Letos prevladujeta bakrena in rožnata barva, oblike adventnih venčkov se iz okrogle prelivajo v vse bolj fantazijske. Simbolika pa ostaja: v nedeljo bo zasvetila prva adventna svečka, ki simbolizira pričakovanje ali upanje, druga sveča bo prižgana v želji za mir, tretja simbolizira veselje in četrta ljubezen.

Beseda advent izhaja iz latinskega izraza adventus in pomeni prihod. Ad pomeni naprej, ven ali vent pa je koren latinskega glagola veno = priti. Štirje adventni tedni pomenijo štiri obdobja zgodovine Stare zaveze, je v Veliki knjigi o praznikih zapisal Damjan J. Ovsec: "Prvi adventni teden predstavlja prazgodovino od začetka do Abrahama, drugi teden dobo očakov od Abrahama do kraljestva, tretji dobo kraljestva od ustanovitve do babilonske sužnosti, zadnji adventni teden pa dobo po vrnitvi iz babilonske sužnosti do Kristusa." Štiri adventne nedelje torej simbolizirajo štiri stoletja čakanja med prerokom Malahijem in rojstvom Jezusa Kristusa.

Simbolika adventnega venčka
Adventni venček je običajno sestavljen iz prepletenega zimzelenega zelenja in štirih sveč. Ponekod postavijo tudi peto svečo v sredino venčka in jo prižgejo na sam božič. Praviloma je venček okrogle oblike - krog simbolizira večnost, zelenje pa novo in večno življenje ter upanje. Sveče pomenijo luč Boga, ki prihaja na svet prek rojstva njegovega sina. Barve sveč so različne v različnih tradicijah, adventna barva pa je največkrat vijoličasta, ponekod tudi modra. Vijoličasta je barva spokornosti in posta, pa tudi barva pričakovanja. Ponekod eno izmed sveč, praviloma tretjo, zamenjajo s svečo rožnate barve, kar ustreza liturgičnim barvam katoliškega obredja. Svetloba, ki prihaja od sveč, kristjane opominja, da je Jezus luč sveta.

Prva sveča torej simbolizira pričakovanje ali upanje, druga sveča simbolizira mir, tretja sveča simbolizira veselje, zato je ponekod rožnate barve. Tretjo adventno nedeljo se torej pozornost od spokornosti in upanja obrne na veselejše vzdušje pričakovanja. Četrta sveča predstavlja ljubezen. Kot smo že zapisali - ponekod postavijo še peto svečo, ki pa je vedno bele barve, imenujejo jo Kristusova sveča.

Od kod izhaja adventni venček?
Etnolog Boris Kuhar pravi, da tradicije adventnih venčkov s štirimi svečami pri nas še pred nekaj desetletji nismo poznali. Zimzelene vence, s katerimi so ljudje krasili cerkve in trge pred njimi ter vaške kapele, smo dobili z barokom, ki je bil pri nas izrazito pozen, v 18. in 19. stoletju.

Okrogli venček naj bi izviral iz predkrščanskih časov, v svojih ritualih naj bi ga uporabljali že stari Kelti v Nemčiji in Skandinaviji. Keltska plemena so častila ritme narave, osrednje mesto čaščenja je zavzemalo sonce. Ob zimskem solsticiju, ko je dan najkrajši, so Kelti molili, da bi se sonce vrnilo, zagotovilo toploto in prihod novega življenja v naravo. Osrednje mesto v njihovih ritualih je zavzemal venček življenja, narejen iz zimzelenih rastlin. Ta naj bi simboliziral neskončni krog življenja in vrtenje letnih časov. Zimzelena rastlina je predstavljala moč zemlje, da preživi temo zime, sveča, ki so jo prižgali, pa je v temo prinašala svetlobo in novo življenje. Poganski rituali so se tudi sicer pogosto izvajali v krogu, ki naj bi bil sveta oblika, znotraj kroga pa je navadno gorel obredni ogenj. Že v predkrščanskih časih se je razvil tudi običaj, da so zimzeleni venček obesili na vhodna vrata. Okoli leta 1840 je protestantski pastor v Hamburgu izdelal velik lesen prstan z 19 rdečimi in štirimi belimi svečami, da bi z njim navdušil otroke za obisk decembrskih predprazničnih bogoslužij. Nemški katoličani so venec posvojili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Adventna razstava "življenjskih niti"
Danes pri barvi in obliki adventnega venčka lahko domišljiji razpremo krila - tako kot cvetličarka Alenka Pegan iz Šempetra pri Gorici, ki skupaj z družino že skoraj dve desetletji pripravlja razstavo adventnih venčkov in božično-novoletnih aranžmajev. Letošnja razstava v njeni cvetličarni Kofol na šempetrskem "placu" sije predvsem v bakreni barvi in odseva v nedolžno čisti rožnati belini. Alenka jo je naslovila Življenjske niti. Venčke klasičnih in fantazijskih oblik je namreč prepletla z dolgimi nitmi, spletenimi z listjem in okraski. Pomagali so ji jih spletati tudi otroci iz šempetrskega vrtca, ki so Alenkini adventni razstavi dodali izvirno okrasje, ki so ga v prazničnih barvah in oblikah ustvarili iz odpadnih materialov. Razstavljenih je več kot petdeset venčkov domiselnih in izvirnih oblik ter izjemno usklajenih barv, pri pripravi je pomagala tudi sinova življenjska sopotnica Sendi Susič, pa tudi njuni hčerkici, Alenkini vnukinji.

