje zanke cestne osmice.

Od sigastih teras do prepadnega kanjona
Severni vhod je najstarejši in najbolj markanten, saj se tam obiskovalci zapeljejo v park skozi Roosevelt Arch. Vojska iz bližnje utrdbe ga je v značilnem rustikalnem slogu ameriških narodnih parkov zgradila l. 1903, temeljni kamen zanj pa je položil sam predsednik Theodore Roosevelt (1858‒1919).

Samo 8 km za slavolokom sva se že pripeljala do prvega "obveznega" postanka – Mammoth Hot Springs (1.902 m). Prvo, kar sva zagledala, je bil kup sivih, bolj ali manj dolgočasnih stavb. To so ostanki nekdanje vojaške utrdbe. Po ustanovitvi narodnega parka ga je namreč l. 1886 prišla pred divjimi lovci branit kar zvezna vojaška konjenica. Ta je sprva prebivala v šotorskem naselju, ko je spoznala, da bo njena naloga trajnejša, pa ga je nadomestila najprej z lesenim in zatem s kamnitim Fort Yellowstonom. Vse tamkajšnje gradnje sta vodila arhitekt Robert Reamer (1873‒1938) in vojaški inženir Hiram Chittenden (1858‒1917). Vojska je prepustila upravo National Park Serviceu šele konec leta 1918.

A tisto, zaradi česar je postanek tu "obvezen", niso ostanki utrdbe, ampak terasast breg, ki se dviguje takoj za njo. Pobočje je dobesedno posuto z brez števila bazenčki, na debelo prevlečenimi s kalcitom, ki se je izločil iz vroče vode, polzeče po kamnih. Območje dobiva vodo iz razmeroma oddaljenega Norris Geyser Basina na robu kaldere. Iz njega teče kisla voda pod zemljo po apnenčasti prelomnici, v kateri si nabere velike količine kalcijevega karbonata. Ko pridre na dan, ima še vedno več kot 70 ºC in pri ohlajanju se kalcij postopoma useda na skale, po katerih voda odteka. Tako so nastale največje sigaste terase na svetu. Alge, ki so sposobne preživeti v vroči vodi, so jih obarvale rdeče, oranžno, rumeno, rjavo in zeleno. Posebej razkošno ustvarjalnost je narava pokazala pri Minerva Terraceu in Palette Springu.

Od vročih vrelcev je mogoče kreniti na zgornjo zanko proti jugu ali proti vzhodu. Midva sva se prvi dan odločila za jug. Čeprav odcep v levo ni bil označen, sva brez večjih težav našla pot do Sheepeater Cliffa. To je pečina, sestavljena iz kopice šesterokotnih bazaltnih stebrov, ki so nastali, ko se je lava hitro ohlajala, zaradi česar je prišlo do krčenja in pokanja kot pri sušenju blata, le da je proces segel mnogo globlje. Ob vznožju pečine naju je neutrudno zabavalo nekaj ljubkih zemeljskih veveric mošnjičark.

Gejzirji
S prvimi gejzirji sva se srečala v že omenjenem Norris Geyser Basinu (2.311 m). To je obsežno območje fumarol, blatnih kotanj, vročih jezerc in seveda gejzirjev, kjer se je v pletežu poti kar malce težko znajti. Takoj za vhodom naju je pričakala divje sikajoča fumarola Black Growler Steam Vent, katere para menda doseže 95‒140 ºC, kar pomeni, da je najbolj vroč pojav v že tako najbolj vročem predelu parka. Območje se ponaša tudi s Steamboat Geyserjem, ki velja za najvišji aktivni gejzir na svetu. V svoji najboljši izvedbi je vodo bruhnil več kot 90 m visoko, a običajno njegovi curki ne presežejo 5 m. Za povrhu je izredno "len" in nepredvidljiv: v zadnjih dveh desetletjih so našteli komaj osem velikih izbruhov.

