Slovenske zastave so v družbi drugih zaplapolale ob skoraj vsakem prehodu kitarskih rifov v refren. Okoli 40.000 obiskovalcev je sinoči na stadionu Friuli v Vidmu (po)doživljalo "črni" udarec Metallice iz leta 1991.

Zamerite jim lahko komercialni uspeh. Zamerite jim lahko velikanske stadione. Zamerite jim lahko celo njihovo starost. A kulta, ki so si ga ustvarili in ga gradijo naprej, jim ne more nihče vzeti. In prav to se je znova potrdilo sinoči, ko je odbrzel tolkalski stroj Larsa Ulricha, podkrepljen s kitarskimi rafali Kirka Hammetta in Jamesa Hetfielda ob njegovih vokalnih udarcih in zadnje linije ritma na povodcu Roberta Trujilla.

Metalsko romanje v okviru njihove evropske turneje, ki so jo organizirali v "čast in slavo" svojega istoimenskega albuma Metallica, ki so ga številni prekrstili kar v Black Album (iz česar izvira tudi naslov turneje), se je iz Francije preselilo v Italijo. Videm, natančneje stadion Friuli, se je za eno pozno popoldne in večer spremenil v metalsko meko v malem. "Nehvaležna" - sicer precej stroga beseda, če vemo, da je nastopa pospremilo več kot 20.000 ljudi - vloga ogrevanja ozračja je pripadla skupinama Gojiri in Machine Head.

Avtobusi so iz slovenske prestolnice štartali v popoldanskih urah. Množičnemu zborovanju iz vseh sosednjih evropskih držav so se tako pridružili vsi tisti zvesti slovenski oboževalci, ki ne morejo več na prste obeh rok prešteti, koliko njihovih koncertov so že videli; od vseh tistih, ki so zamudili norijo skupaj s 30.000 oboževalci pred petimi dnevi v beograjskem Ušću, do tistih, ki so prvič imeli priložnost videti v živo jedro skupine, ki melje že več kot tri desetletja.

Polni stadion Friuli, čeprav ne razprodan ali nabito poln, je še vedno svetlobna leta stran od kluba Radio City, kjer sta 14. marca 1982 prvič skupaj nastopila udarna partnerja v vseh zločinih Metallice Hetfield in Ulrich. "Veliko ljudi je prišlo, okoli 200 - predvsem zato, ker so prišli vsi moji in Larsovi sošolci ter Ronovi in Davovi prijatelji," se je Hetfield v enem izmed svojih intervjujev spominjal tistih dni. Trideset let in tri mesece pozneje lahko govorimo o povsem drugi zgodbi. Zgodbi, ki se začne s prihodom dveh črnih terenskih vozil v zaodrje stadiona, kjer so uglaševalci glasbil Metallice ob zvočni kulisi Mansonovega This is the new s*** pozdravljeni z večjim aplavzom, kot ga je spravila skupaj Siddharta v Stožicah (upoštevajoč pri tej morda neposrečeni primerjavi, da stadion v Stožicah sprejme veliko manj ljudi op. a.).

Po visokokategoričnem udarjanju, ki ga obiskovalcu pustijo Machine Head in Gojira, se ob tišjem ozračju kaj hitro poveča napetost s ploski v prazno. Metallica ne udari takoj. Pusti se čakati, ampak ob tem ne daje vtisa vzvišanosti in statusa svetovnih zvezdnikov, ampak predvsem stopnjuje dramatiko. Na velikih LED-zaslonih so tako sinoči lahko obiskovalci najprej pospremili krajši filmček "vesternjaškega" samotarja v pohodu skozi panoramo, ki se mu je raztezala pred očmi - vse to ob zvokih skladatelja Ennia Morriconeja. Človek z naravo na zaslonih v enem trenutku, v drugem pa luči uperjene proti glavnemu odru: Ulrichov tek do bobnarskega seta, ki mu preprečuje, da bi stekel vse do svojih oboževalcev, Hammettovo katapultiranje na skrajno desno stran odra, Trujillovi prvi pretegi nog ter ledeno statični lik in pojava Hetfileda, ki udari s Hit the Lights.

Spopad kitarskih herojev
Prvi "growl" skupine je na turneji glasovno sprva precej zadržan: njegovi kriki niso več merjeni z dolžino, ampak jih gradi na natančnosti. Hetfield ne razteza svojega glasu v tolikšni meri, kot to prepušča inštrumentalu. S svojimi ESP-jevkami udari že takoj na začetku. Njegovi E-D-C prehodi s kitaro Snakebyte so ob Master of Puppets zanemarljivi, saj je glavnina pozornosti preusmerjena na sočasno skandiranje "Master!" iz vrst občinstva. A ob stiku s Hammettovo legendarno ESP-jevko pripravita uvodni spev "kitarskih herojev".
"Give me fuel. Give me fire. Give me that which I desire," se goreče z ogrevanjem prstov in grla v nadaljevanju spopade Hetfield. Izmed vseh članov svoje skupine je v nadaljevanju pred From Whom The Bell Tolls izpostavil le eno ime: "Za mano je moj prijatelj že trideset let, Lars Ulrich," je poudaril, ko je v prvem nagovoru klasično in rutinsko nagovoril zbrane: "Kako ste?" Minute v uvodu pred osvežitvijo spomina na skladbe z albuma "The Black Album" se tako prevesijo na Ulricha. Že na začetku ga sila ne pusti, da bi sede odigral prvo skladbo večera, nato pa v ritmu neutrudnega stroja ruši vse pred seboj. Hetfield utihne, dvojni basboben udari in Hammett se znova aktivira ob svojih minutah na Hell And Back.

