Planetarna meglica, kjer se rojevajo zvezde. Spitzer prodre globoko skozi oblake prahu. Foto: NASA/JPL-Caltech//Harvard-Smithsonian CfA
Planetarna meglica, kjer se rojevajo zvezde. Spitzer prodre globoko skozi oblake prahu. Foto: NASA/JPL-Caltech//Harvard-Smithsonian CfA

Spitzer je bil v vesolje izstreljen 25. avgusta 2003. Odtlej Zemlji sledi na krožnici okoli Sonca, v nasprotju s slavnim Hubblom, ki kroži okoli Zemlje. Vesolje opazuje v infrardeči svetlobi. Sprva bi moral delovati le dve leti in pol z možnostjo petletnega podaljšanja, a ko je nujnega hladilnega sredstva zmanjkalo, so na Nasi našli način, kako iz teleskopa še kaj iztisniti. In iztisnili so marsikaj. Spitzer je v tem času odkril nov Saturnov obroč, opazoval nekaj najstarejših galaksij sploh, vizualno prodrl skozi oblake prahu in se dokopal do "novorojenih" zvezd ter črnih lukenj, piše v sporočilu za javnost. In nič manj pomembno: pripomogel je k odkritju številnih planetov zunaj Osončja, med drugim sedmero kot Zemlja velikih kamnitežev v bližnjem sistemu TRAPPIST-1, ki naj bi imelo 250-krat več vode kot Zemlja."Spitzerjeva odkritja sežejo vse od našega planetarnega dvorišča, planetov pri drugih zvezdah, vse do obronkov vesolja," je povedal Paul Hertz, vodja Nasinega oddelka za astrofiziko.

Spitzer je infrardečo svetlobo (najpogosteje toploto, ki jo izsevajo topla telesa) nekoč zaznaval s številnimi instrumenti. Zdaj je v neohlajenem stanju to zmožen le še eden, IRAC, in še to z dvema od štirih kamer. Da je kljub temu še uporaben, kaže zadnje odkritje. S Spitzerjem jim je še maja letos uspelo ujeti "odmev prvih zvezd sploh", ki naj bi obstajale le 250 milijonov let po velikem poku.

Danes je Spitzer v težavah. Ves čas se namreč oddaljuje od Zemlje, kar ga je pripeljalo do neugodnega položaja glede na Zemljo in Sonce. Ko danes obrne anteno proti Zemlji, da domov pošlje zbrane podatke, njegovi paneli sončnih celic niso obrnjeni proti zvezdi. Zanesti se mora na baterije. "Nismo si mislili, da bomo Spitzer na tej oddaljenosti še upravljali. Postavljeni smo pred nekaj resnih izzivov in naša inženirska ekipa je morala pokazati visoko stopnjo iznajdljivosti, da napravo še ohranjamo pri življenju. Teleskop je leta 2016 vstopil že v tretje obdobje operacij, Spitzer Beyond, konec pa še ni na vidiku. Na tej točki si lahko ogledamo izpostavljenih 15 dosežkov, ki jih je izbrala Nasa.

15. Prva vremenska karta za planet zunaj Osončja
Spitzer ni bil načrtovan za opazovanja eksoplanetov, a skozi leta se je vse pogosteje loteval tudi teh nalog. Vesoljska telesa namreč sevajo toploto oz. infrardečo svetlobo, torej ravno prav zanj. Tako so maja 2009 znanstveniki uspeli izgotoviti prvo "vremensko karto" zunajosončnega planeta, plinskega velika HD 189733b, znanega po tem, da na njem dežuje staljeno steklo. Poleg temperatur obsega hitrost in gibanje vetrov po atmosferi. Temperature na njem se gibljejo med 650 stopinj Celzija (na temni strani) in 1.700 stopinj na obsijani.
POLNA LOČLJIVOST (1,4 MB)

14. Skrite zibelke zvezdnih novorojenk
Oblaki prahu in plinov učinkovito ustavljajo nam vidno svetlobo. Infrardeča pa se pretežno prebije skoznje. Spitzer je zato lahko vpogledal v ogromna prašnata območja, v katerih pride do zgoščenin, včasih tako natlačenih, da se jim lahko reče zvezda. Ena izmed takšnih zvezdnih porodnišnic je Rho Ophiuchi, Zemlji najbližja pri 410 svetlobnih letih oddaljenosti.
POLNA LOČLJIVOST (18,1 MB)

