V današnji oddaji je govor o okužbi z bakterijo Helicobacter pylori, ki je ena najpogostejših okužb pri človeku. Kar polovica svetovnega prebivalstva je okužena s to bakterijo, v Sloveniji pa četrtina. Približno 80 odstotkov okuženih nima bolezenskih znakov, a včasih pa lahko ta bakterija povzroči številne težave. Gost oddaje je specialist gastroenterolog prof. dr. Bojan Tepeš.

Glede na veliko svetovno razširjenost okužbe z bakterijo Helicobacter pylori in ob tem, da živi v želodcu, kjer delujejo naravni obrambni mehanizmi in predvsem močna želodčna kislina, voditelja Davida Zupančiča, specialista infektologa, zanima, kakšna je ta bakterija.

"Helicobacter se je neverjetno dobro prilagodil življenju v želodcu in je v želodcih, ki izločajo veliko kisline, tako rekoč edina bakterija, ki je sposobna preživeti. Pomaga ji ureaza, encim, s katerim okrog sebe ustvarja alkalni oziroma blago kisli pH. Na ta način preživi v želodcu," razloži Bojan Tepeš.

"Kot vem, vodite pilotni presejalni program, in zanima me, kaj lahko poveste o tem, v kateri fazi je," nadaljuje voditelj. Evropska komisija je namreč v letih 2020/22 v načrtu EU-ja za boj proti raku za obdobji 2020/23 in 2020/33 zapisala, da bo poskušala ustvariti razmere za testiranje na okužbo s Helicobacter pylori in za zdravljenje te okužbe v tistih državah EU-ka, kjer je incidenca raka na želodcu srednja ali visoka.

"O srednji govorimo, kadar je groba incidenca več kot deset na sto tisoč, o visoki pa, kadar je več kot dvajset na sto tisoč," pojasni Tepeš. Slovenija spada med te države. Največ raka na želodcu v EU-ju je namreč v vzhodnem in južnem delu Unije. Razpisana sta bila dva raziskovalna projekta.
"Glede na to, da se s to problematiko ukvarjam že desetletja in da imam zato dobre povezave tudi drugod v Evropi, smo oblikovali dva konzorcija. V prvem so Svetovna zdravstvena organizacija oziroma agencija za raziskavo raka iz Lyona, Univerza Nantes v Franciji, univerza v Rigi v Latviji in pa Nacionalni inštitut za javno zdravje. Ta projekt se imenuje Eurohelican, v Sloveniji pa izvajamo pilotni projekt presejanja na okužbo in zdravljenje okužbe v Mariboru. V drugem, veliko večjem projektu Togas pa je dvanajst držav EU-ja in Slovenija oziroma NIJZ vodi ta pilotni projekt presejanja in zdravljenja okužbe v šestih evropskih državah To so Irska, Latvija, Poljska, Slovenija, Hrvaška in Romunija," razloži dr. Tepeš.

Da bakterija obstaja že zelo dolgo, je dokaz ledeni človek Ötzi, ki je živel pred 5300 leti in je verjetno tudi imel želodčne težave, nadaljuje voditelj. Gost to zanimivo zgodbo pozna iz pripovedi osebnega prijatelja, ki je Ötzija gastroskopiral. Z genetsko analizo so nato ugotovili, da je bila v njegovem želodcu bakterija Helicobacter pylori.
"Kako se lahko z njo okužimo, kako se prenaša? Če jo imam ta trenutek jaz, ali ste vi v nevarnosti?" vprašuje voditelj.

"Ne, to ne leti po zraku," odgovarja Tepeš. "Prenos se navadno zgodi v zgodnjem otroštvu, nekako do desetega, dvanajstega leta. Obstajata dve poti okužbe, prva s staršev na otroka, običajno z mame na otroka, druga možnost za okužbo pa je fekalno-oralna, v okoliščinah, kadar ni kakovostne oskrbe s pitno vodo in ustrezne kanalizacijske oskrbe. V tem primeru se lahko okužimo tudi s hrano," razloži Tepeš.

"Smisel presejanja v populaciji je torej iskanje tega, česar ne opazimo sami. Večina ljudi ne kaže bolezenskih znakov, če pa se kažejo, katere bomo opazili?" zanima voditelja.

