Planetarna prelomnica. Samo lani so odkrili in potrdili več eksoplanetov - torej planetov zunaj našega osončja - kot v vseh letih poprej skupaj. Krivulja potrjenih primerkov se strmo vzpenja, medtem ko na potrditev čaka še veliko večja množica.

Pri tem novosti ne kapljajo le iz galaksije, kjer astronomi brskajo za eksoplaneti. Tudi domače Osončje je v obširnem območju za Plutonom velika uganka, saj je tako temno, da so tamkajšnji objekti komaj zaznavni. In bilo naj bi jih še milijone ali celo milijarde.

V zadnjem mesecu so padla kar tri presenetljiva odkritja. Prvo se nanaša na temačne kepe v Sončnem sistemu, drugo na novo odkrito, gigantsko različico eksoplanetnega Saturna, tretje pa je prastar planetarni sistem s planeti, podobnimi Zemlji.

Arhitektura Sončnega sistema
Začnimo pri najbližjem. Osončje v grobem delimo na štiri območja. Prvo se konča pri 5,2 astronomske enote (AU) od Sonca in obsega kamnite planete, kot so Merkur, Venera, Zemlja in Mars, konča pa se z asteroidnim pasom. Sledi zunanje Osončje, kjer kraljujejo plinski velikani, konča pa se z zadnjim branikom, Neptunom, pri 30 astronomskih enotah. Ta je obenem težnostni krivec, da se materija za njim v otroških dneh Osončja ni zlepila v večje objekte, 'polnokrvne' planete.

Ledena, kaotična prostranstva
Že znani Pluton, ki Neptunu sledi, je pritlikavi planet, ki s svojo nenavadno orbito ter ledeno naravo ne spada zares v arhitekturo bližnjih delov Osončja. Je le eden izmed tisočerih, morda celo milijontih zaneptunskih objektov, ki mrgolijo po Kuiperjevem pasu. Večinoma so to kometi, po predvidevanjih pa je poln tudi drugih planetoidov. Te Sonce še komaj obseva in jih je z obstoječo opazovalno tehnologijo skoraj nemogoče najti. Izjeme so redke. Do leta 2003 je bil kot najbolj oddaljen znan pritlikav planet Sedna, ki še bolje ponazarja povečano orbitalno kaotičnost.

Leto, torej čas, ki je potreben za eno pot okoli Sonca, na Sedni traja kar 11.000 naših let. Okoli 1000 kilometrov veliko telo se na Soncu najbližji točki približa pri 76 astronomskih enotah, medtem ko je največja oddaljenost pri kar 963 AU. Za ponazoritev: Voyager 1 je trenutno od Sonca oddaljen 130 AU, pa je komaj prišel iz območja sončnega vetra.

Meje se oddaljujejo
Predlani odkriti pritlikavi planet VP₁₁₃ Sedno še prekaša in je najbolj oddaljen znan objekt - po merilu oddaljenosti od Sonca na najbližji točki. Pri 450 kilometrov velikem VP113 ta znaša kar 80 astronomskih enot oziroma 12 milijard kilometrov, najbolj oddaljen pa je pri 446 AU ali 67 milijardah kilometrov. Nenavadne orbite obeh pritlikavcev so znanstveniki poskušali pojasniti z dvema scenarijema.

Po prvem ju je razobličila neznana mimobežna zvezda, po drugem, ki so ga naračunali na inštitutu Carnegie Science, pa se tam zunaj, pri nekaj stotinah AU-jev oddaljenosti, skriva še en zelo velik planet z maso okoli desetih Zemelj - hipotetizirani Planet X.

Abeceda se (lahko) daljša
Če gre verjeti nadaljnjim izračunom, ki so jih izgotovili na univerzi Complutense v Madridu ter Cambridgeu, Osončje ni bogatejše le za X, temveč še za Planet Y. Raziskovalna skupina Špancev ter Britancev je natančno analizirala trinajst čezneptunskih teles (vključujoč prej omenjene), ki jih orbite ponesejo daleč čez zunanje meje Kuiperjevega pasu.

Skladno s sedanjimi modeli bi se morale njihove sicer zelo eliptične orbite nahajati v isti ravnini kot ostali planeti sončnega sistema (torej, kot podaljšana palačinka); njihova povprečna oddaljenost od Sonca pa bi morala znašati 150 astronomskih enot.

Ampak ne: povprečje je vse od 150 do 225 astronomskih enot, povprečna nagnjenost pa znaša okoli 20 stopinj, kažeta raziskavi (1 in 2), objavljeni v znanstvenem mesečniku Monthly notices of the Royal Astronomical Society.

Gravitacijski vpliv naj bi izdajal prisotnost
"Najverjetnejša razlaga za te deviacije je obstoj še neodkritih planetov daleč naprej od Neptuna in Plutona," je za Space.com dejal glavni avtor, Carlos de la Fuente Marcos. "Njih točno število je še naprej uganka, kot je omejena količina podatkov, s katerimi smo lahko delali. Ampak izračuni kažejo, da se znotraj meja sončnega sistema skrivata vsaj še dva planeta, verjetneje pa še več," je dodal.

