Polh pri nas živi že dolgo, kot pomembno gozdno žival so ga poznali že Rimljani. "Polh je dovolj velik, da se ga je izplačalo loviti in jesti," pravi Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Tako so Rimljani razvili celo poseben postopek vzreje polha, ki je razviden iz arheoloških ostankov, predvsem glirarijev – posebnih posod iz gline ali terakote, namenjenih vzreji polhov. Najstarejši primerek pri nas so našli na Ptuju, in sicer lončen polšnjak, ki je z majhnimi luknjicami in pokrovom omogočal vzrejo polhov doma.

Ljudje so polha poznali že stoletja pred prvimi naravoslovci ali celo polihistorji, kot je bil Janez Vajkard Valvazor, ki je v svojem delu Slava vojvodine Kranjske polha omenil, v grafični zbirki pa je imel tudi eno izmed prvih verodostojnih upodobitev malega glodavca. Boris Kryštufek: "Marsikaj, kar je zdaj znanstveno potrjeno, so naši polharji poznali že od prej. Prišli so do takih zaključkov s samim opazovanjem življenja polha, saj so zelo rahločutni opazovalci narave." Prve omembe polhanja pri nas segajo že v 13. stoletje in se v velikem delu navezujejo na Dolenjsko in Notranjsko, čeprav so polhanje poznali tudi drugod.

Lov na polhe je marsikje ljudi rešil pred lakoto

Lov na polha je zaradi polhove nočne narave potekal večinoma ponoči, obdobje lova pa se je prilagodilo hibernaciji in razplodu polhov. Njihova biologija je tesno povezana s plodenjem bukve in hrasta, zato je bilo več polhov tista leta, ko so drevesa več obrodila, seveda pa to pomeni, da nekatera leta ni bilo velikega razploda. Za lov na polhe so uporabljali majhne pasti ali "škrince", ki so jih nastavljali na drevesa in ob jame, kamor so se polhi zatekli.

"Poglaviten razlog je bil preživetveni, torej prehrana, kajti v teh siromašnejših predelih, kjer ni bilo veliko obdelovalne zemlje, je bilo meso redko na mizi, sploh pozimi. Razlog je bil do druge polovice 20. stoletja tudi ekonomski, predvsem zaradi prodaje kožic," pojasnjuje etnologinja in svetnica iz Notranjskega muzeja Magda Peršič.

Polh je bil torej poleg hrane za ljudi pomemben tudi zaradi svojega kožuha ali kožic, saj je trgovina z zahodno Evropo marsikomu zagotovila zajeten sezonski zaslužek. Magda Peršič je donosnost obrti v 20. stoletju opisala takole: "Leta 1927 so dobili za eno kožico 16 dinarjev, plača za celodnevno košnjo koscu pa je bila 15 dinarjev."

Cenjen je bil še en proizvod polhanja – mast, ki je bila cenjena zaradi svojih zdravilnih učinkovin in hranilne vrednosti. Še ena dejavnost, ki jo je ponujalo polhanje, pa je bila izdelava oblačil.

Polhovka, simbol slovenstva

Najbolj znan kos oblačila iz polšjih kožic je postalo pokrivalo, ki se imenuje polhovka.

Ta je postala tudi neke vrste simbol slovenstva, saj so študentje na Dunaju z njo izkazovali svojo nacionalno pripadnost, je povedala Magda Peršič v oddaji Sledi časa. In dodala: "Polharstvo (…) je slovenska posebnost in tradicija, pa tudi polhovka je simbol slovenstva. Da je to simbol slovenstva, priča tudi to, da je bila v času nemške okupacije polhovka prepovedana."

Nacionalni naboj in zgodovinski pomen pa sta prispevala k obstanku polha in polhanja v ljudski zavesti tudi v obliki frazemov – debel kot polh, krajevnih imen, kot je Polhov Gradec, in celo v priimkih, kot sta Polh in Povh. Čeprav danes polhanje ni več samostojna gospodarska panoga, se je ohranilo kot etnološka posebnost. Glavne dejavnosti polhanja niso več lov za preživetje ali za ekonomski dobiček, ampak ohranjanje tradicije, izobraževanje o polhanju in druženje, znanje pa se tako v nekaterih družinah prenaša iz roda v rod. Obstajajo mnoga polharska društva, ki v okviru svojih programov prispevajo k ohranjanju tradicije in varovanju polhovega življenjskega prostora. Predsednik Polharskega društva Uršlja gora na Koroškem Dušan Leskovec pa dodaja: "Cilj našega društva je, da bi ljudi tu na Koroškem ozaveščali, da bi malo več vedeli o polhu, in predvsem da bi ravnali humano s polhom."