Analiza je pokazala, da se tekači, ki so trenirali bosi, med tekom tal najprej dotaknejo s prednjim ali srednjim delom stopala, medtem ko tisti, ki nosijo športno obutev, ki je v skladu s trendi pogosto opremljena z blažilci udarcev, na tla napogosteje naprej "udarijo" s peto.

Prav zaradi drugačne obremenitve stopala so bosonogi tekači manj izpostavljeni določenim tipom poškodb, ugotavlja študija objavljena v reviji Nature. Dotik tal s peto, kar se najpogosteje dogaja "obutim", namreč ustvari udarec, ki bi ga prejeli, če bi vas v peto udarili s kladivom, in to z močjo, ki je lahko tudi trikrat višja od teže tekača, je dejal raziskovalec Daniel Lieberman s harvardske univerze.

Udarce s peto so z določenimi tipi poškodb povezale mnoge druge študije, obutev pa deluje, ker blaži sile udarcev ob tla, nadaljuje Lieberman. Pri teku bosih nog močnih udarcev s peto ni, zato je tek manj utrujajoč, bosonogi tekači pa so zato v mnogih primerih tudi manj dovzetni za poškodbe.

Prsti peta, in ne peta prsti?
Ker so mnogi najuspešnejši tekači tekli bosi (npr. severnoafriški atlet Zola Budd) znanstveniki predvidevajo, da je ta način teka tudi učinkovitejši. Po mnenju Williama Jungersa (ta v raziskavi ni sodeloval) lahko bosonogi tekači bolje izkoristijo energijo gležnja in loka stopala. Tudi za mnoge druge uspešne atlete, ki sicer tečejo obuti, so ugotovili, da je njihova tehnika, podobna "bosonogemu teku", kar pomeni, da se tal najprej dotaknejo s prednjim delom stopala.

A Lieberman svetuje, da naj tekači še ne odvržejo obutve. Pri teku na način bosonogih tekačev namreč veliko bolj trpijo meča in ahilova tetiva, zato mora biti prehod postopen, poleg tega pa priporoča tudi veliko ogrevanja in raztezanja mišic.