Eden najbolj znanih arheoastronomov je Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, ki se ukvarja s preučevanjem Majev. Opravil je tudi raziskave o pojmovanjih, povezanih s planetom Venera v mezoameriškem pogledu na svet, in o praktičnem in religioznem pomenu astronomskih orientacij v predšpanski arhitekturi. In prav na povabilo Šprajca je Slovenijo obiskal še en arheoastronom svetovnega formata.

Juan Antonio Belmonte Avilés je raziskovalec na Inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih v Španiji. Po osnovni izobrazbi je astrofizik, preučeval pa je tudi jezik in hieroglifsko pisavo starega Egipta. V zadnjih letih je opravil obsežne raziskave o astronomskih tradicijah starih civilizacij v Sredozemlju, zlasti v Egiptu. Pri tem se je posvetil predvsem astronomskemu pomenu orientacij v arhitekturi in drugih usmeritvah, ohranjenih v prostorski razporeditvi arheoloških ostankov. Belmonte Avilés je tri dni predaval o arheoastronomiji v atriju ZRC-ja SAZU-ja v Ljubljani.

Čarobnost starega Egipta
Skupina španskih arheoastronomov je na stenah egipčanskih templjev našla večkrat upodobljen obred "napenjanja vrvi". Pri tem se omenja severno, neminljivo egiptovsko ozvezdje Meskhetyju. Gre pravzaprav za naš Veliki voz, ki ga je opazoval faraon pri določanju usmeritve svetišč. "Med našim več kot 20-letnim delom v Egiptu smo našli številne zanimive prostore. Egipčani so ustanavljali mesta na zelo posebnih geografskih predelih, ki so ustrezali tako topografskim kot astronomskim merilom, kar je naredilo ta mesta še posebej sveta. Nekatera so postala prestolnice ali kako drugače pomembna," pravi Belmonte Aviles.

Stari Egipčani so tako ustvarili čisto prave kozmične pokrajine. Tej tradiciji lahko sledimo od začetka do zatona njihove civilizacije. Abidos, Memfis, Tebe, Dendera in drugi kraji so se preoblikovali v prave kozmične pokrajine, ki odsevajo egipčanski pogled na svet v posameznih obdobjih: od piramidnih besedil iz starega kraljestva do vrhuncev sončnega kulta.

"Vsekakor so zelo impresivne piramide v okolice Gize in Kaira, ampak zame je najbolj navdihujoč tempelj Karnak, ki leži v bližini današnjega Luksorja. Tempelj Karnak je bil dva tisoč let neke vrste Vatikan za Egipčane. Postavljen je na zelo izbranem mestu, na katerem sta orientacija reke Nil in Sonce med zimskim sončnim obratom zelo povezana. To naredi Karnak zelo poseben."

Petra, najbolj poseben kraj na svetu
Belmonte Aviles pa je še bolj kot nad Egiptom očaran nad mestom Petra, starodavno prestolnico Nabatejcev na ozemlju današnje Jordanije. Petra se imenuje tudi Rožnato mesto, in sicer zaradi barve kamna, iz katerega je izklesana. Znana je po svoji arhitekturi in sistemu vodovoda, od leta 1985 je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Arheoastronom Belmonte Aviles je pred predavanjem v Ljubljani mesto Petra označil za najbolj poseben kraj na svetu: “Nabatejci so Petro izbrali za prestolnico zaradi pokrajine in svetosti tega kraja. Poleg tega je stala v središču karavanskih poti, ki so prečkale Arabski polotok. Pozneje so Rimljani prestolnico preselili na sever, dih jemajoča arhitektura in občutek svetosti pa sta obstala. Petra je tako rekoč edino mesto, ki so ga ljudje leta 2007 uvrstili med sedem novih čudes sveta in hkrati ne leži v večji državi. Ljudem po vsem svetu Petra pomeni zelo veliko."

Raziskovalna skupina arheoastronomov je na območju starega mesta Petra, do katerega vodi dostop skozi več kot kilometer dolgo sotesko, opravila natančne meritve. Da bi razumeli nabatejski koledar, so preučili in primerjali zgodovinske, etnografske, epigrafske in arheološke podatke. Ugotovili so, da so bili za Nabatejce zelo pomembni datumi obeh enakonočij in zimskega sončnega obrata. Ta dan so razglasili za praznik, posvečen bogu Dushara in boginji Al-Uzza, osrednjima božanstvoma Petre.

