Trdijo, da razmerje med številom besed, ki jih avtor uporabi samo enkrat, in dolžino dela oblikuje identifikator za posameznega avtorja. Analiza je pokazala, da je za vsakega pisatelja značilna "univerzalna besedna" krivulja. Raziskovalci domnevajo, da vsak avtor svoja dela oblikuje iz hipotetične "metaknjige". Eden izmed opisov bi lahko bil okvir za to, kako avtor uporablja jezik. Prav iz tega okvira izhajajo vsa njegova dela.

Leta 1935 je jezikoslovec na harvardski univerzi George Kingsley Zipf prvi prikazal matematično razmerje med pogostostjo besed v besedilu in njihovo uvrstitvijo na seznamu avtorjevih najpogosteje uporabljenih besed.

Zipf je predvideval, da je to univerzalna last angleškega jezika, švedski raziskovalci pa so s podobnim pristopom ugotovili, da uporaba jezika ni tako univerzalna, kot pravi Zipfov zakon. Vsak avtor ima namreč svoj unikaten identifikator.

Daljše ko je zapisano delo, več edinstvenih besed se v njem pojavlja. Dela neznanih avtorjev bodo lahko s krivuljo, ki deluje kot prstni odtis, primerjali s predhodnimi podpisanimi deli in tako morda identificirali avtorja.