Neža Knez je kot prejemnica nagrade OHO, osrednje nacionalne nagrade za sodobno vizualno umetnost za mlade umetnike, preživela nekaj mesecev umetniške rezidence v New Yorku in v pogovorih z Američani ugotovila, da vsi poznajo malo pločevinasto škatlico iz časov Jugoslavije.

"Kar nekako legendaren je, razglašen je bil za enega najslabših avtomobilov vseh časov. Ta perspektiva je bila zanimiva, ko sem ugotovila, da ima ta avtomobil veliko širšo zgodbo, kot se nam zdi," pripoveduje za MMC. Vrnila se je v domovino, kjer jo je en tak legendarni jekleni konjiček že čakal.

"Delili smo si ga s prijatelji, vsak je dal nekaj evrov, pa smo si pač kupili skupni avto zato, ker smo si ga lahko, v šali," se smeji. A po prihodu iz ZDA je začela na yuga gledati drugače. "Že pred mojim odhodom smo se šalili, da se bom v Ameriko odpeljala kar s tem jugičem, po vrnitvi pa je šala prerasla v resnejšo stvar," pripoveduje. Odločitev je padla – yuga bodo izvozili v Ameriko!

Nastal je skupni projekt štirih prijateljev, starih od 28 do 41 let. Poleg Neže so kot soavtorji sodelovali še Toni Poljanec, Danilo Milovanović in Luka Erdani. Niso si razdelili nalog, ampak so vsi počeli vse – snemali, montirali, intervjuvali ljudi, vozili avtomobil.

Od prodajne uspešnice do predmeta posmeha

"Yugo je v ZDA doživel kar slavo, bilo je neko obdobje, ki so mu rekli kar yugomanija, saj mu je bilo posvečenega toliko medijskega prostora kot nekemu avtomobilu iz socializma, ki se v Ameriki prodaja za 4000 dolarjev. To je bila smešna cena, takrat za ta denar nisi mogel kupiti niti rabljenega avtomobila. Uveljavil se je kot prevozno sredstvo, ki je dostopno tudi človeku iz nižjega razreda ali pa ga kupiš otroku kot prvi avtomobil," razlaga Toni Poljanec.

"V ZDA je bil sprva prodajna uspešnica, piarovsko zelo podprta, številni oglasi so pozitivno vplivali na njegovo podobo tam," dodaja Danilo Milovanović. Nato pa je postal predmet posmeha.

Priljubljeni televizijski voditelj Jay Leno je oddaje The Tonight Show začenjal s šalami o yugu. "Kako z yugom od 0 do 100 km/h? Tako, da ga vržeš čez klif," opisuje, kako se je yuga prijelo mnenje, da je to vozilo za zabavo, ki ga je dobro pogledati in se mu nasmejati, ni pa ga dobro imeti. "Je pa ta proces potekal vzporedno s političnimi razmerami v takratni Jugoslaviji, kjer so se stvari konec 80. in na začetku 90. let zaostrovale," opozarja.

Simbol specifičnega časa

Poiskali so yuga, ki bi zdržal tako pot. Yugo koral 55, letnik 1990.

Prijatelje je nato čakalo več mesecev priprav, že sama plovba od Londona do New Yorka se je izkazala za velik logistični zalogaj. "Potrebuješ številna dovoljenja, saj ima ZDA popolnoma druge standarde za izpušne pline, denimo. Mi smo hoteli avto pripeljati tja, zato smo morali najti ameriškega kupca zanj, da smo ga lahko uvozili v njegovem imenu, sicer bi bilo razumljeno, kot da bi želimo čez ocean prepeljati kup smeti in jih pustiti tam. Če pa avtomobil ni starodobnik, potem pa sploh veljajo drugačni pogoji in imeli smo srečo, da je v Evropi ta meja 30 let, v ZDA pa le 25, in smo jo ujeli," opisuje Knezova. Njihov je bil star 29 let.

Sprva je bil cilj zgolj dostaviti yuga v Ameriko, nato pa so se odločili potovanje doživeti kot ustvarjalno platformo. Postavili so se v vlogo nevtralnega opazovalca – češ, o yugu ne vemo nič, povejte nam vse.

V vsakem mestu, kjer so se ustavili, so intervjuvali sogovornike, snemali komentarje mimoidočih in pripravljali umetniške intervencije v javnih prostorih, v katerem so simbole yugovega časa postavili v sodoben kontekst.

