A hoteli so dragi, za nameček pa še pol leta in več vnaprej razprodani.

Ko je Nova Zelandija septembra znova odprla meje in z njimi spletno stran za rezervacije karantenskih hotelov, so bile sobe v njih razprodane v nekaj urah. V praksi to pomeni, da je več 10.000 Novozelandcev, ki niso bili dovolj hitrih prstov, obtičalo v tujini oz. v neskončno dolgi čakalni vrsti.

Novozelandska politika zajezovanja koronavirusa ima tako svoje goreče privržence kot tudi enako zagrete kritike.

Vlada je že ob začetku pandemije marca 2020 skoraj neprodušno zaprla svoje meje (kar je, glede na to, da govorimo o otoku, lažje kot sicer), vstop v državo pa v zadnjih dveh letih strogo nadzorovala – večji del pandemije so vstopali lahko le državljani Nove Zelandije, tisti s stalnim bivališčem in peščica ključnih delavcev. Vsi, brez izjem, morajo pred prihodom rezervirati karantenski hotel.

Slabih 2000 evrov za hotel

A povpraševanje po sobah krepko presega njihovo razpoložljivost, zato so, kot je poročal septembra Guardian, nekateri po več tednov preživeli z obsedenim osveževanjem strani in si pri poskusih rezervacij pomagali celo z boti. Vlada je takrat uvedla nekakšno spletno "čakalnico", ki je kandidatom natančno sporočala, koliko ljudi je pred njimi v vrsti.

Konkretno: ko je 20. septembra vlada ob 9. uri zjutraj odprla rezervacijski sistem, je bilo v dveh urah in pol razprodanih vseh 5364 razpoložljivih sob, v čakalni vrsti pa je obstalo 31.800 ljudi.

Čeprav "nadzorovana osamitev" še zdaleč ni poceni – cena za odraslo osebo je 3086 novozelandskih dolarjev (1853 evrov), za otroke, starejše od treh let, pa okoli 465 dolarjev (280 evrov).

Kako do svojcev, če je nuja? Težko.

Novozelandsko vlado pod vodstvom premierke Jacinde Ardern se rado daje za zgled uspešnega zajezovanja pandemije – v državi z dobrimi petimi milijoni prebivalcev so v teh dveh letih našteli le 14.525 okužb s koronavirusom in 51 smrti, povezanih s covidom-19. Za primerjavo: v dvomilijonski Sloveniji je bilo do zdaj zaznanih 475.027 okužb in 5629 s covidom povezanih smrti.

A Nova Zelandija je otok in nima schengenskega sistema odprtih mej, kjer je tudi v razmeroma kratkem času popolnih zapor obstajala vrsta izjem. Turizem je bil v tem času tako rekoč neobstoječ, a tudi združevanje družin po dveh letih ostaja skoraj nemogoče.

Kot je za MMC svoj primer opisal Thomas Barker, 51-letni novozelandski državljan, ki ima zadnja štiri leta stalno bivališče v Italiji, je svoja starša, stara 85 in 89 let, nazadnje videl ob izbruhu pandemije marca 2020, ko je tja priletel s svojo italijansko ženo in bil nemudoma poslan v domačo karanteno – takrat je bila ta še mogoča. Po dveh tednih sta lahko državo zapustila in se vrnila v Italijo.

"Starša sta sicer dobrega zdravja, pogosto se slišimo po telefonu, ampak bodimo iskreni – pri tej starosti nikdar ne veš, koliko časa še imata," mi razlaga Barker.

Če bi se zdravstveno stanje komu od njiju nenadoma poslabšalo ali bi morebiti kdo izmed njiju celo umrl, Barker preprosto ne bi mogel k njima – situacija, v kateri se je ne le v teoriji znašlo na tisoče Novozelandcev, pa tudi Avstralcev, Kanadčanov, številni Azijci in drugi, v državah katerih so imeli ali pa še imajo skrajno stroge ukrepe. "Iz radovednosti sem skušal pred tedni rezervirati karantenski hotel – nemogoče. Do konca leta 2022 so bili vsi polni," pove Barker.

Kako je videti karantenski hotel?

Vladna stran sicer poleg odmerjenih sob vsak mesec odpre sistem in sprosti nekaj novih – prav danes so jih ob 13.00 po novozelandskem času sprostili 1250 za marec in april.

In kako je videti celotna procedura, ko vam enkrat uspe rezervirati "nadzorovano osamitev" v karantenskem hotelu in prileteti na Novo Zelandijo?

Ob pristanku vas pričakajo vladni uradniki in vam razložijo vse nadaljnje postopke. Nato vas pregledajo za covidne simptome in vas, če jih ne kažete, pospremijo v karantenski hotel. Prišleki ne morejo izbirati ne kraja ne hotela, kjer bodo karanteno prestajali, ampak vam jo bodo odredili šele ob prihodu, kamor vas bodo prepeljali s posebnim prevozom.

