Večji del Alžirije prekriva puščava. Preučevanje te vroče, suhe in za življenje negostoljubne pokrajine je zahtevno, zato znanstveniki pogosto uporabljajo satelite. Tale posnetek z jugovzhoda Alžirije, samega osrčja Sahare, priča o času, ko je bilo področje precej živahnejše in bogato z vodo. Na desni strani fotografije iz peska gledajo na videz vijoličaste kamnine, polne erozijskih vzorcev, ki jih lahko povzroči le tekočina. Južno od videne pokrajine je slavni park Tassili n’Ajjer s svojimi 10.000 let starimi jamskimi slikarijami. Foto: JAXA/ESA Foto: JAXA/ESA
Večji del Alžirije prekriva puščava. Preučevanje te vroče, suhe in za življenje negostoljubne pokrajine je zahtevno, zato znanstveniki pogosto uporabljajo satelite. Tale posnetek z jugovzhoda Alžirije, samega osrčja Sahare, priča o času, ko je bilo področje precej živahnejše in bogato z vodo. Na desni strani fotografije iz peska gledajo na videz vijoličaste kamnine, polne erozijskih vzorcev, ki jih lahko povzroči le tekočina. Južno od videne pokrajine je slavni park Tassili n’Ajjer s svojimi 10.000 let starimi jamskimi slikarijami. Foto: JAXA/ESA Foto: JAXA/ESA

Esina flota satelitov vsak teden javnosti priskrbi en posnetek površja domačega planeta in to počne že desetletje. Najboljše in najbolj priljubljene posnetke smo zbrali v spodnji galeriji.

Priporočamo ogled v celozaslonskem načinu; video pa je sveže delo evropskega astronavta na Mednarodni vesoljski postaji.



















Osrčje Sahare
Večji del Alžirije prekriva puščava. Preučevanje te vroče, suhe in za življenje negostoljubne pokrajine je zahtevno, zato znanstveniki pogosto uporabljajo satelite. Tale posnetek z jugovzhoda Alžirije, samega osrčja Sahare, priča o času, ko je bilo področje precej živahnejše in bogato z vodo. Na desni strani fotografije iz peska gledajo na videz vijoličaste kamnine, polne erozijskih vzorcev, ki jih lahko povzroči le tekočina. Južno od videne pokrajine je slavni park Tassili n’Ajjer s svojimi 10.000 let starimi jamskimi slikarijami. Foto: JAXA/ESA Foto: JAXA/ESA
Kaj pomeni zaščiteno območje
Nacionalni park Tanaraki na Novi Zelandiji je sestavljen iz gostega deževnega pragozda, ki obkroža speči istoimenski ognjenik. Potek meje med parkom, ki velja od leta 1881 velja za zaščiteno območje, in nezaščiteno okolico je jasno viden. Angleško ime Egmont mu je dal britanski raziskovalec James Cook leta 1770, izvorno maorsko ime pa izhaja iz legende tega ljudstva. Tanaraki naj bi bil sprva 150 kilometrov dlje pri drugih velikih ognjenikih. Tam se je sprl z žensko goro Pihanga in po izgubljenem boju pobegnil proti zahodu, za sabo puščajoč dolino reke Wanganui. Ko je dandanes vrh Tanarakija prekrit z oblaki, domači Maori pravijo, da gora joče za Pihango. Foto: KARI/ESA Foto: KARI/ESA
Gigantski polž
Še ena puščavska nenavadnost, ki jo astronavti na Mednarodni vesoljski postaji z zanimanjem opazujejo že od prvih misij v vesolje. Tudi zato, ker je z višine ta 40-kilometrska krožna struktura v mavretanski Sahari precej bolj razločno vidna kot s tal. Znanstveniki so sprva menili, da jo je naredil padli meteorit, danes pa ocenjujejo, da gre za velikansko kamnito kupolo. Nastala naj bi kot "mehur" magme, ki se je prerinil do površja in se ohladil, nakar so ga tisočletja oblikovali padavine in veter. Foto: JAXA/ESA Foto: JAXA/ESA
Razrvana metropola
Helsinki, glavno in največje mesto Finske. Mesto je najgosteje poseljeno področje države, a v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami še vedno precej redko poseljeno. Kriva je razgibana pokrajina. Kopno je posejano s številnimi jezeri, na morskem delu pa se Helsinki raztezajo še na 300 otokih Baltskega morja. Le-to je razmeroma plitvo. Njegova povprečna globina znaša 38 metrov, največja pa približno 100 metrov. Pozimi morje zamrzne in s tem zapre pomembno pomorsko pot vse do Sankt Peterburga v Rusiji. Takrat na pomoč priskočijo sateliti in z navigacijo pomagajo tako ladjam kot ledolomilcem, ki jih usmerjajo med kritičnimi področji. Foto: JAXA/ESA Foto: JAXA/ESA
Kopna depresija
