25 let mineva od prvega predvajanja te mehiške telenovele, ki je pri nas praznila ulice in spravljala v evforijo na tisoče predvsem gledalk.

Čeprav to ni bila čisto prva serija tega žanra, pa se po gledanosti ni mogla primerjati z nobeno drugo in je pomenila nekakšno neuradno uverturo v svet srednjeameriških in južnoameriških telenovel, ki so dominirale na popoldanskih terminih komercialnih televizij kar nekaj let, preden so jih izpodrinile turške.

Ampak nazaj k Esmeraldi, zgodbi kubanske avtorice Delie Fiallo, ki je v resnici predelava venezuelske telenovele z istim naslovom iz leta 1970.

Mehiška različica, katere prvo epizodo je TV-hiša Televisa predvajala 5. maja 1997, zadnjo, 137. po vrsti, pa 14. novembra istega leta, velja za najuspešnejšo, pod katero se je kot producent podpisal Salvador Mejia. To je takrat bila njegova prva telenovela, zanjo pa je prejel mehiškega "oskarja" TVyNovelas za najboljšo telenovelo.

Usodna zamenjava pri rojstvu

Premisa Esmeralde nosi vse elemente klasične telenovele, od poudarjene dramatičnosti do pepelkaste protagonistke, od dežurnega zlikavca do princa na belem konju.

Vse se začne, ko na viharno noč na podeželju prijokata na svet dva otroka – v hiši bogatega posestnika Rodolfa Peñarreala se rodi deklica, za katero sprva mislijo, da je mrtvorojena, v revni kolibi pa deček, ki mu mama umre med porodom.

Rodolfo si je močno želel moškega potomca, njegova žena Blanca pa hčerko rodi šele po več splavih. Dominga, ki pomaga pri porodu obeh otrok, na željo hišne pomočnice Crisante zamenja domnevno mrtvorojeno punčko z osirotelim dečkom.

V zameno Crisanta Domingi podari smaragdne uhane, po katerih poimenuje deklico. Na posestvu se veselijo naslednika, ki mu dajo ime José Armando, Dominga pa v svoji kolibi opazi, da je deklica živa, a slepa.

Leta minevajo in Esmeralda se razvije v lepo najstnico. Največ časa preživi z vaškim norčkom Melesiom in zdravnikom Luciem Malaverjem, ki jo je kot deklico izobraževal. Malaver je obseden z Esmeraldo in meni, da mu pripada, saj jo je rešil med požarom, v katerem si je poškodoval del obraza.

Po letih v prestolnici se družina Peñarreal vrne na podeželje na posest Casa Grande. José Armando je zdravnik in zaročen s svojo sestrično Gracielo, a ko spozna Esmeraldo, se zaljubita na prvi pogled. Noben od njiju ne ve, da so ju zamenjali ob rojstvu.

Evforija ob prihodu Esmeralde v Slovenijo

Del uspeha telenovele si zagotovo lastita Leticia Calderón in Fernando Colunga, ki sta dovolj prepričljiva v svojih vlogah Esmeralde in Joseja Armanda, da jih mnogi gledalci niti niso mogli ločiti od njunih TV-likov.

Tako je bilo zaznati kar nekaj razočaranja med slovenskimi oboževalci, ko je Leticia Calderon poleti 1998, na vrhuncu priljubljenosti Esmeralde pri nas, obiskala Slovenijo, a jih je ob prihodu na Brnik presenetila s kratko, prav nič esmeraldasto pričesko, pod roko pa je namesto Joseja Armanda stiskala takratnega prvega soproga Marca Lopeza.

Evforija ni bila zato nič manjša, sicer. Igralko, ki je danes stara 54 let, ostaja pa najbolj znana po vlogi v Esmeraldi, je na Brniku pričakala množica oboževalcev, obiskala je najpomembnejše turistične točke Slovenije, vključno z Bledom, in se naučila nekaj slovenskih besed ("Rada vas imam!").

Osrednji del obiska je bil v Mariboru, kjer jo je v nakupovalnem središču City pričakalo 5000 oboževalcev, ki so se borili za igralkin avtogram in/ali stisk roke.

Podobno je bilo tudi, ko so Slovenijo leta 2008 obiskali junaki najstniške telenovele Rebelde in imeli več koncertov, pa tudi 2018 ob obisku Buraka Özcivita, ki je gledalke povsem obnorel kot postavni protagonist turške telenovele Moja boš Kemal.

Ko se ulice izpraznijo ...

