Iniciativa (ZI) je tako prepričana, da so spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti nastale predvsem zaradi ohranjanja posameznih interesov v zdravstvu in znova v ospredje ne postavljajo bolnika.

Že uvodoma snovalcu zakona - pripravilo ga je ministrstvo za zdravje - očitajo, da se ni držal niti vseh proceduralnih postopkov, ki jih zahteva poslovnik DZ-ja. Tako na ministrstvu med drugim niso navedli ocene stanja in razlogov za sprejem zakona, ciljev, načel in poglavitnih rešitev predloga zakona, ocene finančnih posledic predloga zakona …
Po mnenju ZI-ja je ključni manko predlagane zakonodaje pomanjkanje vizije in strategije slovenskega zdravstvenega sistema, saj "se parcialno ukvarja s posameznimi temami in nima enotne povezovalne vizije … Zato je zakon preobsežen in v opredeljevanju nekaterih dejavnosti oziroma služb bistveno preveč podroben. Najbolj skrajen primer pri tem je dejanska vključitev celotnega pravilnika o mrliško-pregledni službi v zakon."

Nestrokovno, nedomišljeno …
Spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti je ministrstvo pripravilo, ne da bi hkrati pripravilo tudi spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, saj se veliko področij med seboj tesno prepleta, pišejo. To po njihovem mnenju kaže, da "pripravljavci zakona ne razumejo sistema, temveč rešujejo zakon kot skup samostojnih vprašanj, ne da bi razumeli soodvisnost takšnega urejanja. Zaradi navedenega so zelo številne rešitve nestrokovne, nedomišljene, kontradiktorne in ne urejajo sistema, temveč zelo parcialne interese posameznikov."
Ob tem opozarjajo, da ni razvidno, kdo je zakonski predloga pripravil, s čimer se preprečuje prevzem osebne odgovornosti. V nadaljevanju nato razdelajo, po njihovem mnenju, pomanjkljivosti določenih členov, izpostavljamo pa le nekatere.
Kje je meja med javnim in zasebnim?
V ZI-ju so tako prepričani, da pripravljavec zakona ne razume koncepta razmejitve med javnimi zdravstvenimi storitvami in klasičnimi storitvami na trgu. "Zakon bi se moral ukvarjati z vsebinskimi temami zdravstvene dejavnosti, z eksplicitnim poudarkom na javni zdravstveni dejavnosti, kjer bi moral urejati strukturno-statusne vsebine, predvsem pa vsebine, ki se nanašajo na tistega, zaradi katerega sistem obstaja, in to je koristnik zdravstvene storitve. Le ta lahko nastopa v različnih vlogah in okoliščinah, v vsakem primeru pa mora biti središče sistema, in od tega in njegovih potreb je odvisen sistem. Zakon se postavlja v drugo vlogo, kjer je središče sistema sistem sam," so prepričani. Hkrati pa poudarjajo, da nikjer v zakonu ni zapisano, da je javna zdravstvena dejavnost nepridobitna.
Zakonu tu očitajo predvsem nejasno razmejitev med javnim zdravstvom in koncesionarji, zaradi česar bodo težave "dvoživk" ostale. Napačna je po njihovih besedah tudi opredelitev financerja zdravstvenega sistema, ki ni (le) zavod za zdravstveno zavarovanje.
Posebne dileme se iniciativi postavljajo tudi ob 63. členu o koncesijah, ki po njihovem mnenju kaže na namen predlagatelja. Vrinjena besedica "zlasti", kot utemeljujejo, kaže na nesporno arbitrarnost in nadaljnjo interesno pogojenost podeljevanja koncesij, ne glede na zmogljivosti javnih izvajalcev in ne glede na dejanske potrebe sistema.
Zdravniška zbornična izjema
Prav tako je po njihovem mnenju pomanjkljiv drugi odstavek 5. člena, saj ne pove, kaj prebivalcem zagotavljajo "primerne, kakovostne, varne in vsem dostopne javne zdravstvene storitve".
"Ali navedeni standard pomeni zgolj preživetje, nujno zdravstveno varstvo, najnujnejšo pomoč, ali dostojno raven zdravstvenega varstva, upoštevaje razvoj stroke in razvitost države?" se sprašujejo. Opozarjajo tudi, da povečanje gravitacijskih območij posameznih zdravstvenih domov ne bo zmanjšalo njihovih administrativnih bremen, povečala pa se bo centralizacija zdravstvenih storitev in s tem poslabšala njihova dostopnost.
Glede bolnišnic v iniciativi predlagajo, da bi bile lahko sestavljena tudi samo iz dveh oddelkov – internega in kirurškega. "To je vsekakor možnost, ki bi omogočila bolj fleksibilno organizacijo in tudi preoblikovanje nekaterih manjših bolnišnic v internistično-kirurške diagnostično-terapevtske centre, saj ne bi bil več nujen obstoj porodnišnice in pediatričnega oddelka," ocenjujejo.
Sprašujejo se tudi, zakaj zakon ohranja obvezno članstvo v zdravniški zbornici, predlagatelju zakona pa očitajo, da je poskušal dokaj neprikrito izvesti privatizacijo storitev in institucij. To zakon po njihovem poskuša doseči tako, da je uporabnik storitve zavezan plačilu za javno storitev, ki pa jo "nekdo drug v njegovem imenu in za njegov račun dodeli "izbranim" izvajalcem storitev".
Poleg že navedenih komentarjev, so v iniciativi kritični tudi do drugih, bolj specifičnih, členov zakona. Svoj odziv zato sklenejo z mislijo, da novi zakon ne prinaša nič drugega kot le precej nadroben pregled obstoječega stanja. Pristojne ob tem pozivajo, naj se zakon pripravijo tako, da bo sistem uredil na način, kot so ga opisali in naj ne sprejmejo predloga zakona.