Teletekst RTV Slovenija danes praznuje okroglih 40 let. 7. maja 1984 je namreč takratna RTV Ljubljana začela oddajati t. i. "elektronski časopis". Bil je prvi servis informacij na zahtevo, ki je postal množični medij.

Teletekst je otrok analogne televizije. T. i. vertikalni zatemnitveni interval (VBI - Vertical Blanking Interval), neuporabljen "prostor" za prenos slike v analognem televizijskem signalu, so za oddajanje teleteksta prvi izkoristili na britanski televiziji BBC leta 1974.

Osnovna motivacija oziroma ena izmed zasnov pri prvih eksperimentih, kako izkoristiti ta prostor, je bila omogočiti podnaslavljanje programov za slušno prizadete. Toda hitro so ugotovili, da se na tak način lahko oddaja določeno število strani, ki vsebujejo uporabne informacije, namenjene vsem gledalcem televizije.

Sorodna novica Znani obrazi teleteksta urejali vreme, pisali horoskop in OI spremljali vso noč

Izum Britancev hitro vzbudil veliko zanimanje

BBC-jev teletekst, ki so ga prvič naznanili oktobra 1972, je dobil ime Ceefax, pri čemer gre za besedno igro z angleško besedno zvezo "see facts", kar pomeni "gledati dejstva". Britanska javnost ga je dve leti pozneje spoznala kot informacijski servis na 30 straneh. Na 24 straneh so bile objavljene aktualne novice, vse pa je sam urejal urednik Colin McIntyre, dolgoletni novinar na BBC-ju.

Do jeseni leta 1977 so Ceefaxovo redakcijo obiskali predstavniki več kot 80 držav, ki so se pozanimali, kako teletekst deluje, in razmišljali, kako ta servis vzpostaviti v svojih domovinah.

Desetletje po "rojstvu" v Londonu, natančneje 7. maja 1984 ob 17.20, so teletekst lahko prvič spremljali tudi televizijski gledalci v Sloveniji, kar je pomenilo začetek digitalizacije na RTV Ljubljana. Jubilej danes praznujemo tudi na MMC-ju, saj se je prav iz uredništva teleteksta leta 2002 razvil Multimedijski center RTV Slovenija.

Prvi preizkus na ZOI v Sarajevu

Podjetje Gorenje in RTV Ljubljana sta pri razvoju teleteksta začela sodelovati že leta 1982. Najprej je bilo predvideno, da bi teletekst začeli oddajati leta 1983, a se je nato vse skupaj zaradi vrste organizacijskih, prostorskih, finančnih in tudi kadrovskih težav nekoliko zavleklo. Vodja skupine za razvoj teleteksta v Gorenju je bil inženir Marjan Borovšak, na RTV Ljubljana pa sta pomembno vlogo imela inženirja Jože Vesel in Lojze Željko.

Tehniki Gorenja so svoj sistem prvič preizkusili v novinarskem središču med zimskimi olimpijskimi igrami v Sarajevu februarja 1984.

"Gorenje seveda ni imelo novinarske ekipe, šlo je za tehnični preizkus. Poleg Borovšaka je bilo tam še nekaj njegovih sodelavcev. Na teletekst so vpisovali predvsem izide tekem oziroma športne novice, vezane na olimpijske igre. Sistem je sicer deloval samo v internem krogu in ni oddajal na sarajevski televiziji, so pa televizorje s teletekstom namestili tudi pri reprezentancah in v pisarnah organizatorjev, tako da so lahko spremljali, kaj se je na teletekstu objavljalo. Če je imel kdo željo, da se kaj objavi, so tudi oni poklicali in sporočili kakšno informacijo, denimo s kakšnega sestanka nacionalnega olimpijskega komiteja ali sestanka trenerjev," nam je povedal prvi urednik teleteksta RTV Ljubljana Luka Škoberne.

Sorodna novica Začetno "jecljanje" ni zavrlo teletekstove zgodbe o uspehu

Prvo uredništvo sestavljalo osem ljudi

Po olimpijskih igrah so naprave, ki so jih za oddajanje teleteksta uporabljali v Sarajevu, prepeljali v Ljubljano. Prvi sodelavci uredništva teleteksta so približno dva meseca vadili, 7. maja pa so začeli teletekst tudi zares poskusno oddajati. Na začetku je bil to zelo omejen servis, imel je sto strani.