"Okužimo se v otroštvu in smo lahko vse življenje ali pa do starosti 50, 60 let brez kakršnih koli simptomov," pravi Tepeš, "potem pa so v tej starosti prve težave lahko bolečine v zgornjem delu trebuha, zmanjšanje apetita, hujšanje, zatikanje hrane pri požiranju, krvavitev v prebavila pa že znak napredovalega raka želodca, ki se ga kirurško ne da več zdraviti. To je ta problem, da večino življenja ne vemo, da smo okuženi, potem pa kar naenkrat lahko nastopi bolezen, ki ni več ozdravljiva," pove dr. Tepeš.

"Ne gre torej samo za kak gastritis, ta okužba je nevarna in lahko vodi do neoperabilnega raka," povzame voditelj, gost pa nadaljuje, da sta najslabši posledici te okužbe razvoj raka ali želodčnega limfoma MALT, vendar pa ima vsak, ki je okužen s to bakterijo, tudi aktivni kronični gastritis. Če bi osebi vzeli vzorce sluznice želodca, bi videli, da je kronično vneta. To kronično vnetje pri 80 odstotkih ne povzroči posebnih bolezni. Pri 15 do 17 odstotkih pa povzroči razjedo na želodcu, dvanajstniku, z zapleti, krvavitvami, perforacijami in podobnim. Lahko se pojavijo napihovanje, tiščanje, bolečina, zgodnja sitost, ne pa ob tem tudi razjeda. Bakterija je lahko razlog tudi za nekatere primere idiopatske trombocitopenične purpure, lahko povzroči slabokrvnost, pri enem do treh odstotkih okuženih pa lahko povzroči raka na želodcu. Od sto okuženih bo za rakom zbolel eden, dva oziroma trije ljudje. V Sloveniji ima petletno preživetje s to boleznijo 30 odstotkov, problem pa je, da ob postavitvi diagnoze polovico pacientov lahko operirajo in imajo možnost za radikalno operacijo in ozdravitev, polovica primerov pa je že ob postavitvi diagnoze neoperabilnih.

"V tem je smiselnost presejanja, saj to bakterijo razmeroma preprosto uničimo z antibiotikom, če ugotovimo, da jo bolnik ima," nadaljuje voditelj dr. Zupančič.

"Že kar nekaj let strokovna priporočila, tudi zadnja slovenska iz leta 2018, priporočajo presejanje na okužbo in zdravljenje okužbe. Ampak vse se je spremenilo z letoma 2020/22, ko je Evropska komisija zapisala, da je treba v Evropi pristopiti k tem programom," odgovori Tepeš.

"Da, Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1994 razglasila Helicobacter pylori za nedvomnega povzročitelja raka. Okužba s to bakterijo povzroča kar 89 odstotkov vseh primerov raka želodca. Da bi zmanjšali tveganje za nastanek tega raka in drugih resnih zdravstvenih težav, so v Evropi pripravili pilotni projekt presejanja in zdravljenja okužbe s to bakterijo, projekt Togas, ki se je, kot smo slišali, najprej začel prav tu v Sloveniji. Poglejmo, kako potekajo preiskave v Zdravstvenem domu Ljubljana," povzame voditelj Zupančič. Šest tisoč naključno izbranih mladih odraslih v starosti med 30. in 34. letom je prejelo vabilo na preventivno presejalno testiranje na bakterijo Helicobacter pylori. "Prav taka populacija je primerna za nacionalni presejalni program, kajti velika verjetnost za osebe v tej skupini, ki imajo okužbo, je, da v visokem deležu nimajo prav nobenih sprememb na želodčni sluznici," pojasni Tea Stegne Ignjatovič, dr. med., "zato je tako presejalno testiranje varno izvajati brez gastroskopije."

Te, ki so se vabilu odzvali, najprej povabijo na odvzem krvi, da določijo vsebnost protiteles za bakterijo Helicobacter pylori. Osebe, ki protitelesa imajo, povabijo še na urejski dihalni test, saj krvna preiskava ni dovolj natančna, da bi samo na tej podlagi uvajali zdravljenje.

"Namreč, osebe, ki so pozitivne, so lahko okužbo že prebolele, imajo pa še vedno protitelesa. Dejansko okužbe več nimajo, ker so se ali že zdravile za to bakterijo ali pa so v preteklosti jemale antibiotično terapijo za druge bolezni, ki je pa sočasno odstranila iz telesa tudi to bakterijo. Protitelesa pa so ostala," pojasni Tea Stegne Ignjatovič.