Čeprav je Yellowstonu prinesla slavo osupljiva množina geotermalnih pojavov, znamenitost, ki ob zgornji zanki priteguje največ obiskovalcev, ni te vrste. Grand Canyon of the Yellowstone (2.357 m) je soteska reke enakega imena, dolga 32 km, široka 450‒1.200 m in globoka 240‒370 m. Njen nastanek ni do kraja pojasnjen. Geologi domnevajo, da je po njej že od nekdaj potekala zemeljska prelomnica in da so kasnejše geotermalne sile dolgo mehčale njene sestavine. Konec zadnje poledenitve je ob izlivu Yellowstone Laka nastala ledena pregrada. Ko je pritisk vode za njo preveč narastel, se je porušila in velikanska količina vode je vdrla v prelomnico. Moč vode je iz nje odplaknila zmehčane kamenine. Ko se je to nekajkrat ponovilo, je nastal kanjon klasičnega v-profila.

Po obeh robovih je več razgledišč na kanjon ter 33 m visoki Upper Falls in še 60 m višji Lower Falls. Kdor hoče vsaj zaslutiti moč vode, se mora z južnega roba spustiti po 328 stopnicah skoraj do dna Lower Fallsa. Predebeli domačini to zmorejo le s težavo ali sploh ne, a v primerjavi z vratolomnimi lesenimi lestvami in vrvmi, ki jih je v l. 1898‒1905 obiskovalcem ponujal Herbert Richardson (1854‒1913), bolj znan kot »Uncle Tom«, je to prava malenkost. Najlepši pogled na kanjon pa se, kolikor nama je uspelo ugotoviti, ponuja z Artist Pointa, ki je dobil ime zaradi razširjenega napačnega mnenja, da je od tam nastala morda najbolj slavna slika ameriškega krajinarja Thomasa Morana (1837‒1926).

Kralj yellowstonskih živali
Približno 10 km severno od turističnega naselja Canyon Village (2.413 m) se nad cesto dviguje za svojo višino nepričakovano prijazna gora Mt. Washburn. Ko sem se pripravljal na potovanje, sem na več mestih prebral, da kdor ima v Yellowstonu priložnost za en sam pohod, naj izbere vzpon nanjo. Seveda se takemu vabilu nisva mogla upreti. Na goro vodita dve široki poti. Midva sva izbrala južno z Dunraven Passa (2.706 m). S (pre)majhnega parkirišča je resda treba zlesti kar 3.122 m visoko, a je pot, speljana v štirih dolgih serpentinah, otroško nezahtevna. Že z nje se pohodniku odpirajo široki razgledi, a najine oči so se še raje pasle po razkošnih travnikih živopisnega cvetja. Za drugo serpentino sva zagledala tudi prvi primerek debeloroge ovce. Še več nama jih je nato brez strahu prekrižalo pot. V uri in tri četrt sva bila na vrhu. Na njem stoji grd, a v primeru nenadnega poslabšanja vremena še kako dobrodošel požarni opazovalni stolp.

V severnem delu parka, vendar z zgornje zanke precej na vzhod, se skriva Lamar Valley. Domačini ga v značilnem ameriškem pretiravanju radi imenujejo "ameriški Serengeti". S tanzanijsko-kenijskimi savanami se v resnici ne more kosati, a mene, ki nisem še nikoli videl bizona v živo, je neustavljivo vleklo tja. V predbelskih časih se je po ameriških prerijah potikalo na milijone teh živali. Potem so prišli beli lovci in bizona v dveh stoletjih pripeljali na rob preživetja. Množičnemu pokolu jih je ušlo komaj nekaj več kot 300. Prav Yellowstone je edini kraj na svetu, kjer bizona niso nikoli iztrebili. Iz 23 preživelih in še nekaj pripeljanih od drugod je tam do danes zrastla skoraj štiritisočglava čreda.

