Izvolitev Donalda Trumpa za naslednjega predsednika ZDA je požela veliko pozornosti po vsem svetu – z razlogom, saj bo zagotovo pustil posledice za Združene države, njihove mednarodne partnerje in sam svetovni red. Kakšne, bo pokazal čas. Kot pričakovano so se po medijih hitro namnožile analize in špekulacije, kaj lahko pričakujemo.

Posebno vprašanje je, kakšen bo vpliv na področje raziskovanja vesolja. Trump sicer med predvolilno kampanjo ni kaj veliko govoril o vesolju, se pa lahko marsikaj sklepa na podlagi njegovega prvega mandata in drugih doslej izraženih stališč.

Trump in republikanska stranka bodo imeli veliko moč, saj bodo nadzirali oba doma Kongresa. S tem bodo imeli skoraj proste roke pri udejanjanju svoje vesoljske vizije. In ta bo pomembna, saj so ZDA vodilna sila na področju raziskovanja vesolja.

Nadziral bo ogromen kup denarja

Nasa je največja vesoljska agencija na svetu. Njen letni proračun znaša 23,5 milijarde evrov. To je le malo manj od seštevka proračunov ostalih vesoljskih velesil. Evropska vesoljska agencija ima 7,8 milijarde, ruski Roskozmos 2,4 milijarde, japonska Jaxa 1,4 milijarde, prav toliko indijski Isro. Nekoliko težje je oceniti vesoljski proračun Kitajske, saj ta ni tako transparentna. Ena izmed ocen kaže, da letno v vesoljske programe vloži 14 milijard evrov, a v to številko so najbrž primešane tudi vojaške naložbe. Če bi Nasinemu proračunu po podobnem ključu dodali še denar, ki ga letno potrošijo njihove Vesoljske sile, veja ameriške vojske, se številka povzpne na kar 50 milijard. To je denar, ki ga bo upravljala Trumpova administracija.

Soglasje, ki ga nov predsednik obrne na glavo

Ameriški vesoljski program neformalno uživa poseben status. Ameriška politika bije ostre boje na številnih področjih, na vesolju pa relativno malo. Področje velja za večstrankarsko, oziroma upoštevajoč ameriške specifike, dvostrankarsko. Tako demokrati kot republikanci se okvirno strinjajo, da je raziskovanje vesolja pomembno, na obeh straneh so med izvoljenimi predstavniki ljudstva številni vesoljski navdušenci, zavedajo se ugleda, ki pride z odmevnimi vesoljskimi projekti, in tudi denarja, ki se steka v njihove volilne okraje za vesoljske programe. Nekoliko pa se razlikujejo vizije, kako točno ta denar potrošiti.

Tudi zato so ameriški predsedniki nagnjeni k temu, da radi zradirajo velike vesoljske programe predhodnikov in začrtajo svoje, ki naj bi definirali njihovo zapuščino. Imajo tudi tendenco, da pripravijo glomazne načrte, zanje pa namenijo premalo denarja. In tako pridemo do druge značilnosti ameriškega vesoljskega programa: dolgoročno nestabilnost. Richard Nixon je ustavil zmagoviti program Apollo in spočel Space Shuttle. Ronald Reagan je raketoplane potisnil nekoliko na stran in si zaželel vesoljske postaje. George Bush starejši je zagnal megalomanski program Space Exploration Initiative, ki je predvideval osvajanje Lune in Marsa, pa ogromno vesoljsko postajo Freedom. Njegov naslednik, Bill Clinton, je načrte jadrno poslal nazaj v predal, postajo Freedom pa združil z ruskim Mirom 2 v Mednarodno vesoljsko postajo.

Na prelomu tisočletja pa so se začeli kristalizirati načrti, ki so aktualni še danes, zato jih preglejmo malo podrobneje. George Bush mlajši je odobril projekt Sozvezdje (Constellation), izjemno ambiciozen program, ki so ga pri Nasi celo označili za "Apollo na steroidih". Izkoristili naj bi že razvite tehnologije programa Space Shuttle, iz njih naredili raketi Ares I in Ares V, slednja bi celo prekašala starega Saturna V, razvili pa bi še vesoljsko ladjo Orion. Tako naj bi poslali ljudi na Luno in Mars. Zapela je stara lajna: program je bil obsežen in drag, novi predsednik Barack Obama pa ga je leta 2008 odpovedal. A ne popolnoma. S programom je bilo povezanih veliko delovnih mest in s tem politične podpore. Novi predsednik si ni mogel privoščiti črtanja vsega po spisku.

