A žal "Veliki londonski stolp" ni nikoli prešel prve stopnje gradnje, ki je postala znana kot "londonski štrcelj". Porušili so ga pred skoraj 120 leti, vse, kar je ostalo za njim, so bili veliki betonski temelji, ki so jih znova odkrili leta 2002, ko so zgradili novi stadion Wembley, je poročal CNN.

Stolp je bila visokoleteča zamisel Edwarda Watkina, britanskega politika in železničarskega tajkuna, ki se je pred tem, prav tako neuspešno, lotil gradnje predora pod Rokavskim prelivom, več kot sto let pred začetkom gradnje Evropredora.

"Watkin je bil rojen podjetnik in je oboževal velike ideje – večje kot so bile, boljše je bilo," je za CNN povedal Christopher Costelloe, strokovnjak za viktorijansko arhitekturo in inšpektor zgodovinskih stavb. "Mislim, da je imel navado, da se je hitro navdušil s svojimi idejami, potem pa se zagnal vanje, ne da bi premislil, kako praktične ali finančno izvedljive so."

Eifflov stolp, ki se je odprl leta 1889, je hitro postal priljubljena turistična atrakcija, stroški gradnje pa so se povrnili že v nekaj mesecih. Istočasno je Watkin iskal načine, kako privabiti več potnikov na njegovo metropolitansko železnico, danes povezano v londonske železnice.

Linija je tekla čez Wembley, takrat še zaspano vas severozahodno od osrednjega Londona, kjer je Watkin kupil zemljo za postavitev zabaviščnega parka. "To bi moral biti Disneyland tistega časa, naslednik zgodnjih zabaviščnih parkov z začetka 19. stoletja, kot Battersea Park v Londonu ali Tivoli v Københavnu," pravi Costelloe. Kaj je boljšega od stolpa, ki je višji od Eifflovega, da bi zmamil Londončane na vlak?

Ambiciozni načrti

Watkin je bil celo tako drzen, da je za oblikovanje stolpa zaprosil samega Gustava Eiffla, a je francoski inženir zaradi domoljubnih razlogov ponudbo zavrnil. Načrt B je bil mednarodni natečaj s prvo nagrado, vredno okoli 65.000 današnjih evrov. Prejel je 68 prijav, od tega vse niso bile izvedljive – tako je eden od projektov vseboval železniške tire, speljane do polovice višine stolpa, drugi pa si je zamislil nekakšne viseče vrtove, muzeje in galerije in celo reprodukcijo velike piramide iz Gize.

A večina se je ujemala z Eifflovo estetiko in enega od teh predlogov, ki so ga zasnovali pri londonskem arhitekturnem biroju Stewart, McLaren in Dunn, je Watkin izbral za zmagovalca. Šlo je za nekakšno vitkejšo različico Eifflovega stolpa in 53 metrov višjo od pariškega tekmeca, ki je bil v tistem času najvišja stavba na svetu.

Kot so navedli v katalogu, objavljenem leta 1890, v katerem so bili zbrani vsi predlogi, naj bi bil londonski stolp "precej prostornejši" od Eifflovega stolpa in naj bi vključeval tudi "restavracije, gledališče, trgovine, turške kopeli, promenade, zimske vrtove in vrsto drugih atrakcij", dostopnih s pred kratkim izumljenim električnim dvigalom. Z opazovalne ploščadi na vrhu bi se raztezali panoramski razgledi, prav tako bi bila ploščad idealna za opazovanje zvezd.

Usodno tudi pogrezanje

Nazadnje so morali sicer vse skupaj malce prilagoditi in okrniti, saj bi bila gradnja stolpa sicer odločno predraga. Gradnja se je začela leta 1892, prvo fazo, približno 45 metrov stolpa, pa so dokončali tri leta pozneje. Wembley Park se je odprl leto dni pred tem in je bil relativno uspešen, stolp pa ni bil še niti blizu konca, za nameček pa se je še zalomilo pri izvedbi.

"Ko so dosegli prvo fazo, je postalo kmalu jasno, da se stolp pogreza. Ne toliko, da ne bi bil uporaben, a so se zagotovo zavedeli, da bodo imeli velike težave, če bodo gradili še naprej, saj bi z višino bolj obremenili noge stolpa," pravi Costelloe. Čeprav so nedokončano strukturo kljub temu odprli za javnost, namestili pa so tudi dvigala, je bil stolp očitno zaklet.

"Ena glavnih težav je bila, da je Watkin leta 1901 umrl. Bil je gonilna sila pri projektu, z njegovo smrtjo pa je ostala zgolj racionalna kalkulacija stroškov in koristi. Ljudje so se lahko povzpeli do prve stopnje, a to ni bilo dovolj visoko za panoramske razglede, kot bi jih imel z vrha Eifflovega stolpa, okolica pa tudi ni bila ravno najbolj spektakularna," navaja Costelloe. "Preprosto ni bilo dovolj obiskovalcev, da bi se stolp izplačalo dokončati."

Watkinova norost

Leto dni po Watkinovi smrti so stolp razglasili za nevarnega in ga zaprli. Kmalu zatem so ga porušili z dinamitom. Je pa območje Wembleyja začelo cveteti kot industrijsko in stanovanjsko londonsko predmestje.

Leta 1923 so na temeljih Watkinovega stolpa zgradili prvotni stadion Wembley, ko pa so tega porušili, da bi zgradili zdajšnji stadion Wembley, so odkrili same temelje stolpa. Tako se je obudil spomin na gradnjo, obsojeno na propad, o čemer je pričala tudi pivnica v bližini, poimenovana "Watkin's Folly" (Watkinova norost), ki se je sicer leta 2019 zaprla.

Je pa zanimivo, kot je še poročal CNN, da bi bil Watkinov stolp, če bi stal, še vedno najvišja stavba v Londonu in bi stolpnico The Shard prekosil za skoraj 49 metrov. Ampak ali bi lahko dosegel kultnost Eifflovega stolpa? Costelloe meni, da najverjetneje ne: "Še vedno bi šlo za megalomansko stavbo, a bi se jo videlo zgolj z določenih točk. Ker ne bi bila v središču Londona, ne bi nikoli imela take vrste dominantnega položaja, kot ga ima Eifflov stolp v Parizu."