Tako so bizoni postali eden od zaščitnih znakov parka in temu primerno se tudi obnašajo. Čuvaji svarijo: to so divje živali, ki tečejo trikrat hitreje od človeka in so lahko zanj usodno nevarne. Zato se jim je prepovedano približevati na manj kot 25 jardov (po naše 23 m). Obratno seveda ne velja. Kako nepravično, se mi je motalo po glavi, ko sva se odločila za štiriurni pohod po dolini do Soda Butte Creeka in nazaj. Na njem sva srečala le nekaj samotarskih samcev. Ko se nama je zdelo, da je kateri od njih prekršil zapovedanih 25 jardov, sva ubrala nojevsko taktiko. Delala sva se, kot da jih ne vidiva, in upala, da bodo s tem razumeli, da si ne želiva bližnjega srečanja z njimi. In je delovalo. Vsi so mirno odkorakali mimo, ne da bi se zmenili za najini malenkosti. Torej le niso taka goveda, med kakršna jih uvrščajo znanstveniki.

Ko sva se selila iz Bozemana v West Yellowstone, najin "bazni tabor" za spodnjo zanko, sva kakih 100 m pod cesto opazila grizlija. Uhlji so ga izdajali, da se je že srečal s človekom. Morda se nama je tudi zato raje hitro umaknil, kot da bi se približal avtu.

Kdo brizgne više in večkrat?
Spodnja cestna zanka leži tako rekoč vsa znotraj kaldere, zato je ob njej toliko več geotermalnih pojavov, v prvi vrsti gejzirjev. V tem oziru je najbolj bogat Upper Geyser Basin (2.245 m), kjer je teh naravnih "toplovodov" toliko, da jih človek že prešteje težko, a množice drvijo k njemu predvsem zaradi razvpitega Old Faithfula. Ta je tako popularen, ker je izjemno dejaven in prav neverjetno predvidljiv. Njegove izbruhe je mogoče opazovati vsakih 50‒130 minut. Pritisk požene iz nizkega podrtega stožca vročo vodo 30‒55 m visoko, "predstava" pa traja 1,5‒5 minut. Kdaj se bo začela, oglašujejo na tabli v središču za obiskovalce. Potem je treba le sesti na katero od klopi, postavljenih okrog gejzirja, in pripraviti fotoaparat za "strel". Midva sva si vzela čas tudi za sprehod med drugimi gejzirji in si bila enotna, da marsikaterega človek z veseljem pogleda, četudi trenutno spi (n. pr. Castle Geyser, Grotto Geyser, Morning Glory Pool).

Kot v slikarskem ateljeju pa sva se počutila že malo prej, ko sva se ustavila ob Midway Geyser Basinu oz. njegovem znamenitem Grand Prismatic Springu. Z merami 115 × 75 m je največji vroči izvir v parku in tretji največji na svetu. Nastal je vrh razpotegnjene položne gomile, tako da voda iz njega odteka v številnih potočkih na vse strani. Ime so mu dale čudovite barve. Temno modra voda na sredini počasi preide v svetlo modro, turkizno in smaragdno, obroblja pa jo ozek pas rumene plitvine, ki potemni v oranžno in rdečo. Slikovita paleta je zares lepo vidna le iz zraka, a žal ni bilo časa, da bi splezala na bližnjo vzpetino, do vznožja katere je treba po poti daleč naokoli.

Na skrajnem jugu se gejzirska območja končajo na obali Yellowstone Laka, natančneje njegovega kraka, imenovanega West Thumb (2.368 m). Ta se je rodil, ko se je po izbruhu tamkajšnjega vulkana zemeljska skorja nad ognjiščem podrla in izpraznjeni prostor je zalila voda iz jezera. Na dnu in na obali je nastala vrsta vročih vrelcev in gejzirjev. Najbolj znani med njimi je Fishing Cone. Nekdaj so namreč ribiči z njegovega roba radi lovili postrvi v jezeru, jih nato kar na trnku pomočili v gejzir in tako dobili že za na krožnik pripravljeno ribo. Zdaj to početje že več kot stoletje ni dovoljeno, pa tudi voda v gejzirju ni več dovolj vroča.

Morda zgodba ni resnična in je le plod domišljije spretnega turističnega "trgovca". In mene celo zdaj, po lastni yellowstonski izkušnji, kdaj pa kdaj, ko gledam tamkajšnje fotografije, prešine: pa saj to ne more biti res; gotovo je kaj digitalno obdelano.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek