Za belo zaveso na odru so se odštevale zadnje minute čakanja na priložnost, da s simfoničnim orkestrom zavzamejo Križanke. Pred belo zaveso pod odrom so se odštevale zadnje minute ob poslušanju skladb tistih, ki so to že storili, Siddharte in skupine Dan D.

Ko sta na zadnjem Dnevu 202 skupaj stopili Tina Marinšek in Nina Vodopivec kot posebni gostji zasedbe Elevators ter združili dva svetova s skladbama 42 in Divje, so bile Križanke še vedno oddaljena postojanka. A praznovanje 15. obletnice delovanja, izdaja malega albuma (EP) in gledališka predstava oz. avtobiografski muzikal s serijo akustičnih preoblek starih in novejših uspešnic so začeli tlakovati pot do za njih dolgo želenega odra.

Karnevalske prebliske z odprtja turneje 42 pred petimi leti, ko je vloga prvega glasu skupine dokončno pripadla Marinškovi, so pustili za sabo. Ostali so podaljšan oder in (radijske) uspešnice z albuma 42. Dialogi in monologi z avtobiografskega muzikala Odprto! so ostali neizrečeni, ostala je skrinja in prearanžirane skladbe. Orgazem večera pa tokrat ni prišel z ljubljenko radijskih postaj Poljubljeno, marveč že precej prej.
"To je čist' orgazmično," je razgreta grla Križank komentirala Vodopivčeva, ko so skupaj v eno in kot eno ponavljali "pesem čudežno" Dobre vile. Tokrat ni ganila le občinstva, ampak tudi glavni akterki. Najbolj doživeto skladbo večera sta Vodopivčeva in Marinškova končali skupaj, na kolenih, v izmenjavi zadnjih kitic: "Bi pomagala, če bi znala, najti ključ za vse skrbi."

Orkester kot podpora
Zasedba Tabu je drugače od svojih predhodnikov ostala še najbolj zvesti svojemu delu, ki ga predstavlja iz nastopa v nastop. Orkester pod dirigentsko palico Roka Goloba ni služil potenciranju vsake note iz skladb skupine Tabu na raven klasike. Koketiral je z interpretacijskimi izleti Marinškove in v večini primerov posegal v tiste dele, ki niso bili po definiciji pripisani vložkom baskitare Iztoka Melanška, električne kitare Tomaža Tropa, bobnom Primoža Štormana ali klaviaturam Aleša Beriše.

Pompoznemu nadgrajevanju z vso orkestrsko silo so se tabujevci izognili z minimalističnimi vložki. "Naj se pravljica začne," je nagovorila zbrane Marinškova in s priredbo, ki je Tabu postavila na zemljevid slovenske glasbe, On, orisala potek nadaljevanja večera. Postopoma so na oder korakali člani skupine in se pridružili Tropovi uverturi, orkester pa je izkoriščal krajše odsotnosti vokala, da je poslušalca počasi opozoril nase. Bolj klasične prvine so prišle na vrsto ob uvodu v Namesto srca, med katerim so se oglasili ksilofon, piščali in godala.

"Maestro! Gremo na ta oblak za dva," je po seriji zasanjanih balad spremenila ritem večera Marinškova. Križanke so začele ob njenem korakanju na ritme tolkalne sekcije ploskati in prepevati. Zid med njimi in nastopajočimi je padel, kot da bi se znašli v kakšni manjši dvorani le s skupino Tabu. Marinškova je do takrat že zavzela vse mogoče prostore podaljšanega odra, zaradi česar je med celotnim koncertom izostala večja interakcija med njo in preostalimi člani skupine, in položaje - od poskakovanja do pristanka na tleh. Predvsem je na ta račun več pozornosti posvečala občinstvu pred sabo.

Tabu s posebnimi glasbenimi gosti
"Norišn'ca," je ubesedila odmev, ki je prihajal ob prepevanju refrena Oblak za dva. Posebnost koncerta ob Dnevu 202 se je vedno bolj začela izkazovati ob glasbenih gostih. Romanje je na oder pripeljalo Andreja Šifrerja, priprava odra na Začarano telo, pri katerem se je Marinškova dvignila nad oder na posebni gugalnici, je zaznamoval klarinet Gorana Bojčevskega. Hkrati je skladba tudi naznanila odhod skupine v bolj "šansonsko" atmosfero (konec koncev so za njimi še sveži vtisi z nastopanja na La Vie En Rose, ki je bil letos v znamenju Frana Milčinskega Ježka).

Vse bolj je bila poudarjena vokalna interpretacija (Marinškovo so v ozadjuspremljali Karin Zemljič, Mate Brodar in Sandra Feketija), medtem ko se je zmanjševala številčnost inštrumentov v akustičnem delu koncerta, v katerem sta izstopali predvsem Moje luči, ki jih je že za predstavo Odprto! s klavirskim uvodom nadgradil Beriša, svoje pa je dodal gost Primož Fleishman na saksofonu, ter Pesem in dotik, pri kateri se je Marinškovi pridružil Andraž Hribar.

Nostalgija za konec
Izvajanje novejših skladb, kot je 42, ob kateri so se v ozadju začeli prikazovati naslovi skladb s prvega albuma zasedbe Tabu iz leta 2000, so počasi napovedovali nostalgično nadaljevanje, v katerem je bil prostor res le za tiste največje uspešnice na račun izostanka brisanja prahu z bolj zaprašenih arhivov. Čakanje, da se vrnejo na svoje mesto člani orkestra po duetu Hribarja in Marinškove in nekaj odpetih besedah uspešnice Življenje je lepo ob kitari, se je izkazalo le kot neke vrste zatišje pred zadnjim udarcem.
Divje je znova zdramilo občinstvo, podobno kot to na koncertih storijo prvi takti Dobre vile, a tokrat je bilo drugače. "Zdaj pa je res napočil ta trenutek," je svoje začasno slovo z odra napovedala pevka, medtem ko je na oder v vsej svoji hiperaktivnosti pridrvela Vodopivčeva in kot v dobrih starih časih osvajala kotiček za kotičkom Križank - v dobrih treh minutah. (Mimogrede, nekdanja pevka zasedbe Tabu se prav v teh dneh predstavlja s singlom Bolj kot drugi.)

Pot do konca je bila tako le še rutina za nastopajoče, ki so po razgrajanju sredi odra med Lahko sem srce Dan 202 zapečatili z baladama - še vedno ljubljenko občinstva Poljubljeno in nepogrešljivim Angelom, za katerega bodo lahko mlada grla Mladinskega pevskega zbora RTV Slovenija, ki so pospremila zaključek skladbe, čez nekaj let govorila, da so nekje, ko so v zadnjih vrstah začeli vedno močneje svetiti prenosni telefoni ob začudenju nad izenačenim izidom med Hrvaško in Brazilijo na svetovnem nogometnem prvenstvu, nekoč segli v srca razprodanim Križankam.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate spodaj (HD različico videa najdete tu).