Življenje za svoj obstoj ne postavlja veliko pogojev. V globokem antarktičnem ledu so pred leti našli bakterijsko kulturo, več milijonov let odrezano od sveta. Najdeni mikroorganizmi niso potrebovali kisika, saj so si za dihanje pomagali z železom.

Da niti sončna svetloba ni potrebna, kažejo biocenoze (samozadostne združbe rastlin in živali) kilometre globoko v temnih oceanskih jarkih Zemlje.
So pa potrebni (vsaj pridejo zelo prav) tekočina, izvor toplotne energije ter organske snovi, ogljikovodiki.

Kot kaže, so vsi trije pogoji izpolnjeni na Saturnovi 505-kilometrski luni Enkelad, sporoča Evropska vesoljska agencija (Esa).

Ta pri svojih -190 stopinjah Celzija nekoč ni bila ravno prva kandidatka za morebitno prisotnost življenja.
Ledeni ognjeniki bruhajo led in hlape
Prvi namig v nasprotno smer je prišel leta 2005. Takrat je naravni satelit vzbudil precejšnjo pozornost v znanstveni srenji, saj so fotografije mednarodne sonde Cassini razkrile curke ledu in vodnih hlapov, ki so s hitrostjo več tisoč kilometrov na uro leteli proti Saturnovemu prstanu E.

Sondo, plod sodelovanja med Eso in Naso, so nato usmerili v bližino lune. Še več, Cassini, ki že desetletje kroži okoli plinskega velikana, je uspelo leteti naravnost skozi Enkeladovo ledeno prho. Instrumenti so z meritvijo nedvomno razkrili zelo raznoliko kemično sestavo.

Enostavni in zapleteni ogljikovodiki
Razpršeni oblak je bil sestavljen večinoma iz vode, vseboval pa je tudi sol, dušik, ogljikov dioksid in metan. Poznejše meritve so zaznale tudi etan, propan in acetilen. Vse te spojine so lahko čisto naravnega izvora, lahko so pa tudi sledovi življenja.

Enkelad je prekrit s 40-kilometrskim ledenim oklepom, ki je pri -190 stopinjah Celzija trd kot granit. Curki pa so precej toplejši, je pred leti izmerila sonda Cassini. Ob bogati prisotnosti soli ni bilo dvoma: ta voda prihaja izpod ledu.

Podledna masa tekoče vode
Ekipa znanstvenikov iz Nase se je nato zakopala še v radijske podatke treh natančno spremljanih obletov, ki so se zgodili med letoma 2010 in 2012. Ugotovila je, da je pod južnim polom Enkelada, na globini okoli 40 kilometrov, velika masa tekoče vode. Raziskava je objavljena v reviji Science.

Do ugotovitve se je dokopala na precej premeten način. Ker so neposredni načini opazovanja (trenutno) nemogoči, so znanstveniki analizirali gravitacijski vpliv lune na sondo.

Cassini je opravil tri oblete Enkelada in vsakič ga je vpliv težnosti za droben las premaknil z načrtovane poti, njegova hitrost pa se je spremenila za 0,2 milimetra na sekundo.

Sprememba je skoraj neznatna, a jo je zemeljski sistem anten Deep Space Network, ki je lani praznoval 50-letnico, vseeno zaznal. Z meritvijo Dopplerjevega učinka so raziskovalci lahko izračunali, kako se je pot in hitrost sonde spreminjala med potjo okoli lune.

Pridobljeni podatki so bili podlaga za nadaljnje simulacije razporeditve mase znotraj lune same. Kot pojasnjujejo na Esi: nadpovprečna anomalija kaže na prisotnost masivne gore, podpovprečna pa na odsotnost mase. Podpovprečno anomalijo je Cassini zaznal na površju južnega pola, nadpovprečno pa okoli od 30 do 40 kilometrov nižje.

"Z analizo Cassinijeve poti in s pomočjo lunine topografije, ki so jo priskrbele kamere na sondi, dobimo vpogled v notranjo strukturo Enkelada," je pojasnjeval Luciano Iess, glavni avtor članka v reviji Science.

Ker je voda za okoli sedem odstotkov gostejša od ledu, so izračunali, da je podzemni ocean globok od osem do deset kilometrov, njegova površina pa je primerljiva z največjim od ameriških Velikih jezer.

Iess je poudaril, da so Cassinijeve meritve skladne s teorijo podlednega oceana, ni pa še z gotovostjo potrjeno, da izstreljeni curki izvirajo ravno iz njega. Poleg tega še ne morejo ovreči možnosti, da se tekoča voda razteza pod celotnim ledenim oklepom.

Kljub temu pa znanstveniki pri Nasi, Esi in tudi na drugih astronomskih portalih ocenjujejo, da gre raziskava najverjetneje v pravo smer.
Topla notranjost lune
Tako je Enkelad še utrdil svoje mesto na lestvici lokacij v Osončju, kjer bi (poleg Zemlje) še lahko bilo življenje. Enkelad je na površini lahko mrtvo hladen, a notranjost ni. Termalne meritve iz leta 2011 so pokazale, da Enkelad samo na južnem polu proizvaja toliko toplotne energije kot 20 termoelektrarn, je poročal Space.com. Poenostavljeno, pod južnim polom 505-kilometrskega Enkelada je dvajset Tešev 6.

Virov toplote je več. Prvi je v jedrskem razpadu elementov v središču lune. Dodatno toploto zagotavljajo sile plimovanja, pa tudi trenje vodno-ledenega s kamnitim delom lune.

Kamnine so bogat vir spojin, elementov
Če se voda drgne ob led, je to lahko precej dolgočasna zadeva, je za vesoljski portal dejal profesor Iess. Ker pa se na Enkeladu stika s kamninami, iz njih srka široko plejado različnih elementov, še posebej silikatov. Prisotnost toplote poskrbi za zapletenejše kemične reakcije, kar je lahko pravo gojišče mikroorganizmov. Kot globoko pod antarktičnim ledom ali v popolni temi 10 kilometrov globokega Marijanskega jarka na Zemlji.

Še dolgo ne bomo zares vedeli
Situacija je precej podobna na Jupitrovi luni Evropa, ki prav tako bruha led in vodne hlape, njena podledna jezera pa so tudi v stiku s kamninami. Obe luni sta na vrhu seznama potencialnih lokacij, kjer prav danes lahko domujejo življenjske oblike, a dokler se ne bo človeška sonda zakopala globoko skozi granitno trd led, tega zares ne bomo vedeli.