Bližnji vzhod je znan po Mrtvem morju, slanem ostanku Sredozemskega morja, ki se je pred dvema milijonoma let osamilo od preostalega Mediterana. Okolica Mrtvega morja je najnižja kopenska točka, saj leži na 420 metrih pod površino svetovnih morij. Skozi leta je polagoma izhlapevalo, navkljub stalnemu pritoku sladke vode iz reke Jordan, in je tako slano, da lahko človek v njem lebdi brez plavanja. Zelene zaplate na njegovem južnem delu so ogromne soline. Foto: USGS/ESA Foto: USGS/ESA
Tokijsko mravljišče
Razširjena japonska prestolnica Tokio po BDP-ju izkazuje največjo gospodarsko koncentracijo na svetu in je hkrati najbolj poseljeno megamesto (megalopolis) z 38 milijoni prebivalcev. Na radarskem posnetku je Tokio skupaj z zalivom, ki mu omogoča učinkovito pomorsko odpremo blaga po svetu. Svetli radarski odsevki na severozahodu ponazarjajo mestno gradnjo, medtem ko rjavi jugovzhod kaže na gozdove nacionalnega parka. Mesto hitro raste, saj se tako kot drugod po svetu vse več ljudi zgrinja v urbana področja. Posledica je onesnaženje in lokalno pregrevanje, saj kopica železa in betona ustvari lastno mikroklimo. Raznovrstne satelitske meritve izpostavljajo žarišča in omogočajo vzdržnejše urbano načrtovanje. Foto: ESA Foto: ESA
Grozeče vode
Osem kilometrov južno od osemtisočaka Mt. Everesta je ledenik Imja. Najvišje gore na svetu na posnetku ni, ledenik, ki napaja vodnate indijske veletoke, pa je na zgornjem srednjem delu posnetka. Pod njim se zaradi taljenja nabira vse več vode v istoimenskem jezeru. To je najhitreje rastoče jezero v Himalaji in obenem velika grožnja naselbinam, ki so nižje po dolini. Ledeniki so na splošno največji rezervoarji pitne vode na planetu in tisti v Himalaji napajajo dve reki velikanki, ki sta omogočili cvetoč razvoj civilizacije na indijski podcelini, Ind in Ganges. Foto: KARI/ESA Foto: KARI/ESA
Okostenela planjava
Stotine milijonov let so se okostja takšnih in drugačnih morskih bitij nabirala severno od Kube, pri Bahamih. Ustvarila so ogromno, več kot štiri kilometre debelo ploščo apnenca, poimenovano Velika bahamska plitvina. Prehod v štiri kilometre globok jarek, imenovan Jezik oceana, je jasno viden s temnomodro barvo. Foto: USGS/ESA Foto: USGS/ESA
Zasnežena Velika jezera
Z 244.000 kvadratnimi kilometri površine in z 22.600 kubičnimi kilometri prostornine so severnoameriška Velika jezera največji svetovni rezervoar tekoče sladke vode na Zemlji. V zgodovini ZDA in Kanade so odigrala zelo pomembno vlogo, saj so omogočala učinkovit transport surovin in ustvarila podlago za industrijska mesta - kot danes sicer propadajoči Detroit. Na posnetku je viden spodaj levo. Velika jezera - na fotografiji so le tri, Huronsko, Ontarijsko in Eriejsko - so nastala pred približno 14.000 leti, ko so se po ledeni dobi umaknili ledeniki. Za seboj so pustili ogromne luknje, ki jih je zapolnila voda. Foto: Esa Foto: ESA
Panamska rezbarija
Izjemen napredek pri razvoju Amerike, pa tudi svetovne trgovine sploh, je prinesel 80-kilometrski Panamski prekop. ZDA so ga dokončale leta 1914, le štirinajst dni po začetku velike vojne. Takrat ga je v enem letu prečkalo 1.000 ladij, medtem ko ga v zadnjem času štirinajstkrat več. Gost promet nadzoruje tudi satelit Envisat. Ladje, ki vstopajo v kanal, na radarskih posnetkih obarva rdeče, izstopajoče ladje zeleno, čakajoče pa modro. Foto: Esa Foto: Esa
Presihajoča puščava
Cerkniško jezero ni edino, ki se v rednih časovnih presledkih pojavlja in izginja. Eno največjih tovrstnih je občasno sredi avstralske puščave in se imenuje Gairdner. Ko ga slana voda napolni, je dolgo 160 in široko 48 kilometrov. Ko pa je prazno, privablja druščine ljubiteljev velikih hitrosti. Fotografija prikazuje pomladne razmere, ko prve vode zalijejo ravnico. Razbohoti se rastlinje, ki za seboj potegne še živalsko družbo: kenguruje, kamele in emuje. Foto: AXA/ESA Foto: JAXA/ESA
Odmev Antike
Pred dobrimi 2.000 leti so to področje redno prečkale bogate trgovske karavane. Puščava Rub al Kali na južnem delu Arabskega polotoka je bila še do leta 300 pred Kristusom dokaj gostoljubno področje, nato pa je prestala dve tisočletji intenzivne dezertifikacije in postala skoraj povsem nepremostljiva ovira. Tamkajšnje temperature redno znašajo okoli 50 stopinj Celzija v senci in v povprečju letno pade manj kot 35 milimetrov padavin. Veter premika peščene sipine, ki so visoke do 250 metrov, med njim pa odkriva preluknjane kamnine. Luknje in trdne planjave so nastale pred tisočletji, ko so na področju še vladali monsuni in plitva jezera. Foto: ESA Foto: Esa