Slovenija je teletekst dobila istega leta kot Italija, Švica in Norveška ter štiri leta za Avstrijo in Nemčijo. V Španiji so ga, denimo, razvili šele leta 1987. Gledalci so lahko nov medij sprva spremljali med 16.30 in 22.30, samo ob sobotah, nedeljah in praznikih je bil čas oddajanja nekoliko daljši, saj je bil vezan na televizijski signal.

Ekipo, ki je urejala teletekst, je sestavljalo osem ljudi: urednik, dva dnevna urednika, dva novinarja (področna urednika), oblikovalka, lektorica in tajnica. Pomagalo jim je še nekaj zunanjih sodelavcev oziroma honorarnih novinarjev in dva tehnika.

Leta 1992 ga je spremljalo 15 odstotkov gledalcev televizije

Ocene o tem, koliko televizorjev, ki so imeli dekoder za sprejem teleteksta, je bilo v Sloveniji ob začetku oddajanja teleteksta na RTV Ljubljana, se nekoliko razlikujejo. Nekateri podatki navajajo število pet tisoč, drugi od 10 do 12 tisoč, nekateri celo, da je v najboljšem primeru obstajalo le približno 2000 televizijskih sprejemnikov z dekoderjem za sprejem teleteksta.

Pozneje je teletekst počasi prodiral v vse več slovenskih domov. Po podatkih iz raziskave, ki so jo opravili novembra 1991 in maja 1992, je teletekst tedaj spremljalo 240.000 ljudi, kar je predstavljalo 15 odstotkov vseh gledalcev televizije. V državi je bilo takrat 85.900 televizorjev, ki so lahko sprejemali teletekst, kar pomeni 17 odstotkov vseh televizorjev.

Pripravljali so tudi videostrani

Konec leta 1989 je uredništvo teleteksta na RTV Ljubljana dobilo nov, zmogljivejši sistem za urejanje teleteksta, število strani pa so s 100 povečali na več kot 400. Ta sistem je omogočal tudi podstrani, hkrati pa se je uredništvo preselilo v nove prostore. Z izdelavo t. i. podatkovnega mostu, izdelal ga je inženir Bernard Vrh s fakultete za elektrotehniko in računalništvo, so lahko teletekst oddajali tudi na drugem programu TV Ljubljana.

Že prej, jeseni 1987, so začeli ob prehodu na celodnevno oddajanje pripravljati še videostrani, jih "predvajali" na televiziji in na ta način ponudili novice s teleteksta tudi tistim, ki do tega medija zaradi neustreznega televizijskega sprejemnika niso mogli dostopati. Ni pa se uresničila ideja o razvoju lokalnega ali z drugo besedo regionalnega teleteksta v Mariboru in Kopru oziroma postavitvi terminalov za urejanje teleteksta v tamkajšnjih televizijskih centrih.

Vzpostavljene neposredne modemske povezave z letališčem Brnik, železnicami in hidrometeorološkim zavodom so obogatile teletekst, prav tako dogovori s številnimi podjetji o objavi poslovnih informacij.

Pod vodstvom urednice Darje Orehovec in nato njenega naslednika Braneta Nastrana je servis postajal vse pomembnejši vir informacij za številne Slovence, saj je vse širši krog ljudi spoznaval, kako priročen je dostop do novic in drugih vsebin v vsakem trenutku. S tem je teletekst napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo ter naznanjal transformacijo produkcije, posredovanja in sprejemanja novic, ki jo je prinesel svetovni splet.

