Oseba z antisocialno osebnostno motnjo je brezobzirna, brezčutna, svoj cilj želi doseči za vsako ceno, četudi na račun drugih, pri metodah ne izbira, pojasni ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina Leonida Zalokar: "Dober kazalnik je, kako se človek odzove na kritiko, kako se odzove, ko njegova potreba ni zadovoljena. Če je njegova reakcija pretirana ali otročja, lahko tudi jezna, agresivna, takrat moramo zastriči z ušesi."

Zalokarjeva je nedavno za inovativne pristope na področju dela z otroki in mladostniki z najhujšimi vedenjskimi motnjami prejela priznanje Evropskega združenja za kakovostne raziskave. Pojasni, da so osebe s to motnjo izjemno občutljivi in maščevalni ljudje. V danem trenutku lahko ostanejo hladni, nam pokimajo in za hrbtom naredijo nekaj drugega.

"Taka oseba ima dvojna merila, ena veljajo zanj, druga pa za vse preostale. V svojem pripovedovanju prihaja v kontradikcijo s samim sabo. Ne upošteva družbenih norm oziroma meni, da je ta, ki jih upošteva neumen, in ga je treba izkoristiti. Za položaj, denar ali druge koristi bo taka oseba šla preko trupel. Kršila bo pravila, zakone ter integriteto in blagor drugega človeka," opiše Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja, ki je sodelovala pri pripravi Nacionalnega programa duševnega zdravja (2018), razvila je delavnice za psihoedukacijo v Centrih za krepitev zdravja po Sloveniji in se posveča nasilju v psihiatriji.

Premalo usposobljeni strokovnjaki?

Zdi se, da število ljudi s to motnjo narašča, Dernovškova pa meni, da motnjo le bolj prepoznamo: "Študij, ki bi potrjevale, da je tega vedno več, nimamo. Se pa o tem čedalje več govori, in bolj ko to poznamo, več tega opazimo."

Zalokarjeva opozarja, da je področje v Sloveniji neurejeno, nepreverjeno in nestrokovno. Strokovnjaki, h katerim so napotene te osebe po pomoč, nimajo ustreznih znanj: "Strokovnjak ima lahko takega človeka pred seboj, pa motnje ne bo prepoznal." Največ težav opaža v razpadlih družinah, kjer posreduje CSD: "Socialni delavci silijo žrtve nasilja sedeti skupaj z nasilnežem, napotujejo jih na skupinske terapije, čeprav je jasno, da je to pri taki motnji kontraproduktivno, celo škodljivo. Žrtve nasilja so podvržene sekundarni viktimizaciji institucij, ki bi morale zanje skrbeti."

Taki in podobni primeri se dogajajo na Centrih za socialno delo po vsej državi, zatrjuje Zalokarjeva, in zaposleni na CSD-ju vedno napišejo, da gre za konflikt med partnerjema, čeprav je konflikten samo eden.

Za pojasnila smo se obrnili na Socialno zbornico, kjer nam je Andreja Rihter odgovorila: "To ni običajna praksa, v tem primeru bi zagotovo lahko govorili o strokovni napaki. Od l. 2008 naprej imamo ničelno toleranco do nasilja, zato take primere ne napotujemo na skupinske terapije ali partnerske obravnave. Povzročitelj mora pred tem vedno izpolniti določene pogoje – da prizna, obžaluje in se opraviči."

Kaj pa, če ima socialni delavec pred seboj osebo z antisocialno motnjo, ki vse te tri pogoje brez težav izpolni? Na Zbornici odgovarjajo, da se zaposleni že vrsto let izobražujejo na temo motenj, kako jih prepoznati in kako ravnati s takimi ljudmi. Ali bi prepoznali antisocialno motnjo? "Prav diagnosticirano antisocialno motnjo ne, motnje vedenja in osebnosti oziroma ravnanja, ki se kažejo kot odstopanja od pričakovanih družbenih ravnanj, to pa zagotovo."

Permisivna vzgoja je naredila svoje

Motnja se lahko pokaže že pri otrocih, ko, denimo, uživajo pri tem, ko mučijo živali ali ko gre nekomu slabo. Do štirinajstega leta lahko še kaj spremenimo, pozneje ne več.

Zalokarjeva meni, da se je izgubila zdrava meja postavljanja pravil: "Otroka je treba uokviriti, mu postaviti meje. S poveličevanjem individualizma in permisivne vzgoje smo vzgojili mlade, ki so prazni, brez kančka frustracijske tolerance, ki se ne znajo potruditi, ki ne znajo počakati. Ko mladi rečejo, da nečesa ne bodo storili, ker se jim ne da, to kaže na udobje, ki so mu bili podvrženi v času odraščanja, ko so jim starši dopuščali vse, jim odstranjevali ovire, Bog ne daj, da bi otrok trpel, moral je vse takoj imeti, otrok sploh ni imel možnosti začutiti potrebe po nečem. Otroci morajo čutiti frustracije, brez njih se jim niti v šolo ne da hoditi, ker je zanje vse prevelik napor. Res me zelo skrbi, kam gre ta svet."

Osnovna težava so seveda starši in tudi učitelji, ki si preveč prizadevajo, da bi jih imeli otroci radi. Da je permisivna vzgoja škodljiva, je priznal celo njen utemeljitelj Benjamin Spock in se opravičil svetovni javnosti, priznal je zmoto v svojih prepričanjih.

Kako pomagati?

Osebe z antisocialno osebnostno motnjo pomoč zavračajo, prepričani so, da je težava v drugih, in ne v njih. Da se mora svet spremeniti, potem bodo pa tudi oni v redu. Zato je treba naučiti svojce in bližnjo okolico, kako se primerno odzivati, meni Dernovškova: "Igrati igro sociopata pomeni, da boš tudi sam nastradal, če pa ne igraš igre, bo ta oseba ostala sama in morda prišla do uvida." Kljub temu gotovosti, da se bo oseba spremenila, ni. "Mi strokovnjaki vstopimo v zgodbo zelo pozno, ko je komaj še kaj mogoče popraviti. Zato se mora vsak zavedati, da so določena vedenja nedopustna. Ko je partnerski odnos na CSD-ju, ugotoviš, da je problematičen že od samega začetka. Da je prvič padla klofuta že po 14 dneh skupnega druženja ali da se je zgodilo nekaj popolnoma nedopustnega. Druga stran pa je menila, da ljubezen vse reši. Malo manj naivnosti bi bilo treba."