Ko se pred očmi pokaže črnina
Pozornost zbranih se znova usmeri v velika LED-zaslona. Pred očmi 40.000-glave množice - kar je okoli 2.000 manj, kot jih je bilo denimo lani na Bon Joviju, ko so nastopili na istem stadionu, je za MMC pojasnil organizator - se odvrti film, kako je album Metallica od studia do distribucije in pozneje koncertnih odrov povzročil manijo, kakršne ni pozneje ponovil noben izmed naslednjih albumov - saj prvega (večjega uspeha) ne pozabiš nikoli.

Z belimi tiskanimi črkami na črnem panoju se pred uvodnimi toni pesmi The Struggle Within pojavi napis Black Album. Stadion Friuli je skočil v zrak. Moč speče pošasti (v smislu ustvarjanja novega studijskega materiala) se začne kazati ob skladbi My Friend of Misery. Instrumentalna linija tam govori zase: oboževalci vzdihujejo za Ulrichovimi udarci po činelah, Kirkova kitara v liniji neutrudno melje, Hetfield pa ne posega po glasovnih skrajnostih, ampak vse ohranja v okvirih. A že v naslednjih minutah skupina, ki diha kot eno, s The God That Failed odčita lekcijo vključevanja instrumentalnih delčkov v celoto. Ulricha dogajanje spet potegne na noge, Hammett se zapodi med ljudi, Trujillo pa tolče skoraj neopazno, a še kako zaznavno.

Povezan, a hkrati tako oddaljen
Kljub velikosti odra in oddaljenosti od občinstva Hatfield niti za sekundo ne podceni občinstva. Nasprotno. Sredi nastopa se mu še bolj približa, ko stopi na konec ringa in sam za krogi oboževalcev, ki so bili za koncert pripravljeni najgloblje poseči v žep, zrecitira Of Wolf and Man. Vrže se na kolena ob Through the Never in napada srca svojih oboževalcev z belo ESP-jevko. Metalca v sebi obuja z "rowli" med pesmijo Don't Thread On Me, ko ga spremljajo tisočera grla, ki se jim tudi zahvali: "Odlično petje, prijatelji, odlično." In iz svojih "growlov" nato pri Wherever I May Roam prehaja v visoke lege. Seveda pred tem, ko vso gnev, jezo, strast, bolečino in ljubezen iz svoje kitare iztisne Hammett.

Ritem iz ozadja
A občasno, predvsem ob skladbah Nothing Else Matters in The Unforgiven, dobi obiskovalec občutek, da za vso ostrino, "growli" in kitarskimi rafali še najbolj zaživijo balade. Romantika se vrne. Vžigalniki se prižgejo - seveda le za kratek čas, saj brez nepogrešljivih sredstev za dokumentiranje enkratnega dogodka in njihovih sevajočih LED-zaslonov ne gre.

Nepogrešljivi ritemtandem dobi svoje minute proti koncu. Trujilla pokaže zobe ob Holier Than Thou, Ulrich oponaša bobnarske koračnice v enem trenutku in oponaša bitje srca v drugem med svojim kratkim solom, "moshpiti" v občinstvu pa postajajo vedno bolj množični, ko na stadionu zadoni Sad but True.

Trujilla ostane sam. Čeprav daje med nastopom vpis odtujenega četrtega jezdeca apokalipse, svoje minute izkoristi do popolnosti. Razživetemu občinstvu pa ne preostane nič drugega, kot da oživi kot še nikoli prej med nastopom, saj iz Hammettove kitare zadonijo vsem tako znani rifi uspešnice Enter Sandman. Za nekaj tempov pospešena velika uspešnica skupine, ki je doživela že tisoč in eno priredbo najrazličnejših skupin na njihovih koncertih, pusti zbrane lačne. Tako lačne, da prikličejo skupino nazaj za poslovilne tri skladbe.

"Šov" za konec
Na odru se izstrelijo vrelci ognja, pirotehnična ekipa se prebudi, zadaj ognjemeti, v ospredju pa Battery, ki se prevesi v One. A prav One ponudi nekaj, česar morebiti ne bi pričakovali na koncertu nekdanjih vodilnih imen thrash metala - laserje. V slogu največjih elektrodogodkov se po stadionu raztezajo zeleno obarvani laserski žarki, ki preusmerijo pozornost od vodilnih mož, tako da govorijo le barve in glasba. Nedvomno in nesporno je eno: koncert Metallice je postal skrbno naštudiran šov.

"Upam, da se zabavate, ker mi se," poudari Hetfield, preden se poslovi od svojih prijateljev s Seek & Destroy in nadaljuje: "Bi radi še eno pesem? Sem mislil, da ste zaspali. Da ste stari. Nič zato, če ste," se le pošali večino časa ledeno hladni Hetfield. Po dvournem udarnem obleganju stadiona ne zapustijo s pobegom v svoja terenska vozila, ampak z deljenjem poljubov Hetfielda zbranim ... z metanjem trzalic, bobnarskih palic ... predvsem pa s priklonom oboževalcem, ki jim ostajajo zvesti že več kot 30 let.

Klavdija Kopina, spremljate me lahko tudi na Twitterju, foto: Sandi Fišer

Več pa si lahko ogledate v spodnjih videih in MMC-jevi fotogaleriji.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->