Denar za nov vodovod na Onkološkem inštitutu bodo zagotovili z bančno garancijo propadlega SCT-ja, a to ne bo dovolj, zato bomo znova plačevali davkoplačevalci, je za TV Slovenija poročala Breda Štivan Bonča. Z SCT-jevo bančno garancijo bo namreč zagotovljenih 2,1 milijona evrov, a prvotna ocena del je bila 2,5 milijona, zdaj pa naj bi neuradno stala slabih pet milijonov evrov.

Zamenjati bo treba namreč celoten vodovod - to pomeni 15.000 metrov cevi, od katerih jih je 80 odstotkov napeljanih nad ometom, bolnišnica pa bo obratovala ves čas del.

Težave že od samega začetka
Onkološki inštitut ima težave z z vodovodom vse od vselitve v novo stavbo leta 2007. Najmanj pol milijona evrov so doslej porabili za odpravljanje legionele. V vodi so odkrili tudi povečano vsebnost železa in cinka, zaradi legionele so morali večkrat izvajati klorne in toplotne šoke na vodovodnem omrežju, na pipah pa imajo tudi nameščene filtre.

Že od leta 2009 pa je znano, da bi morali zamenjati vso vodovodno napeljavo. Da je stanje vodovodnega sistema na Onkološkem inštitutu slabo, je leta 2011 potrdilo poročilo Zavoda za gradbeništvo Slovenije.

Med drugim so ugotovili, da je bil vzrok za težave z legionelo kombinacija korozije cevi in prenizkih temperatur vode, našteli pa so tudi 25 slepih vodov, ki so nastali zaradi večkratnega spreminjanja načrta med samo gradnjo stavbe. Zavod za gradbeništvo je v izvedenskem mnenju tudi opozoril, da so poškodbe na vodovodnem omrežju posledica zastale vode v ceveh - preden so vodovodni sistem Onkološkega inštituta napolnili z vodo, ga namreč niso ustrezno očistili in prezračili.

V ceveh s toplo vodo se je po ugotovitvah zavoda nabral biofilm, ki povzroča lokalno korozijo in predstavlja gojišče bakterij. Poleg tega se pojavlja galvanska korozija zaradi nepravilne kombinacije materialov - pocinkanih cevi z medeninastimi "fitingi" in ventili. Tudi stene cevi so se bistveno stanjšale, zaradi česar so ponekod že začele puščati.

Sanacijo bi moral izvesti SCT, ki pa je šel v stečaj
Nazadnje se je izkazalo, da bo treba zamenjati celoten vodovod. Ministrstvo za zdravje je tako leta 2010, ko ga je vodil Dorjan Marušič, sklenilo dogovor s podjetjem SCT, ki je inštitut tudi gradilo, da bo poskrbelo za sanacijo vodovoda. Tedanji predsednik uprave SCT-ja Ivan Zidar je tudi privolil v prevzem krivde oz. dela krivde za pomanjkljivosti in napake pri gradnji vodovoda ter s tem tudi kritje stroškov v vrednosti bančne garancije. Toda leta 2011 je sledil stečaj SCT-ja, zato je moralo ministrstvo izvesti javna naročila oz. razpise za projektne dokumentacije in tudi za izvajalca sanacije, ti postopki pa so začetek del dodatno zamaknili.

Sanacijo bodo krili iz bančnih garancij, teh je ostalo za 2,14 milijona evrov. Prvi lot bančne garancije v vrednosti okoli 140.000 evrov je namreč leta 2010 zapadel, naslednji v vrednosti v višini 1,58 milijona evrov pa bo zapadel konec letošnjega leta. Zadnji lot v višini 285.817 evrov zapade 11. novembra 2025. A bančne garancije predvidoma ne bodo dovolj, znesek sanacije bo znan šele, ko bodo na ministrstvu odpirali ponudbe, ki so prispele na javni razpis, po katerem bodo morala biti dela končana do konca prihodnjega leta.

Z gradnjo inštituta se ukvarja tudi KPK
Odgovornosti za močno načete cevi že ob sami vselitvi pa doslej ni prevzel nihče, pod vprašajem je tudi odgovornost pristojnih na ministrstvu za zdravje, ki bi gradnjo morali nadzorovati.

Načrti gradnje so se namreč nenehno spreminjali, s tem pa tudi cena projekta, hkrati pa so se pojavile napake pri gradnji. Namesto predvidenih 22 milijonov evrov je vrednost projekta po 23 aneksih narasla na 49 milijonov evrov, gradnja pa je namesto načrtovanih treh let trajala 11 let.

S primerom pa se od lani ukvarja tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki pa preiskave še ni končala. Je pa minister za zdravje Tomaž Gantar že pred časom dejal, da začetne ugotovitve kažejo na nastanek velike premoženjske škode pri gradnji inštituta.