Na spletni strani rezervacijskega sistema je poudarjeno, da v teh 10 dneh ne boste mogli zapustiti poslopja in iti po nakupih, zato vam priporočajo, da vzamete s seboj "vse potrebno za vaš vsakdan": oblačila (vsak gost je upravičen do dveh vreč perila za pranje v 10 dneh), toaletne potrebščine, novozelandske dolarje in "igrače za kratkočasenje vaš in vaših otrok v tem času". Boste pa imeli v sobi televizijo in brezplačni Wi-Fi. Hrano vam bodo dostavljali v sobo.

Novozelandce razburili vizumi za vlagatelje

Sistem so ubogljivi Novozelandci sprejeli nejevoljno, a resignirano. A konec decembra jih je razburila novica, da je vlada po letu premora zaradi pandemije znova oživila sporni sistem podeljevanja vizumov premožnim tujim vlagateljem.

Martin Newell, predstavnik zagovorniške skupine Grounded Kiwis (Priprti Kiviji), je sistem okrcal, češ da bo šokiral številne Novozelandce, obtičale v tujini, ki bi zaradi vlagateljev lahko ostali brez svoje sobe v karantenskem hotelu. “Vlada namesto potreb svojih državljanov favorizira tiste, ki imajo dovolj denarja, da si lahko kupijo pot v državo," je tvitnil.

Kot je poročala novozelandska novičarska spletna stran Stuff, so novozelandske oblasti pred kratkim odobrile 32 vizumov premožnim posameznikom, ki so se zavezali, da bodo v prihodnjih treh letih vložili najmanj 10 milijonov dolarjev, še 76 vizumov pa osebam, ki so se zavezale k naložbi najmanj treh milijonov. O 816 podobnih prosilcih še odločajo.

Ko imajo enkrat vizume odobrene, se lahko vlagatelji prijavijo za svoje mesto v karantenskem hotelu. Seerwan Ali Jafar, prebivalec Aucklanda, čigar mama zaradi zasedenosti (in cene) karantenskih hotelov že dve leti ni videla vnukov, je za Guardian povedal, da je sistem podeljevanja vizumov vlagateljev v tem času "nezaslišan in žaljiv".

"Novozelandci ne morejo nazaj domov, da bi obiskali svojce, bogataši pa si lahko vstop kupijo. Nevzdržno je," toži.

Novozelandski sistem podeljevanja vizumov bogatim vlagateljem je vrhunec dosegel v letih 2016 in 2017, ko so vizume odobrili 446 takim osebam. Zaradi pandemije in zaprtih meja so v obdobju 2020–2021 podelili le 51 tovrstnih vizumov, od tega jih je bilo nekaj tudi precej spornih.

Tako je veliko prahu dvignil vizum Larryja Pagea. Soustanovitelj Googla je za vlagateljski vizum zaprosil novembra 2020, odobrili pa so mu ga v treh mesecih. Nagla odobritev je razburila številne glede na to, kako dolgo morajo na svoje vizume čakati denimo priseljeni delavci v državi.

Odprava karantene znova preložena

Napoved obnovitve omenjenega sistema prihaja v času, ko je vlada znova preložila odpravo karantene za novozelandske državljane ob vstopu v državo. Sprva naj bi bil ta datum predviden za 17. januar, a so ga zaradi širjenja omikrona preložili na konec februarja.

V teh dneh je bila sicer na Novi Zelandiji največja novica britanski didžej, ki je kršil samoizolacijo in s tem sprožil preplah, ali je morebiti koga okužil. Robert Etheridge, bolj znan kot DJ Dimension, je na Novo Zelandijo pripotoval 16. decembra in preživel sedem dni v enem od omenjenih karantenskih hotelov.

V tem času je bil testiran trikrat, vsakič je bil izvid negativen. Zadnje tri dni samoizolacije bi moral preživeti v domači karanteni in opraviti še četrti test deveti dan, a je bil preveč neučakan in je hišo zapustil. Po navedbah oblasti je v dveh dneh obiskal več nočnih klubov in restavracij v Aucklandu, 27. decembra pa je bil pozitiven na testu in se je moral vrniti v karanteno.

Etheridge, ki bi moral nastopiti na festivalu Rythn and Alps v Wanaki, se je opravičil vsem, ki jih je "nehote ogrozil" kot posledico njegovega "napačnega razumevanja". Tožilstvo se je odločilo, da (za zdaj) proti njemu ne vloži obtožnice, je pa bila precej ogorčena javnost, saj so ukrepi tam izjemno strogi, v Aucklandu pa so komaj prejšnji mesec sprostili zadnje štirimesečno zaprtje.