Sorodna novica 40 let teleteksta: informira, zabava, izobražuje – lahko pa tudi spremeni življenje

Na mobilnih telefonih od leta 2000

Teletekst RTV Slovenija je bilo po zaslugi inženirja Vrha že junija 1995 mogoče spremljati tudi na medmrežju, s čimer je postal za nizozemskim in singapurskim tretji teletekst na svetovnem spletu. Do teleteksta prek spleta še danes dostopa veliko ljudi, na mobilnih telefonih pa smo lahko s pomočjo tehnologije WAP njegove novice prvič brali leta 2000. Pomembno prelomnico je prav tako pomenila uvedba podnaslavljanja oddaj za gluhe in naglušne s pomočjo teleteksta leta 1996.

Ob prelomu tisočletja je bil teletekst na vrhuncu moči, a vse pomembnejšo vlogo je takrat dobival tudi splet. "Številni ljudje me sprašujejo, kaj bo zdaj z nami. 'Boste kar umrli in vas bodo ukinili?' Ni čisto tako. Vsa Evropa računa, da bo teletekst kot eden izmed medijev prisoten še od pet do deset let," je tedanji urednik teleteksta Brane Nastran v oddaji "Prvi in drugi" oktobra 2000 odgovoril na vprašanje, kaj za teletekst pomeni pojav spleta.

Veliko uporabnikov ga spremlja na spletu

Kljub množici sodobnih komunikacijskih kanalov ostaja teletekst tudi dandanes med slovenskimi gledalci še vedno precej priljubljen. Svežih podatkov žal ni, pred desetimi leti pa ga je po raziskavi agencije Mediana uporabljalo skoraj 60 odstotkov Slovencev, starih med 10 in 75 let. Skoraj petina, natančneje 18,8 odstotka, jih je takrat bralo teletekst vsak dan.

Najbolj brana rubrika je bilo tedaj vreme, ki je zanimalo kar 81,1 odstotka uporabnikov teleteksta. Sledile so dnevne novice (73,5), šport (72,4), RTV-sporedi (71,9) in prometne informacije (46,5).

Zanimivo je, da je skoraj tretjina uporabnikov, 32,4 odstotka, do tega servisa dostopalo na spletni strani RTV Slovenija (teletext.rtvslo.si) in ne na televizijskem zaslonu.

Zaradi naglega razvoja tehnologije in preostalih medijev ter drugačnega načina sprejemanja informacij so danes številke gotovo nižje. Pred leti so teletekst v nekaterih državah tudi ukinili in ga ponekod zamenjali s sodobnejšimi digitalnimi servisi, a v številnih državah, predvsem v srednji Evropi in Skandinaviji, še vedno ohranja razmeroma širok krog zvestih bralcev in ljubiteljev, zlasti med starejšimi. Za marsikoga zelo presenetljivo.

Marsikje so se namesto za ukinitev raje odločili za približanje teleteksta mlajšemu občinstvu in novim napravam. Razvili so, denimo, teletekstovo aplikacijo za mobilne naprave.

Začetnik svojo pot končal leta 2012

V Združenem kraljestvu, svoji zibelki, se je BBC-jev Ceefax poslavljal postopoma z ukinjanjem analognega televizijskega signala. Zadnji so brez njega ostali na Severnem Irskem 24. oktobra 2012. Ameriški CNN – v ZDA teletekst nikoli ni dosegel večjega uspeha – ga je ukinil že leta 2006.

Teleteksta RTV Slovenija takšna usoda (za zdaj) še ne čaka. Ob razmislekih o smiselnosti vztrajanja pri njem in o njegovi morebitni zastarelosti se je tehtnica vedno znova nagnila v korist temu servisu, predvsem zaradi starejših uporabnikov, ki niste odrasli s pametnimi telefoni in ste nas opominjali na potrebo po informacijah, do katerih je mogoče priti s pritiskom na le nekaj tipk na vaših televizijskih upravljalnikih.

Vse najboljše, teletekst!

O obletnici teleteksta so govorili tudi v oddajah "Petek brez pravila" in "Aktualna tema" na Radiu Prvi. Vabljeni k poslušanju.

• O razvoju teleteksta na RTV Slovenija sem napisal diplomsko nalogo. Najdete jo na tej povezavi.
• Leta 2016 je izšel tudi zbornik "Teletext in Europe: From the Analog to the Digital Era" ("Teletekst v Evropi: od analogne do digitalne dobe"). V celoti je dostopen tukaj.