Begunci sodobnosti
Okoli 100.000 ljudi je našlo zatočišče v begunskem taborišču Zaatari v Jordaniji, deset kilometrov od meje s Sirijo, kjer že leta divja krvava vojna. Taborišče je vidno v svetlejših odtenkih rjave in meri tri kilometre. Foto: KARI/ESA Foto: KARI/ESA
Katalonska prestolnica
Barcelona nam je znana predvsem po športu, tu pa je na voljo še njena širša, vizualna plat. Ožjemu mestu reče dom 1,6 milijona ljudi, širše urbano območje pa zajema 4,5 milijona prebivalcev. Foto: JAXA, ESA Foto: BoBoJAXA, ESA
Alpska Slovenija
Fotografija sicer ni iz leta 2014, je pa ena redkih, ki vsebuje tudi bolje vidno ozemlje Slovenije. Njen osrednji motiv so celotne Alpe, ki se raztezajo čez sedem držav in se na najvišji točki povzpnejo na 4810 metrov nadmorske višine. Foto: Esa Foto: Esa
Luči Evrope
Animacija, ki prikazuje nočno osvetljenost mest in transportnih žil leta 1992 in 2010. Mesta in glavne transportne povezave so precej bolje osvetljeni, prav tako področja, ki so bližje morju. Foto: NGDC/DMSP/ESA Foto: NGDC/DMSP/ESA
Reka v pesku
Še zadnja, najbolj znana Esina fotografija zemeljskega površja izhaja iz leta 2012 in prikazuje namibijsko puščavo. Rdeče so sipine, modrobelo območje pa je suha rečna struga. Črne pike so redko posejane rastline, bele pa konglomerati soli. Področje je popularna turistična točka. Foto: KARI/ESA Foto: KARI/ESA
Kaj pomeni zaščiteno območje
Nacionalni park Tanaraki na Novi Zelandiji je sestavljen iz gostega deževnega pragozda, ki obkroža speči istoimenski ognjenik. Potek meje med parkom, ki velja od leta 1881 velja za zaščiteno območje, in nezaščiteno okolico je jasno viden. Angleško ime Egmont mu je dal britanski raziskovalec James Cook leta 1770, izvorno maorsko ime pa izhaja iz legende tega ljudstva. Tanaraki naj bi bil sprva 150 kilometrov dlje pri drugih velikih ognjenikih. Tam se je sprl z žensko goro Pihanga in po izgubljenem boju pobegnil proti zahodu, za sabo puščajoč dolino reke Wanganui. Ko je dandanes vrh Tanarakija prekrit z oblaki, domači Maori pravijo, da gora joče za Pihango. Foto: KARI/ESA Foto: KARI/ESA
Gigantski polž
Še ena puščavska nenavadnost, ki jo astronavti na Mednarodni vesoljski postaji z zanimanjem opazujejo že od prvih misij v vesolje. Tudi zato, ker je z višine ta 40-kilometrska krožna struktura v mavretanski Sahari precej bolj razločno vidna kot s tal. Znanstveniki so sprva menili, da jo je naredil padli meteorit, danes pa ocenjujejo, da gre za velikansko kamnito kupolo. Nastala naj bi kot "mehur" magme, ki se je prerinil do površja in se ohladil, nakar so ga tisočletja oblikovali padavine in veter. Foto: JAXA/ESA Foto: JAXA/ESA
Razrvana metropola
Helsinki, glavno in največje mesto Finske. Mesto je najgosteje poseljeno področje države, a v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami še vedno precej redko poseljeno. Kriva je razgibana pokrajina. Kopno je posejano s številnimi jezeri, na morskem delu pa se Helsinki raztezajo še na 300 otokih Baltskega morja. Le-to je razmeroma plitvo. Njegova povprečna globina znaša 38 metrov, največja pa približno 100 metrov. Pozimi morje zamrzne in s tem zapre pomembno pomorsko pot vse do Sankt Peterburga v Rusiji. Takrat na pomoč priskočijo sateliti in z navigacijo pomagajo tako ladjam kot ledolomilcem, ki jih usmerjajo med kritičnimi področji. Foto: JAXA/ESA Foto: JAXA/ESA
Kopna depresija
Bližnji vzhod je znan po Mrtvem morju, slanem ostanku Sredozemskega morja, ki se je pred dvema milijonoma let osamilo od preostalega Mediterana. Okolica Mrtvega morja je najnižja kopenska točka, saj leži na 420 metrih pod površino svetovnih morij. Skozi leta je polagoma izhlapevalo, navkljub stalnemu pritoku sladke vode iz reke Jordan, in je tako slano, da lahko človek v njem lebdi brez plavanja. Zelene zaplate na njegovem južnem delu so ogromne soline. Foto: USGS/ESA Foto: USGS/ESA