13. Rastoča galaktična metropola
Leta 2011 so astronomi zaznali oddaljeno gručo galaksij COSMOS-AzTEC3. Njih svetloba je do nas potovala več kot 12 milijard let. Znanstveniki menijo, da se takšne gruče skozi čas razrastejo v nam znane, sodobne jate galaksij, ki jih vkup drži težnost. COSMOS-AzTEC3 je bil v času odkritja najbolj oddaljena znana gruča.
POLNA LOČLJIVOST

12. Recept za repatično juho
Ko je leta 2006 Nasina sonda Deep Impact v komet Tempel 1 izstrelila bakren projektil, se je z repatice dvignil oblak materiala. Dvignjen prah je bil dragocen ostanek iz časov nastanka Osončja oz., kot pravijo na Nasi, "prvobitne juhe" Sončevega sestava. Oblak sta opazovala tako sonda kot Spitzer, znanstveniki pa so skoznje polagoma ugotavljali sestavine, ki so naposled privedle do planetov, kometov in tudi – nas.

11. Največji Saturnov prstan
Saturnove prstane je človeštvo izdatno fotografiralo, a pri tem nikoli ni ujelo največjega. Slednjega je leta 2009 našel ravno Spitzer. Gre za puhasto, od planeta precej bolj oddaljeno strukturo, saj se začne šest milijonov kilometrov stran od Saturna. Od njega je za 170-krat širša in 20-krat debelejša. Če bi bila s prostim očesom vidna, bi na nebu napolnila površino dveh polnih lun. Izvor prstana je bržkone luna Feba, ki se potika po notranjosti prstana. Doslej ga najbrž niso odkrili zato, ker je dokaj redek in odbija le malo očesu vidne svetlobe. Spitzer pa je zaznal toplotni sij prahu, čeravno ima ta temperaturo 193 stopinj Celzija.
POLNA LOČLJIVOST

10. Nogometne žoge v vesolju
Fuleren C60 je molekula iz 60 atomov ogljika, razporejenih v vzorec, ki spominja na nogometno žogo. Spitzer je prvi, ki je te žogice našel v vesolju, in sicer v planetarni meglici Tc 1. Na sredini je umirajoča zvezda. V davnih časih je bila podobna Soncu. Ko je zmanjkalo goriva, se je jedro spremenila v gosto in malo belo pritlikavko, zunanje plasti pa so odletele. Astronomi menijo, da so ogljikove kroglice nastale v tem procesu. Na Zemlji fulereni različnih oblik obetajo kot novi, odporni materiali v medicini, inženirstvu itd.
POLNA LOČLJIVOST

9. Trčenje v oddaljenem sistemu
Teleskop je v oddaljenih planetarnih sistemih našel sledi velikih trkov. Takšni dogodki niso neobičajni, zgodnje Osončje jih je bilo polno, med drugim naj bi med bližnjih srečanjem Zemlje in protoplaneta Tea nastal Mesec. Spitzer je pri mladi zvezdi NGC 2547-ID8 zaznal izbruh prahu, ki bi lahko bil izid udara dveh velikih asteroidov (obstajajo tudi druge možne razlage).
POLNA LOČLJIVOST (25,8 MB)

8. Prvi "okus" atmosfere eksoplaneta
Leta 2007 je Spitzer kot prvi neposredno prepoznal molekule v ozračju zunajosončnega planeta. Pri tem je uporabil spektroskopijo, lomljenje svetlobe na posamezne valovne dolžine, v katerih se lahko išče kemične "podpise". Opazoval je plinska velikana HD 209458b in HD 189733b, ki okoli svojih zvezd krožita zelo blizu, posledično sta vroča, svetla in radodarna pri deljenju informacij o sebi. (Drugega smo že omenili pri "vremenski karti").
POLNA LOČLJIVOST (5 MB)

7. Oddaljene črne luknje
Večina galaksij ima v središču supermasivno črno luknjo. Okoli nje je struktura iz prahu, plinov in tudi večjih objektov, ki se vrtinči, tre, segreva in posledično močno sveti. Kvazarji spadajo med najbolj svetle objekte vesolja sploh. Spitzer je uspel zaznati dva najbolj oddaljena (znana) sploh, katerih svetloba je do nas potovala 13 milijard let. To pomeni, da sta nastala manj kot milijardo let po začetku vesolja.
POLNA LOČLJIVOST (37,8 MB)