Ti neodkriti svetovi bi morali imeti maso, večjo od Zemljine, in bi se morali nahajati vsaj 200 astronomskih enot stran od Sonca. Da bi jih našli, bi morala tehnologija precej napredovati.

Michael Brown, ki je odkril Eris (od Plutona masivnejši pritlikavi planet dlje v vesolju) ter številne druge ledene kepe v Kuiperjevem pasu, je mnenja, da obstajajo precej visoke možnosti za nove najdbe dlje proti Oortovemu pasu, hipotetiziranemu četrtemu območju Sončnega sistema. In to ne najdbe drobiža, temveč planetov velikosti Marsa ali Zemlje, je povedal za Universe Today.

Ogromnih zagotovo ni
Nasin satelit WISE je sicer pred časom končal leta trajajoč pregled neba ter ugotovil, da na razdalji do 10.000 AU od Sonca ne obstaja noben od Saturna večji objekt ter noben od Jupitra večji objekt do 26.000 AU stran. Za manjše - velikosti Zemlje ali več Zemelj - pa je še prostor.

Sonda New Horizons, ki se pravkar približuje Plutonu, bo v prihodnjih letih opravila tudi prva bližnja opazovanja objektov Kuiperjevega pasu. Prva tarča bo 50 kilometrov veliki 1110113Y.
Precej dlje stran, natančneje, 177 AU-jev ali 26,4 milijarde kilometrov stran v smeri ozvezdja Lire, so znanstveniki Univerze v Birminghamu našli ne en, temveč kar pet novih eksoplanetov.

Metuzalem
Ti so izjemno stari. Če je Osončje staro 4,5 milijarde let, je sistem okoli Kepler-444 nastal pred kar 11,2 milijarde leti, ko je celotno vesolje prebrodilo komaj petino svoje starosti. Gre za najstarejši planetarni sistem v galaksiji Rimska cesta s takšnimi planeti. Našli so ga s podatki teleskopa Kepler. Okoli rjave pritlikavke kroži pet planetov, velikih približno tako kot Zemlja ali pa nekoliko manjših, kaže raziskava, objavljena v The Astrophysical Journal.

"Zdaj vemo, da so lahko Zemlji podobni planeti nastajali skoraj skozi celotno zgodovino vesolja, posledično pa tudi življenje. Ko je Zemlja nastala, so konkretni planeti v sistemu Kepler-444 šteli že več let, kot jih ima naš dandanes," je dejal prvopodpisani Tiago Campante.

Največji med prstani
Še nekoliko dlje, 420 svetlobnih let stran, se nahaja še tretja nenavadnost, odkrita v zadnjem mesecu. Sistem prstanov, pred katerim se oni okoli Saturna lahko skrijejo. Znanstveniki Univerze v Rochesterju, ZDA, so se zanesli na tehniko zatemnjevanja zvezde, v konkretnem primeru J1407. Ker so planeti ter prstani sami po sebi pretemni, merijo spremembe v svetlosti zvezde. Podobno, kot če človek na nočni ulici opazuje oddaljeno svetilko: malih žuželk okoli nje najbrž ne vidi, je pa opazna rahla zatemnitev, ko žuželka leti mimo žarnice.

Tako so našli prvi znani sistem prstanov zunaj Osončja sploh. Osrednje telo obdaja 30 krogov, vsak pa je velik več deset milijonov kilometrov, kaže objava v Astrophysical Journal. Je kar 200-krat večji od Saturnovega sistema. V prstanih so našli celo luknje, kar nakazuje, da tam pravkar nastajajo nove lune, podobno kot na danem Saturnovem primeru.

"Če bi najdene primerke poveznili okoli Saturna, s tistimi v bližini J1407b, bi jih na nočnem nebu zlahka opazili, saj bi bili večji od polne Lune," je dejal Matthew Kenworthy z observatorija Leiden, ki je sodeloval pri raziskavi.

RT @mariekebaan: What would J1407b's rings look like around Saturn? #ringenstelsel http://t.co/p4S270TwrP pic.twitter.com/KeJfRHmjur

— Matthew Kenworthy (@mattkenworthy) January 26, 2015

Neodkrita bonaca
Vse to kaže, da tako v najbližji soseščini temà skriva še marsikaj, da o galaksiji, kjer bi moralo biti vsaj še 300 milijard (za zdaj še neodkritih) planetov, sploh ne govorimo, še manj pa o nadaljnjih 300 milijardah galaksij ... velika večina do zdaj potrjenih eksoplanetov namreč leži v relativno mali zaplati, okolici Osončja znotraj galaksije. Zemlji najbolj podoben planet do zdaj je sicer Kepler-186f.
Video 1: Animacija prastarega sistema Kepler-444

Video 2: Kako so odkrili rekorden sistem prstanov