Absint je le pijača z visoko stopnjo vsebnosti alhohola, pravijo Dirk Lachenmeier z kemijskega in veterinarskega raziskovalnega urada Karlsruhe in kolegi. Mnogi ga imenujejo zelena vila ali zelena muza, precej pa je bil razširjen med pariškimi boemi v 19. stoletju. Mnogi so verjeli, da ima psihedelične učinke.

Absint s slovesom nevarne pijače
Rodney Irvine z univerze v Adelaidi, ki ni bil udeležen v raziskovalni skupini, je pojasnil, da je bila okoli uporabe absinta vedno vrsta ritualov. Pijačo se namreč natoči skozi sladkorno kocko, nekateri ljudje jo celo zakurijo. Nekatere uživalce nato doleti absintizem. To so simptomi, ki vključujejo halucinacije, obrazne krče, otopelost in blaznost. Absint si je zato kmalu prislužil sloves nevarne psihedelične pijače in njegovo uživanje je bilo prepovedano.

Mnogi verjamejo, da je aktivna sestavina absinta tujon, kemikalija, ki jo vsebuje pelin. Ta je namreč uporabljen za okus in barvo pijače. Res je strupen in ima nekatere psihedelične učinke in teoretično bi lahko veljalo, da so velike količine tujona krive za absintizem, je pojasnil Irvine.

V absintu premalo tujona za škodljive učinke
Vendar pa se Lachenmeier in kolegi s tem ne strinjajo. Raziskovalci namreč trdijo, da absint iz časa pred prepovedjo proizvodnje vsebuje podobne vrednosti tujona kot današnji absint, kar pa ni dovolj za povzročitev omenjenih učinkov. Kljub temu absint vsebuje 70 odstotkov alkohola, zato bi učinke lahko pripisali alkoholizmu. Raziskovalci so analizirali absint iz Francije, Švice, Španije, Italije, Nizozemske in ZDA, ki so ga izdelali pred prepovedjo proizvodnje.

Irvine: Raziskovalci niso preverjali "domačih" absintov
Irvine je še vedno prepričan, da je bila v absintu določena sestavina, ki je povzročala psihedelične učinke. Pojasnil je, da rastlinska olja, kot je pelinovo olje, v vodi niso topljiva, zato absint, ko ga zmešamo z vodo, postane mlečne barve. Da bi olja ostala raztopljena, je zato potrebna visoka koncentracija alkohola.

Opozarja še na eno pomanjkljivost raziskave, saj so Lachenmeier in kolegi analizirali pretežno absint, ki so ga izdelovale velike tovarne. Zato še vedno obstaja možnost, da so manjša podjetja ali posamezniki v absint dodajali snovi, ki so povzročale škodljive učinke.