Vznemirljivost rimskega Panteona
Belmonte je zelo dejaven tudi na področju popularizacije in uradnega priznavanja povezav med astronomijo in kulturno dediščino v evropskem in svetovnem merilu: "To je zelo pomembno, še posebej zdaj. Leto 2009 je bilo svetovno leto astronomije, Mednarodna astronomska zveza zdaj skupaj z Unescom po svetu išče področja, na katerih je astronomija močno povezana s kulturno dediščino. Na podlagi zbranih podatkov bi bilo mogoče predlagati posamezne primerke tvarne in netvarne astronomske dediščine za vpis v register svetovne kulturne dediščine. Zanima jih, kako lahko astronomija pojasni fenomen znamenitosti. Številne so že na seznamu, nekatere bomo še morali dodati."

Kar nekaj vznemirljivih zgodb v povezavi med astronomijo in arheologijo je tudi v Evropi: "Veliko ljudi je že slišalo za Stonehenge, znameniti kamniti krog v Veliki Britaniji. Še veliko je podobnih krajev, kjer je povezava zelo močna: zagotovo je med najvznemirljivejšimi Panteon v Rimu, ki je zame res čudovit spomenik. Zaznati je zanimivo interakcijo med tem, kako so se Rimljani želeli opirati na bogove in hkrati biti povezani z mestom. Panteon je zgrajen prav s to mislijo. Naravnost očarljivo je, kako Panteon osvetljuje Sonce ravno 21. aprila, torej na datum, ko je bil leta 753 pred Kristusom ustanovljen Rim. Podobne fenomene lahko najdemo še marsikje po Evropi. Trudimo se poiskati takšna mesta."

Tudi območje današnje Slovenije je seveda zanimivo, saj so na tem območju svoje sledi med drugimi pustili Rimljani. Belmonte pove, da se sicer ni nikoli poglabljal v povezave astronomije in arheologije v Sloveniji, nekateri njegovi kolegi pa so na primer že nekaj malega analizirali usmeritev nekaterih cerkva pri nas.

Dvomi o piramidah v Bosni in Hercegovini
Astronomija je lahko tudi priročno polje za zgrešene interpretacije, tudi manipulacije. Seveda, kadar skušajo razlagati laiki ali pa celo šarlatani, ki imajo za bregom recimo kakšno piramido … V naši soseščini, v kraju Visoko v Bosni in Hercegovini, so zelo glasne govorice o obstoju piramid. Nekateri bolj ali manj ljubiteljski poznavalci astronomije, arheologije in zgodovine so tako že razglasili obstoj bosanske Sončeve in bosanske Lunine piramide. Vsega naj bi bila kriva piramidna oblika hriba, ki se imenuje Visoćica.

Juan Antonio Belmonte Avilés: "Slišal sem za obstoj piramid v Bosni in Hercegovini, čeprav je zelo težko dokazati, da te tako imenovane piramide niso naravne, ampak da jih je nekdo zgradil. Ne vidim niti povezav z astronomskega vidika. Veste, ljudje smo narejeni tako, da v naravi vedno skušamo najti vzorce. To strokovno imenujemo pareidolija, ko možgani skušajo povsod najti neke vzorce, tudi da neznane oblike pretvorijo v znane. In če želimo v naravi najti neke vzorce, jih bomo tudi našli. Če bomo recimo po tleh razmetali kamne v neki vzorec, ga bomo zagotovo prepoznali tudi, ko se bomo zvečer zazrli v nebo … Morda to pojasni tudi zamisli o piramidah v Bosni. Nisem se sicer poglobljeno ukvarjal s temi teorijami, tudi nisem bil v Visokem, ampak po pogovoru s kolegi, ki so bili tam in poznajo ozadja, se mi zdi, da gre v resnici za zelo impresivne hribe, iz njihove oblike pa je mogoče prepoznati tudi obliko piramide. Poglejte, tudi sam živim na otoku, na Tenerifu, kjer je veliko hribov in gora, ki so videti kot piramide, ampak nikoli ne bom rekel, da gre za piramide in da so postavljene po astronomskih zakonitostih."