Ali je okužba aktivna in ali je bakterija tudi v želodcu, preverijo z urejskim dihalnim testom, na katerega je treba priti tešč. Trideset dni prej bolnik ne sme jemati antibiotikov, vsaj štirinajst dni pred testiranjem pa ne zdravil za želodec, saj bi lahko povzročila lažno negativen izvid. Če je izvid dihalnega testa pozitiven, mu predpišejo zdravljenje, ki traja štirinajst dni. "Zdravimo s kombinacijo dveh antibiotikov, zelo pomembno pa je, da pacienti sledijo navodilom zdravnika," pravi Tea Stegne Ignjatovič. Čez mesec dni bolnik znova opravi dihalni test, da preverijo, ali je bilo zdravljenje uspešno. Kot pove zdravnica, je zdravljenje po preliminarnih podatkih učinkovito v kar 98 odstotkih. Če pa prvo zdravljenje ni uspešno, ga ponovijo z drugimi antibiotiki. Pilotna raziskava, ki se bo končala leta 2025, naj bi dala pomembne odgovore na vprašanje, kako se lotiti odkrivanja in zdravljenja okužbe, ter omogočila uvedbo presejalnega programa za raka želodca.

V studiu se voditelju in profesorju Tepešu pridruži Luka Logar. Na vprašanje, kakšne težave so pripeljale do ugotovitve, da ima okužbo s to bakterijo, odgovarja: "Imel sem srečo, da sem bil med temi 20 odstotki, ki simptome imajo. Začelo se je z močno bolečino v žlički, ki je trajala dva tedna, zamrla za dva tedna in se spet pojavila. To je trajalo, zato sem šel na gastroskopijo, strah me je bilo rane na želodcu. Potem pa se je izkazalo, da je bil vzrok Helicobacter. Po kuri antibiotikov je bilo dobro."

"Tudi vi ste se testirali in bili pozitivni, profesor Tepeš, ter se potem pozdravili," nadaljuje voditelj, "vendar niste uporabili gastroskopije. Na kakšen način se lahko testira na to bakterijo?" sprašuje voditelj.

Gost pojasni, da je testiranje mogoče z neinvazivnimi metodami, mednje spadajo določanje protiteles v krvi, dihalni test, ki je bil predstavljen v prispevku, in pa test na Helicobacter pylori v blatu, ki pa je približno od 10 do 15 odstotkov manj natančen kakor dihalni test. Invazivni testi pa so vezani na gastroskopijo. Pri tem se lahko vzamejo vzorci za hitri ureazni test, vzorci za histologijo, vzorci za kulturo, tj. antibiogram, vendar se gastroskopija običajno opravi pri simptomatskih pacientih, ki imajo težave, oziroma po določeni starosti. "V Sloveniji smo postavili mejo od 35 do 40 let, in če so po tej starosti določene težave, vedno svetujemo najprej gastroskopijo, zato ker je Slovenija dežela z razmeroma visoko pojavnostjo raka, prvi raki pa se pojavljajo že po 40. letu starosti. Zato starejših od 40 let ne testiramo z neinvazivnimi metodami, nočemo namreč zamuditi več mesecev, kolikor traja do postavitve diagnoze rak želodca, ki je sicer pri tej starosti izjemno redek, je pa možen," povzame dr. Tepeš.

"Obstajajo pa tudi testi, ki jih lahko kupiš v lekarni. Kakšno pa je vaše stališče do teh preiskav," zanima voditelja.

Gost odgovarja, da je njegovo stališče do teh testov negativno, saj je njihova natančnost zelo slaba, le od 60- do 70-odstotna. Predlaga predvsem zaupanje v uradno priznane preiskave, ki jih omogoča slovenski zdravstveni sistem. S tem se strinja tudi voditelj, saj bi kljub navidezno visokim 70 odstotkom natančnosti pri vsakem petem preiskovancu okužbe ne odkrili. Da sta bili natančnost diagnoze in učinkovitost zdravljenja popolni, potrdi tudi Luka Logar. Antibiotična terapija je trajala kak mesec in po tem je bilo že veliko bolje. Z želodcem nima prav nobenih težav več.

"Ali se okužba lahko ponovi?" zanima voditelja. To je v razvitem svetu, torej tudi v Sloveniji, izjemno redko, pove Tepeš. Možnost ponovne okužbe je manjša od 0,5 odstotka. "Če pa bi Luka šel živet v Afriko ali Južno Ameriko, kjer ni ustrezne čiste vode, kjer je voda onesnažena s fekalijami, bi se pa lahko ponovno okužil. V Sloveniji pa se to ne bo zgodilo," zatrdi Tepeš.

