Medtem ko se znanstveniki okoli Nase prerekajo, ali je sonda Voyager res prešla v medzvezdni prostor, naj bi neka druga sonda tam ležeči prah že prinesla nazaj na Zemljo.

Pomenljivo poimenovana sonda Stardust (Zvezdni prah) je globoko v Osončju nabrane vzorce leta 2006 odvrgla na naša trdna tla. Že takrat je padla hipoteza, da je človeštvu prvič v zgodovini uspelo ujeti snov modernega medzvezdnega vetra. A je ostalo pri tem.

Zadnjih osem let delce do zadnjih podrobnosti pregleduje 30.000-glava armada raziskovalcev projekta amaterske znanosti Stardust@home, ki poteka pod okriljem Nase in Univerze v Kaliforniji Berkeley. Preliminarni izsledki dolgoletnega dela, objavljeni v znanstveni publikaciji Science, tezi pritrjujejo.

Stardust je svojo pot začel že leta 1999. Sonda spada v "družino" lovcev na komete. V primerjavi z aktualno Rosette, ki prav zdaj kroži okoli Čurjumov-Gerasimenka in se bo kmalu nanj privijačila (natančneje, prvijačila se bo pristajalna sondica Philae, ki potuje pripeta na Rosette), Stardust še ni bil tako napreden.

Leta 2004 je letel skozi rep repatice Wild 2 ter analiziral njegovo sestavo. A ne le to - druga stran sonde, usmerjena stran od repatice in proti ozvezdju Kačenosca, je bila opremljena s posebnim aerogelom (trdno snovjo izjemno nizke gostote). Vanj se je zapičila kopica drobnih prašnih delcev drugega izvora. Približno za teniški lopar velik lovilec jim je bil izpostavljen malo več kot polovico leta.

Po opravljeni nalogi se je sonda leta 2006 vrnila k Zemlji in v zelo nizkem obletu odvrgla napaberkovano, sama pa se odpravila k drugemu kometu na "ogled škode". Ciljno repatico Tempel 1 je že davno predtem poškodovala sonda Deep Impact, leta 2011 pa je Stardust našel okoli 50-metrski krater, posledico človeške dejavnosti.

Eksotična sedmerica
Medtem so bili na Zemlji vsi ljubiteljski znanstveniki marljivo osredinjeni na v aerogel ujete delce, najbrž trenutno najbolj eksotičen material pri nas. Kot kaže objava na spletni strani kalifornijske univerze, so izolirali sedem izjemno drobnih kamenčkov, ki imajo vse lastnosti medzvezdnega izvora.

Po vsej verjetnosti so ostanek eksplozije supernove znotraj naše galaksije. Če razlaga drži, so nekaj milijonov let potovali skozi skrajne razmere vesolja, vključujoč ekstremne temperature ter "kvarni" vpliv zvezdnih vetrov.

"Ti drobci so izjemno dragoceni," je izjavil Andrew Westhpal, prvi avtor objave v reviji Science. Poleg simbolike pionirstva ga kot znanstvenika še najbolj zanimajo mogoča pojasnila o izvoru zvezdnega vetra. Prvič do zdaj so namreč delci za analizo na voljo kar v laboratoriju, namesto da se o njih le sklepa.

Ujeta sedmerica kaže na precej raznolike prednike. Dva največja drobca, podobna puhastim snežinkam, sta iz minerala olivina. "To kaže, da najbrž izhajata iz povsem drugih zvezd, dolgo potovanje skozi medzvezdni veter pa ju je predrugačilo," je sklepal znanstvenik. Drugi delci so nakazovali na drugačne zgodovine: "Zdi se, da nam je uspelo za hipec ugledati delček ogromne raznolikosti, ki se meša v medzvezdnem prostoru, kar bi bilo povsem nemogoče le z astronomskimi opazovanji," je dodal.

Mimogrede, na podlagi taistega minerala olivina so se pred meseci geofiziki dokopali do zanimivih ugotovitev o izvoru vode na Zemlji.

Tam, kjer naj jih ne bi bilo
Delci so resnično majhni. Dva največja merita le dva mikrona (dve tisočinki milimetra). Na univerzi poudarjajo, da bi jih brez pomoči množice amaterskih znanstvenikov, ki so se leta prebijali skozi milijone javno objavljenih fotografij in meritev, le stežka našli. Štiri pomembne najdbe na primer niso bile locirane v samem kremenčastem aerogelu, temveč v spodnji aluminijasti foliji, ki ni bila temu namenjena.

"Nekoliko so bili raztreščeni, a vseeno lepo na dnu svojih kraterčkov," je povedala Rhonda Stroud z Naval Research Laboratory, ki se je ukvarjal z najdrobnejšimi najdbami. "Ni bila le raznolikost tista, ki nas je presenetila. Ti puhasti delci, podobni dobro premešani solati, so v bistvu skupek številnih drugih, manjših delcev," je povedala. V njih so našli tudi žveplo, ki ga po nekaterih teorijah tam ne bi smelo biti.

"Enostavna in enolična struktura medzvezdnega prahu, o kateri smo sklepali do zdaj, preprosto ne drži. Vsak posamezen delec ima svojo lastno zgodovino," je za Space.com povedal Westphal.

Stara medzvezdna snov
Delci niso prva snov, ki izvira zunaj našega Osončja, pa je končala na modrem planetu. So pa edina snov, ki res predstavlja obstoječ (v astronomskem merilu) medzvezdni prah. Njegova življenjska doba znaša "le" do 150 milijonov let.

Na Zemlji so znanstveniki medzvezdni prah že našli na primitivnih meteoritih, nekaj pa so ga posneli z vršacev naše atmosfere, kjer je najbrž končal zaradi kometov.

A Westphal je za Space.com pojasnil: "Ti delci so še starejši od našega sončnega sistema. So ostaline silovitih procesov pretvorbe ogromne sončne meglice v naše osončje. Ne predstavljajo več medzvezdnega prahu."

Prvič, ker se koncepti, kaj je zunaj našega sončnega sistema in kaj ne, razblinijo ob ugotovitvi, da so od osončja starejši. Drugič, ker so ti prastari drobci preživeli vse silne procese milijard let in so potemtakem precej vzdržljivi. Medplanetarni prah, kot ga poznamo mi, pa ni niti približno tak.

Westphal in ekipa se bodo posvetili analizi izotopov kisika in drugih elementov v najdbi, sama aluminijasta folija pa je šele na petih odstotkih pregledanosti. Zanimivosti torej še prihajajo. Šele ko bo vse to končano, bomo lahko dokončno in brez dvoma potrdili izvor. Tudi z vašo pomočjo.
Mimogrede, na temo molekul v prostoru med zvezdami naše galaksije je bil v zadnji izdaji revije Science objavljen znanstveni članek, pri katerem sta sodelovala tudi slovenska astrofizika Janez Kos in Tomaž Zwitter.