Ne le raziskovanje domačega dvorišča, tudi odkrivanje bolj oddaljenega okoliša je v zadnjem času v razcvetu. Kriv je predvsem vesoljski teleskop Kepler. S pomočjo njegovih podatkov so samo lani odkrili več eksoplanetov - torej planetov zunaj našega Osončja - kot v vseh letih poprej skupaj. Prejšnji teden je dospela nova "pošiljka" potrditev, vključno s t. i. Zemljinim bratrancem Keplerjem-452b. Ta je postal nov Zemlji najbolj podoben (znani) planet, pri čemer je s "prestola" izrinil Keplerja-186f.

Novi stari sosed
Ta teden je prinesel nov rekord: Zemlji najbljižjega kamnitega soseda. Odkrila ga je mednarodna ekipa astronomov na 3,6-metrskem teleskopu Telescopio Nazionale Galileo, njegov obstoj pa je potrdil Nasin infrardeči telekop Spitzer.

HD 219134b je 21 svetlobnih let stran v ozvezdju Kasiopeje. Njegova matična zvezda je oranžna pritlikavka - je torej nekoliko manjša in temnejša od Sonca. Kljub temu se jo da na nočnem nebu videti tudi s prostim očesom (slika desno). Razdalja med njo in eksoplanetom ni velika, zato možnosti za življenje tam najbrž ni. Njegova masa znaša za 4,5 zemeljske, obseg pa za 1,6 modrega planeta, torej je precej gostejši. Okoli svoje zvezde drvi izjemno hitro, saj njegovo leto znaša le tri naše dni. V sistemu mu družbo delajo še tri dodatni eksoplaneti.

Poplesavanje zvezd
Novoodkritega telesa niso posneli neposredno, temveč s pomočjo meritev gibanja zvezde. Ta se zaradi gravitacije planeta rahlo ziba v prostoru. Spitzer pa je obstoj potrdil z drugo metodo: z opazovanjem sprememb v zvezdni svetlobi. Vsakič, ko ga je orbita popeljala med njo in Zemljo, se je svetlost periodično zmanjšala. S tem so na Nasi zelo zadovoljni, saj si lahko s pomočjo te metode obetajo še precej več informacij od le golega obstoja.

"Eksoplaneti, ki prečijo svoje zvezde, so zlata vredni, ker jim lahko izmerimo kopico lastnosti," je izjavil glavni Spitzerjev znanstvenik Michael Werner.

Variacije zvezdne svetlobe omogočajo izračun velikost eksoplaneta in veliko namigov o njegovi sestavi. Če ima atmosfero, lahko kemični elementi in molekule pustijo droben, a še zaznaven prstni odtis na elektromagnetnem valovanju. "V naslednjih desetletjih bo ta eksoplanet med najbolj opazovanimi," je napovedal Werner. Pri tem računa predvsem na dolgo pričakovani vesoljski teleskop James Webb, ki naj bi delovati začel čez tri leta.

Dodatna družba
Nacionalni teleskop Galileo je v istem sistemu odkril še tri eksoplanete. Prvi vsebuje maso za 2,7 Zemlje in pritlikavko obkroži v 6,8 našega dneva. Drugi je podoben Neptunu, vsebuje 9 Zemljinih mas, njegovo leto pa traja 47 zemeljskih dni. Največji družabnik je od zvezde oddaljen 2,1 astronomske enote. V njem se je zgostilo kar za 62 zemeljskih mas, orbita pa znaša 1190 dni. Spitzer jih pri prečenju zvezde še ni ujel. Vprašanje je tudi, ali jih sploh bo.

Od blizu in daleč
Prednost HD 219134b je ravno v bližini. Večina preostalih potrjenih eksoplanetov je stotine svetlobnih let stran, tale pa je praktično pri sosednjih vratih, pravijo na Nasi. Najbližji potrjeni eksoplanet je sicer GJ674b. Njegova sestava je neznana, nahaja pa se 14,8 svetlobnega leta stran. Mogoče je, da je kak eksoplanet tudi v najbližjem tujem sistemu - Alfa Kentavra, 4,3 svetlobnega leta stran. A potrditve ni.

Relativna slepota
S pomočjo uporabljene metode lahko zaznajo obstoj le tistih eksoplanetov, ki se nekje na svoji orbiti postavijo med svojo zvezdo in Zemljo. Drugi nam ostajajo skoraj povsem nedosegljivi. A glede na dozdajšnja opazovanja je mogoče, da ima vsaka zvezda naše Galaksije najmanj en lasten planet in da je med njimi Superzemelj (torej od Zemlje le nekoliko večjih planetov) veliko.
HD 219134b je idealen vzorec populacije. "Lahko bi bil kamen iz Rosette pri proučevanju Superzemelj," je izjavil Michael Gillon, ki bo odkritje predstavil v članku v znanstveni publikaciji Astronomy & Astrophysics.

In še to: tudi v Osončju bi jih lahko bilo še nekaj.

Oddaljeni severni sij
Drugi, na sveže postavljeni mejnik: prvo odkritje avrore oziroma severnega sija zunaj Sončnega sistema. Našli so ga s skupnimi močmi nekaj najmočnejših zemeljskih teleskopov, ki so se osredinili na rjavo pritlikavko LSRJ1835+3259, oddaljeno okoli 20 svetlobnih let. Izkazalo se je, da je avrora na pritlikavki za milijonkrat močnejša od tiste, ki se pojavlja na naši Arktiki.

Tamkajšnjega severnega sija pa niso ujeli na običajni fotografiji, temveč je njegov obstoj izdalo nenavadno elektromagnetno valovanje v radijskem delu spektra.
Video 1: Kako na nebu najti najbližji kamniti eksoplanet

Video 2: Spremembe v svetlosti rjave pritlikavke povzroča močna avrora