Izjemna odkritja potrebujejo izjemne dokaze
Juan Antonio Belmonte je vrhunski strokovnjak, po osnovni izobrazbi je fizik, ki se je na začetku kariere ukvarjal z eksoplaneti, torej planeti zunaj našega osončja. Danes velja za enega izmed najbolj cenjenih arheoastronomov na svetu. Poudarja, da morajo biti pri delu na njegovem področju še posebej pozorni, saj nenehno dobivajo namige in različne zgodbe o povezanosti astronomije, arhitekture in zgodovine. Belmonte Avilés opozori na izrek legendarnega ameriškega astronoma in eksobiologa Carla Sagana, da izjemna odkritja potrebujejo izjemne dokaze.

Izredne najdbe potrebujejo tudi izredne dokaze. In v vmesnem prostoru se vedno znova pojavijo različne interpretacije in manipulacije. Spomni na serijo z naslovom Ancient Aliens, ki jo pri nas gledalci kanala History Channel poznajo pod naslovom Starodavni vesoljci: "V seriji skušajo najti povezave arheoloških dokazov, spomenikov in zgodovinskih besedil v obisku Nezemljanov na Zemlji. Ti alieni naj bi recimo zgradili tudi piramide v Egiptu. Vedno gre za iste zgodbe, ki sem jih že sam slišal kot otrok. Psevdozgodovina in psevdoznanost enostavno pojasnita kompleksne fenomene in imata svoje vernike. Znanstveniki moramo biti vedno pripravljeni na soočenje z dejstvi."

V skoraj tri desetletja dolgi karieri arheoastronoma se je veliko naučil o človeštvu in družbi. Kaj pa ga je najbolj navdušilo? "Oče vam težko odgovori, katerega izmed sinov ima najraje. Rad imam Egipt, kjer sem preživel več kot 20 let. Rad imam staro Petro, zaljubljen sem tudi v Maje, ki jih tako odlično preučuje vaš profesor Šprajc. Delal sem tudi na Velikonočnem otoku, kjer sem preučeval Moaije, znamenite izklesane monolitne človeške figure … Kar se mi zdi pomembno, je, da smo vsi pod enim samim nebom in da človeštvo išče podobne odgovore o tem pogledu na nebo. Človeštvo razvija orodja in kulture, ki bi pojasnili neskončnost, ki jo ponuja nebo. Tako je vse od zgodovine pa do danes."

Sodelovanje z Ivanom Šprajcem
Belmonte Avilés je že omenil našega vrhunskega arheologa, preučevalca Majev in strokovnjaka za mezoameriško arheoastronomijo, Ivana Šprajca, ki je gosta s Tenerifa tudi povabil v Ljubljano. Poznata se že več kot 20 let in sta se že pogovarjala tudi o združitvi moči: "Želel sem začeti projekt, povezan z Maji skupaj s prof. Šprajcem, želela sva izmenjati znanje in tudi sodelovanje z najinimi študenti. Na žalost se za zdaj ni izšlo. Dejstvo je, da sam ne znam brati majevskih hieroglifov. Za študij neke kulture se je nujno poglobiti v vsako podrobnost, zato sem raje ostal osredotočen na glavna polja raziskovanja, v katerih sem dobro podkovan, znam brati hieroglife."

Kaj pa nove tehnologije, mu kaj pomagajo pri delu? "Seveda, predvsem zelo dobro razviti geografski sistemi, tudi Google, so nam v veliko pomoč. Marsikaj je danes lažje kot nekoč. Ampak – kot je ugotovil eden izmed mojih podiplomskih študentov ob koncu doktorata – nič ne more nadomestiti terenskega dela! Lahko imaš najbolj kakovostne fotografije, a brez prisotnosti na terenu spregledaš kakšno pomembno dejstvo. Recimo, kako na vse skupaj vpliva hrib, ki spremeni kot sončnega zahoda … Tega v pisarni ne moreš predvideti."

Arheoastronom Juan Antonio Belmonte Avilés ima sicer že nove načrte. Zdaj se bo bolj posvetil raziskavam na Pirenejskem polotoku. S kolegi bodo namreč začeli astronomske analize znamenite Jakobove poti.