Osnovna ideja tehnike je, da se ustvarita dva laserska žarka – osnovni in pomožni, ki je neke vrste ovojnica in energijski rezervoar za prvi žarek, ki bi sicer razpadel, piše Science Daily. Takšna sestava omogoča, da žarek potuje precej dlje, kot so sprva predvidevali.

Na drugi strani pa so oblaki oz. vodni kondenz in strele, ki so povezani z delci z veliko statične napetosti. Dodiplomski študent raziskovalno-izobraževalnega centra za optiko in laserje na univerzi centralne Floride za optiko in fotoniko Matthew Mills, zdaj s to novo tehniko (financira jo ameriško obrambno ministrstvo) s kolegom Alijem Mirijem išče načine, kako bi lahko vzburili te delce in priklicali padavine tam, kjer so potrebne.
Po Millsovih besedah namreč laserski žarek lahko že zdaj prepotuje velike razdalje, a ko postane tudi dovolj intenziven, se začne obnašati drugače in se sesede sam vase. Pri tem iz okoliškega zraka iztrga kisik in dušik ter ustvari plazmo. Ta v istem trenutku poskuša ponovno raztegniti žarek navzven, pri čemer pride do izjemno kratkotrajnega konflikta med sesedajočim žarkom in raztezajočo se plazmo, ki ustvari t. i. svetlobno nit ali filament, ki pa se širi le zelo omejen čas.
Vreme na zahtevo
Svetlobni filamenti pa so tisti, ki ustvarjajo vzburjene elektrone in tako tudi nujno potrebne razmere, da nastanejo dež in strele. Vendar je težava kratek doseg teh svetlobnih filamentov, pri čemer pa naj bi pomagala prav zgoraj omenjena tehnika.
"Izkaže se, da če filament ovijemo z velikim, nizkoenergijskim žarkom in ga nato počasi premaknemo, lahko dobimo neke vrste podaljšek. Ker imamo s to metodo nadzor nad dolžino filamenta, to pomeni, da bi lahko od daleč zasejali možnosti za nevihto," razlaga Mills. Doslej jim je uspelo filament podaljšati s 25 centimetrov na dva metra, dolžino pa poskušajo še naprej izboljšati.
V prihodnosti bi svetlobne filamente tako lahko npr. uporabljali tudi za senzorje ali spektrometre na velikih razdaljah, s katerimi bi lahko razbirali kemijsko sestavo.