V nerazvitih državah, kjer vodovod in kanalizacija nista urejena, se lahko ponovna okužba pojavi v 18, 20 in celo 30 odstotkih, kažejo nekatere študije. Teoretično take države niso primerne za take programe presejanja in zdravljenja, ker dolgoročno niso učinkoviti. Medtem ko se v razvitem svetu okužba, ki je bila pozdravljena, skoraj nikoli ne vrne.

"Če bi se kdo, ki spremlja ta pogovor in ga skrbi možnost okuženosti, želel testirati, ali mu pripada ta dihalni test, gastroskopija, katera koli od možnih preiskav," zanima voditelja.

"Po trenutnih pravilih zdravstvene zavarovalnice mu ne pripada. Mi testiramo in zdravimo samo tiste, ki imajo težave. S tem programom, ki ga zdaj v Sloveniji testiramo s pomočjo sredstev Evropske unije in z 20-odstotnim financiranjem Ministrstva za zdravje, v bistvu testiramo, koliko je okuženih v starostni skupini od 30 do 34 let, ugotavljamo, kako je treba organizacijsko pripraviti tak program, kako je treba dvigniti ozaveščenost prebivalstva glede te okužbe, kako se to organizira na ravni zdravstvenega doma, kako ljudje prenašajo antibiotično zdravljenje, kako pacient prihaja na kontrole uspešnosti zdravljenja," pojasni Tepeš.

Po končanih obeh pilotskih programih bodo pripravili strokovne, organizacijske in finančne podlage za uvedbo tega programa, jih predali v presojo pristojnim organom, na koncu pa sledi dogovor med ministrstvom za zdravje in zdravstveno zavarovalnico ter uvedba za vse prebivalce Slovenije. Voditelj Zupančič uvedbi pritrjuje, saj sta že obstoječa nacionalna presejalna programa za raka zgodbi o uspehu in rešita veliko življenj. Svetuje tudi vsem, ki prejmejo vabilo, da se odzovejo. Tepeš, ki sodeluje v programu Svit od samega začetka, potrdi, da so rezultati res izjemno dobri. Rak na debelem črevesju in danki je padel z drugega mesta na četrto mesto. Pomembno je tudi to, da se je preživetje tistih, ki jim v programu Svit najdejo raka, izboljšalo za več kot 30 odstotkov v primerjavi s tistimi, ki jim raka odkrijejo zunaj programa, kajti v presejalnem programu vedno odkrijejo bolezen v zgodnji fazi. Poleg tega z odstranitvijo polipov preprečujejo možnost, da bi se iz teh polipov razvil rak.

Ker je pomembna tudi genetska obremenitev, voditelja zanima, ali je imel podobne težave morda tudi kdo v družini Luke Logarja. Odgovor Luke je nikalen, profesor Tepeš pa doda zanimivost, da na Kitajskem in v Koreji program odkrivanja okužbe temelji na testiranju družine. Če pri enem od družinskih članov ugotovijo, da je pozitiven, testirajo nato vso družino in zdravijo vse, ki so pozitivni. Razlog za tak način je po njihovi utemeljitvi veliko manjša možnost ponovne okužbe znotraj družine oziroma manjša možnost prenosa s staršev na otroke. Tudi pri teh projektih, ki potekata zdaj v Sloveniji, je bil eden od razlogov za starostno mejo 30 do 34 let prav možnost, da okužene osebe, ki jih pozdravijo in še nimajo otrok, ne bodo okužile otrok, ko jih bodo imele. S to možnostjo, ki jo testiranje ponuja, pa so hoteli tudi povečati odzivnost vabljenih na testiranje.

V rubriki Prva pomoč pa voditelj in Vesna Lenarčič iz Zveze študentov medicine Slovenije in projekta Za življenje Ljubljana pojasnita, kako ločiti prsno bolečino, ki je posledica na primer okužbe s Helicobacter pylori, od bolečine ob srčnem infarktu, ki je, tako Vesna Lenarčič, res zelo huda bolečina in se po tem loči od kake druge bolečine v prsnici. Poleg tega se širi navzgor v levo ramo in po levi strani vratu, ljudje lahko postanejo potni, lahko se jim vrti, postanejo utrujeni, žejni. Ti dve bolečini, pojasni, je res težko zamenjati. Prikaz na lutki, kako ukrepati, ko na tleh najdemo neodzivno osebo, in poziv obeh k takojšnjemu izvajanju stisov prsnega koša, ki rešujejo življenje, še preden prispejo reševalci, pa končuje današnjo oddajo.