Ni sicer jasno, kakšna je ta črna luknja danes. Astronomi avstralske opazovalnice Siding Spring jo namreč vidijo, kakršna je bila celih 12 milijard let v preteklost. Zaradi velike oddaljenosti je svetloba potovala milijarde let, na Zemlji pa lahko vidimo že davno izteklo se dogajanje.
Omenjena črna luknja je tudi ogromna. Že 12 milijard let nazaj je napaberkovala za kar 20 milijard mas Sonca, piše v sporočilu za javnost avstralske narodne univerze. Za primerjavo: črna luknja v središču naše Galaksije (Strelec A*) vsebuje "le" maso štirih milijonov Sonc.
Njena ocenjena stopnja rasti je en odstotek na vsak milijon let.
"Črna luknja raste tako hitro, da je svetlejša od celotne galaksije. Plini in prah, ki jih vleče k sebi, se zaradi trenja močno segrejejo in zasvetijo," je pojasnil znanstvenik z omenjene univerze Christian Wolf. Takšnim črnim luknjam se reče tudi kvazarji. "Če bi to pošast postavili v središče domačege Galaksije, bi bila na nebu desetkrat svetlejša od Meseca, vidna pa bi bila kot ostra, zvezdi podobna pika, ki bi obenem odsvetila večino preostalih zvezd z nočnega neba."
Zadeva sveti pretežno v ultravijoličnih žarkih, deloma v rentgenski svetlobi. Če bi bila v središču domače Galaksije, bi s tem sevanjem najbrž preprečila razvoj življenja v njej, tudi na Zemlji.
Raziskava bo objavljena v reviji Publications of the Astronomical Society of Australia.
Kvazar nosi naziv QSO SMSS~J215728.21-360215.1. Kot piše v znanstvenem članku, se ponaša z najvišjo absolutno nelečno svetlostjo v ultravijolični svetlobi in v človeškemu očesu vidni svetlobi. Nelečno pomeni, da svetlobe na poti do Zemlje ni izostrila nobena težnostna leča. Ta pojav nastane, ko se na nekem prostoru zgosti ogromna količina galaksij in s svojo maso tako ukrivi okoliški prostor, da ta kot lupa izostri snov v ozadju.
Teleskop SkyMapper (del opazovalnice Siding Spring) je kvazar posnel večinoma v svetlobi blizu infrardeče, in to zato, ker se je svetlobi na potovanju svetlobna dolžina podaljšala. Pojavu se reče rdeči pomik, nastane pa zaradi širjenja prostora, lahko pa tudi zaradi potovanja opazovanega objekta stran od nas (podobno Dopplerjevemu učinku).
Na pomoč je priskočila Gaia
Avstralci so se do odkritja dokopali tudi s pomočjo Esine velikopotezne misije Gaia. Ta evropski teleskop že leta meri gibanje svetlih točk po celotnem nebu. Ko je potrdil, da je ciljni kvazar pri miru, so znanstveniki sklepali, da mora biti zelo, zelo daleč, in se lotili nadaljnjih meritev sami.
Zdaj se ukvarjajo z vprašanjem, kako je pošast sploh nastala, saj do takrat vesolje ni obstajalo prav veliko časa.
Tako ogromni in svetli kvazarji so redkost. Za astronome so koristni (tudi) zato, ker se jih lahko vidi zelo daleč - nekateri spadajo med najbolj oddaljena znana astronomska telesa sploh. (Absolutni rekord nosi osvetje GN-z11.)
Še o črnih luknjah
Prav pred dnevi so Nasini astronomi sporočili še eno zanimivo odkritje glede črnih lukenj. V središču domače Galaksije so jih našli ducat in na podlagi podatkov naračunali, da bi se jih tam moralo skrivati še na desettisoče, in to nagnetenih na precej ozkem prostoru borih štirih svetlobnih let.
Črna luknja je tako zgoščena masa, da ubežna hitrost z nje presega hitrost svetlobe (kar je najvišja mogoča hitrost vesolja). Tako vase potegne nepovratno tudi fotone (z eno izjemo).
* Prvotna verzija članka s 17. 5. 2018 je imela napačno zapisano, da bi omenjena črna luknja za 10-krat zasenčila mesec v primeru, da bi jo postavili v središče domačega Osončja. Zdaj (18. 5. 2018) je v članku pravilen zapis, da bi se to zgodilo, če bi telo postavili v središče domače Galaksije. Za opozorilo se zahvaljujemo uporabnikoma kislec in Q_.