Genetska raziskava otrok, ki so umrli zaradi sindroma nenadne smrti dojenčkov, kaže, da bi vsaj v nekaterih primerih lahko bil vzrok nepravilen razvoj pljuč.

Na univerzi v Manchestru so analizirali DNK 25 dojenčkov, ki so umrli zaradi sindroma nenadne smrti. Patološke spremembe so iskali v petih genih, med drugim genih za citokine, ki uravnavajo delovanje imunskega sistema, in genu za rast in razvoj pljuč. V genu VEGF, ki je odgovoren za razvoj pljuč in genu IL-6, citokinu, ki pospešuje vnetje, so našli pomembne razlike med umrlimi otroki in kontrolno skupino.

Predhodne študije so pokazale razlike še v genu za drug citokin, IL-10. Zato je verjetno, da imajo sindrom nenadne smrti dojenčkih, pri katerih se imunski sistem ne zmore primerno odzvati na bakterije, ki živijo v njihovih zgornjih dihalnih poteh, še posebej med drugim in četrtim mesecem starosti, ko je njihov imunski sistem najobčutljivejši. Zveza oslabljenih funkcij pljuč in odziva imunskega sistema v tem obdobju pod določenimi pogoji poveča ogroženost dojenčkov.

Izračunali so, da ima dojenček z vsemi tremi nezaželenimi oblikami genov 14-krat večjo verjetnost, da umre zaradi sindroma nenadne smrti. Z drugimi znanimi dejavniki tveganja, kot sta izpostavljenost cigaretnemu dimu in nepravilna lega v postelji, postane ta verjetnost večja. V ZDA vsako leto zaradi sindroma nenadne smrti umre 7.000 do 10.000 dojenčkov.

R. D.