Alenka Pegan pravi: "Resda tradicija veleva okroglo obliko, toda vse bolj zanimivi so podolgovati, pokončni, kvadratni venčki ali pa adventni aranžmaji nepravilnih oblik. Letos sem se še posebej posvetila "pajkovi mreži", v katero sem poskušala ujeti adventni simbolni venček." Na letošnji Alenkini adventni razstavi prevladujeta predvsem bakrena in rožnato-bela barva. "Tudi to je simbolika," pravi Alenka. Bakrena barva namreč ponazarja večnost, plemenitost in moč, belo-rožnata barva pa nedolžnost, čistost in predano ljubezen. Ko smo jo vprašali, kaj zanjo pomeni advent, je odgovorila: "Točno to, kar simbolizirata ti dve barvi. Plemenitost in nedolžnost. Toplino in ljubezen. Predvsem pa je adventni čas zame tisti trenutek, ko se v siceršnji naglici in odtujenosti vendarle malce ustavimo, se posvetimo družini, prijateljem, bližnjemu. In ko prisluhnemo svojemu notranjemu glasu. In ko smo hvaležni za vse dobro, kar imamo in kar je okrog nas."

Drugi adventni običaji
Poleg priprave adventnih venčkov in prižiganja svečk na njih so štirje tedni pred božičem tudi v znamenju ljudskih šeg in navad na barbarino, lucijino in seveda miklavževo.

Na dan svete Barbare, torej 4. decembra, se posadi Adonisov vrtiček - to je v plitvi posodici posajeno žito, največkrat pšenica, ki potem vzkali do božiča. Na barbarino tudi dajemo v vaze z vodo veje sadnega drevja (največkrat češenj) ali okrasnih grmovnic, da bi za božič zacvetele. Predvsem pa se na dan sv. Barbare ne sme šivati, veleva ljudska vraža.

Na dan svete Lucije, 13. decembra, so bili na primer v vzhodnem delu Slovenije znani obhodi Lucij, ki so strašile ali obdarovale otroke, in polažarjev, ki so po domovih voščili za boljšo nesnost kokoši. Na lucijino so tudi vedeževali – predvsem o vremenu in ljubezni.

Najbolj znan in pri otrocih najbolj nestrpno pričakovan pa je seveda sveti Nikolaj oziroma Miklavž – o njem in parkljih veste verjetno že vse. Kot zanimivost pa še to: v Sloveniji je kar dvesto cerkva, posvečenih sv. Nikolaju, pet slovenskih krajev pa ima v imenu Miklavž.

In znova o adventnem času: gre torej za štiri tedne, skozi katere se kristjani pripravljajo na božič. V preteklosti so otroci štiri adventne nedelje hodili k jutranjim mašam z zelenimi adventnimi venci in gorečimi svečami na glavi, po maši pa so koledovali po domovih. Do srede dvajsetega stoletja so marsikje upoštevali neobvezni post. V adventnem času fantje niso smeli ne prepevati ne vasovati, ni bilo ne ženitovanj ne veselic. Advent se konča na božično vigilijo – 24. decembra. In potem se zgodi Adventus Redemptoris - torej Odrešenikov prihod.