6. Svet nekje daleč, daleč stran
Leta 2010 je po astronomu Lymanu Spitzerju poimenovani teleskop našel enega najbolj oddaljenih eksoplanetov. Velika večina dotlej znanih ni presegala 1.000 svetlobnih let oddaljenosti, OGLE-2014-BLG-0124L pa je 12.000 svetlobnih let stran v smeri središča Galaksije. Spitzer ga je našel z mikrolečenjem. Najbolj oddaljen znani je sicer prav v samem središču, kar je 25.000 svetlobnih let stran.
POLNA LOČLJIVOST (20,4 MB)

5. Prva svetloba eksoplaneta
Čeravno Spitzer ni bil namenjen opazovanju zunajosončnih planetov, je tu naštel kopico pionirskih dosežkov. Pohvali se lahko tudi s prvo neposredno zaznavo svetlobe zunajosončnega planeta. Dotlej so jih namreč odkrivali le posredno, nihče jih še ni zares "videl". Leta 2005 so bila na svetlo dana opazovanja dveh vročih plinskih velikanov, HD 209458b (smo ga že omenili) ter TrES-r1. Povedano nekoliko drugače: človeštvo je prvič v zgodovini uzrlo svetove zunaj domačega Osončja.
POLNA LOČLJIVOST (2,8 MB)

4. Iskanje drobnih asteroidov
Nazaj na naš predpražnik: kljub bližini človeštvo ne pozna vseh asteroidov, še manj kometov. Ves čas odkrivajo nove in nove. Razlog je v tem, da gre za temna telesa. Večino velikih asteroidov so že našli, manjše pa se še lovi. Vsi ti so nevarni Zemlji, stometrski bi napravil veliko škodo in najbrž s seboj vzeli veliko življenj. Že znani primer iz Čeljabinska, kjer je bilo poškodovanih več kot tisoč ljudi, je povzročil zgolj 15-metrski primerek. Spitzer pomaga pri projektu identificiranja potencialno nevarnih primerkov. Na fotografiji je 6-metrski 2011 MD.
PPOLNA LOČLJIVOST (3,6 MB)

3. Zemljevid domače Galaksije
Leta 2013 so znanstveniki opravili veliko delo: več kot 2 milijona Spitzerjevih posnetkov so zlepili v enega samega, 360-stopinjsko panoramo domače Galaksije. Opazovanje našega galaktičnega domovanja je zahtevno, ker je podobno gledanju naokoli v posebej motnem ribniku. Ne vidi se daleč. Mulj v Galaksiji nadomeščajo oblaki prahu, plinov ter ostali vmesni material. Infrardeča svetloba prodre skozi oblake in zato pove več. Obširna večpredstavnost je na voljo na tej povezavi. Lani so sicer Spitzerjeve podatke združili z opazovanji še nekaj drugih teleskopov in karto še ozaljšali (tukaj).
POLNA LOČLJIVOST (358 MB)

2. Orjaški dojenčki med galaksijami
Galaksije se ne kar zgodijo, temveč skozi eone zrastejo iz malih konglomeratov v velikanske. Kako? Človeštvo ima to srečo, da lahko neposredno gleda v oddaljeno preteklost. Spitzer je v tipala ujel fotone, ki so jih oddala ena najstarejših znanih osvetij sploh. Eno večjih presenečenj na tem področju so bili "orjaški dojenčki", galaksije v nastajanju, precej večje in masivnejše od vseh znanstvenih predvidevanj. Pokazale so, da se je začetek združevanja velikih količin zvezd začel še prej v zgodovini in očitno potekal hitreje.
POLNA LOČLJIVOST (14,2 MB)

1. Sedem kamnitežev v soseščini
Lani so vsi poglavitni svetovni mediji poročali o sedmih kamnitih, po velikosti in masi Zemlji podobnih planetih v sistemu le 39 svetlobnih let stran. To je z galaktičnega vidika malo čez predpražnik. Krožijo okoli zvezde rdeče pritlikavke, nekaj pa jih je ravno prav oddaljenih, da bi na njih lahko obstajala voda v tekoči obliki. In vode bi tam – glede na letošnjo raziskavo – lahko bilo veliko. Obstoj prvih tamkajšnjih planetov je sicer leta 2016 potrdil belgijski raziskovalec Michaël Gillon, in sicer na teleskopu Trappist, Spitzer pa je poskrbel za nekaj dodatnih potrditev in prigrabil lastnosti.