"Preteklost, ki je mimo, smo poskušali osmisliti, da jo lahko razumemo tudi v sedanjosti," pojasnjujejo.

V Londonu so tako, denimo, sredi protestov o brexitu razvili transparent z napisom Samoupravljanje, na katerem so temeljile jugoslovanske tovarne, zdaj pa so se z odhodom iz EU-ja želeli samoupravljati Angleži, pripovedujejo.

Pred Evropskim parlamentom so yuga prali z 12 gobami v obliki zvezdic. S seboj so imeli projektor ter na yuga in pročelja projicirali različne napise. Na mejnih prehodih so na tablah z imeni držav eno od 12 rumenih zvezdic prelepili z rdečo.

3800 km poti

Yugo koral se je na mesec in pol trajajoči ter 3800 kilometrov dolgi poti odlično držal. "Olja nismo niti enkrat zamenjali, le hupa je vmes nehala delati in bencin je malo kapljal," se smejijo.

Na pot so se opravili 6. oktobra lani in na cilj prišli 21. novembra. Odpotovali so iz Srbije, ki je yugova zibelka, skozi Hrvaško, Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo, naredili krog po Nizozemski, Belgiji, Franciji, do Velike Britanije. Od tam čez ocean do New Yorka, New Jerseyja in končnega cilja v Pensilvaniji, kjer so avtomobil prodali. Najbolj so se jim v spomin vtisnili odzivi Američanov, Angležev in Srbov.

"Anglija je bila največje evropsko tržišče, še vedno imajo klube oboževalcev in nekakšen sentimentalni odnos do tega avtomobila, kar nas je presenetilo. Spoznali smo tudi nekaj lastnikov, tega v Nemčiji ali Franciji ni toliko. Srbija vsekakor, ker je yugo tam še vedno tako prisoten. v ZDA pa so se navduševali, kako od daleč smo prišli in govorili, da ne morejo verjeti, da se ta avtomobil še vedno vozi," naštevajo vtise.

V jugoslovanskem Detroitu

Kot vozilo najbolj priljubljen yugo seveda ostaja v Srbiji, kjer se je serijska proizvodnja začela leta 1980. Vozijo tako po avtocestah kot po njivah, je cenovno dostopen in na voljo so številni rezervni deli. "Pri nas smo yuga pozabili nekako po vojni, tam so ga vseeno izdelovali še vse do leta 2009 in Srbi so ga kupovali, dokler je bilo mogoče. Najnovejši so imeli tudi klimatsko napravo in pet prestav," pravi Milovanović.

V Kragujevac, ki je yugov rojstni kraj, so se opravili za dva dni, nameravali so narediti tri intervjuje. Ostali so šest dni. Njihov yugo je pozornost pritegnil z ljubljanskimi registrskimi tablicami in s svojo dobro ohranjenostjo. "V Srbiji greš na kavo, pride nekdo mimo, vpraša, kaj počneš in tako se začne. Preko znanca od znanca od novega znanca smo prišli do generalnega direktorja Crvene zastave v času, ko so jih začeli izvažati v ZDA, srečali smo nekdanjega sindikalista, družino, katere vsi člani so delali tam, spoznali smo tudi zadnjo delavko v yugovi proizvodnji," opisuje.

"Kragujevac je nekakšen jugoslovanski Detroit. Mesto, ki je nekoč živelo od avtomobilske industrije. Zdaj v Zastavi dela 3000 ljudi, včasih jih je 50.000. Mesto je zraslo okrog te tovarne, je živelo in dihalo z njo. To se čuti še danes, vsak, ki ga srečaš, ima določen odnos do Zastave in yuga," dodaja Poljanec.

Za prenočišča niso porabili niti evra, sicer projekta z denarjem, ki so jih dobili, ne bi mogli izpeljati. "Povsod smo spali pri znancih, v kakšnem ateljeju. Enkrat samkrat smo prespali v najetem stanovanju, pa še to nas je 'častil' eden od intervjuvancev," se smejijo.

Za projekt – nakup avtomobila, celotno potovanje, izvoz, produkcija filma, oblikovanje razstave ... – so dobili 10 tisočakov od ministrstva za kulturo, Mestne občine Ljubljana in evropskih virov, preostalo so prispevali sami.

Predstavitev projekta v Kinu Šiška in predpremiera filma po spletu bosta danes ob 21.00, razstava pa bo na ogled, ko se bodo sprostili epidemiološki ukrepi.