V Sloveniji smo Esmeraldo gledali leto dni za Mehiko, predvajala jo je komercialna televizija POP TV in velja za najuspešnejšo telenovelo na Slovenskem. Gledanost je bila izjemna, POP TV navaja številko 300.000 gledalcev dnevno, med predvajanjem v popoldanskem terminu so se dobesedno izpraznile ulice mest in vasi po Sloveniji.

Prejela je tudi viktorja za najboljšo telenovelo, zato so jo leta 2000 predvajali še enkrat, leta 2020, med epidemijo, pa jo je zavrtel še Planet TV.

Esmeralda sicer ni bila prva telenovela, predvajana v Sloveniji – za to velja Sužnja Isaura, brazilska telenovela iz leta 1976, ki je bila pri nas predvajana leta 1988.

V naslednjih desetih letih, pred Esmeraldo, smo nato lahko gledali vrsto serij, ki jih lahko kategoriziramo v žanr žajfnice, predvsem je šlo za ameriško produkcijo in serije, ki so nasledile Mestece Peyton iz leta 1964 (Dallas, Dinastija, Santa Barbara, Mladi in nemirni, Luč svetlobe …, pri čemer se, v nasprotju s telenovelami, večinoma ameriških žajfnic vrti ne samo leta, ampak celo desetletja).

Pepelka in princ na belem konju

Kot je za Radio Prvi ob 25-letnici Esmeralde razložila filmska kritičarka Anja Banko, pod pojmom "žajfnica" razumemo serijo, ki se niza v več delih – pri žajfnici je število skoraj vedno trimestno, v nasprotju s serijami s sezonami pa telenovela traja v enem kosu in je običajno predvajana vsak delovni dan.

Žanr definira melodramatska oz. epska zasnova – uživanje v neskončnem nizanju novih in novih zapletov. Telenovele se pišejo sproti, konec pa se vedno znova odlaga s še enim dodatnim zapletom več. "V glavni vlogi imamo pogosto tragičnega junaka oz. še večkrat junakinjo, ki pa običajno doživi srečen konec – tu gre za vzpostavljanje pravljičnih svetov, ki pa so vseeno blizu naši realnosti, fantastičnih elementov običajno ni," razlaga Banko.

"Telenovele so po pravilu namenjene ženskemu gledalstvu in gre pogosto za nekakšno verzijo Pepelke – revne junakinje, ki pa jo na koncu odreši princ na belem konju. Zapleti so poznani elementi – pozabljena preteklost, nepričakovano srečanje, nepričakovano razkritje, kdo je kak družinski član, izguba spomina, ki ti jo lahko povrne le ljubezen tvojega srca. Dramatično pripeljana do vrhunca in konstantna," pojasnjuje Banko.

Ključni elementi drame so igralci, vse je odloženo v dialog, akcijski zapleti se ne dogajajo, tudi zato, ker je telenovela postavljena v domače okolje. Ker je taka moč na igralcih, so zelo poudarjene njihove geste, pogledi, zazrtost v kamero, teatralno prikazovanje.

Telenovele za učenje španščine

Ne glede na to, da se ni težko posmehovati cenenim zapletom telenovel in se rogati klišejskim dialogom, pa jim je treba pripisati tudi nekaj zaslug, ko gre za promocijo države nastanka. Kot poudarja tudi Banko, telenovele namreč povzročijo izjemno priljubljenost jezika in kulture, od koder prihajajo.

Kar nekaj je takih med nami, ki nam je španščina denimo prišla v uho, ko so naše stare mame imele na televiziji nenehno v ozadju prižgano eno od aktualnih telenovel.

"To je fenomen, ki ga spremljamo od samih začetkov, dejstvo pa je, da ko slišimo tako veliko količino jezika, nam postane domač, nam zleze pod kožo in marsikdo od gledalcev še danes zavoljo telenovel zna kako špansko ali pa celo turško, korejsko besedo, ki jo je slišal, ko jo je vsak dan pred TV vlival vase. Poleg tega se nekatere besede vztrajno ponavljajo, denimo sin (hijo), oče (papa), ljubezen (amor) …," pravi Banko.

Esmeralde, kot tudi telenovel, ki so ji sledile, nikdar ne bomo uvrščali na nobene sezname najboljših serij vseh časov, to je jasno. So pa mnogim predstavljale dobrodošel pobeg iz realnosti in lahkotno, neškodljivo kratkočasje. Včasih je to dovolj.