Sorodna novica ZDA z zasebnimi partnerji na Mars s človeško posadko do leta 2030

Sorodna novica Arabci hočejo na Mars, Nasa napoveduje naslednji "veliki skok"

In tako so na prelomu desetletja zasnovali supertežko nosilno raketo SLS, prav tako nastalo na podlagi starih tehnologij Vesoljskih čolničkov, in ohranili Orion. Treba je bilo "samo" še osmisliti opremo in ji najti naloge. Obamova vlada je zato izgotovila nenavaden načrt. Luna je stara zgodba; tam smo že bili, je dejal: človeštvo mora v novem tisočletju narediti velik korak naprej in osvojiti Mars. Ljudje, ki bodo po njem hodili, so že med nami, je nadaljeval. In tu pridemo do zasuka: Nasi je naložil, naj naredi robotsko vesoljsko plovilo, ki bo zagrabilo 500-kilogramski asteroid in ga pripeljalo v bližino Lune. Z raketo SLS in vesoljsko ladjo Orion bi potem poslali ljudi na ta asteroid, da bi vanj povrtali in se nato vrnili. In Obama je to predstavil kot stopničko na poti do ... Marsa. Načrt ARM je prepričal le redke in po stari navadi ni bil podprt z zelenci.

Sorodna novica Američani se vračajo na Mesec. Z astronavti.

Veliki zasuk od Marsa do Lune

Nihče ni bil presenečen, ko je Trumpova administracija leta 2017 naznanila veliki zasuk. Na oder je stopil podpredsednik ZDA in predsednik na novo obujenega Vesoljskega sveta, Mike Pence, in opravil najpomembnejši politični govor, ki se tiče vesolja, po Johnu F. Kennedyju. Oznanil, da je vrtanju po asteroidih odklenkalo, in da je Mars predaleč ter predrag. Čas je, da se človeštvo vrne na Luno. In tako smo dobili program Artemis, ki je vse sile usmeril na Zemljin naravni satelit. Ko je politika Naso založila še z dodatnim denarjem, smo prvič po dolgih desetletjih vedeli, da ZDA dejansko mislijo resno. K temu je pripomogla nova vesoljska tekma, ki jo je v govoru omenil tudi sam Pence. Tokrat poteka s Kitajsko. Ameriška politika se je zavedela, da jim Kitajska na področju raziskovanja vesolja diha za ovratnik, in da si ne more privoščiti "zmage" azijske velesile. To so argumenti, ob katerih v Washingtonu zastrižejo z ušesi.

Tedanji administrator Nase Jim Bridenstine je zato leta 2019 poskušal zadevo precej pohitriti. Namesto sprva načrtovanega leta 2028 je kot leto vrnitve na Luno naznanil 2024. Tedaj smo na MMC-ju zapisali, da ta premik in vnos dodatne naglice pomeni zgolj večjo možnost, da bo vrnitev dejansko izvedena leta 2028, in ne pozneje. Napoved za zdaj drži.

Biden ni porušil Trumpovega programa

Leta 2020 je Trump izgubil volitve, nadomestil ga je demokrat Joe Biden. V nasprotju s staro prakso pa Biden ni pometel z načrti predhodnika, temveč jih je potrdil in založil z dodatnim denarjem. Med demokrati in republikanci je zavelo soglasje, da tokratne vesoljske tekme ne smejo izgubiti. Odtlej ni bilo večjih sprememb, zgolj dograjevanje programa Artemis. Izvedena je bila prva odprava Artemis I, ko je raketa SLS prvič poletela in poslala Orion na prvo potovanje vesoljske ladje okoli Lune in nazaj po petih desetletjih.

To pa še ne pomeni, da je podpora raketi SLS, vesoljski ladji Orion – pa tudi vesoljski postaji Lunarni portal, ki naj bi jo postavili v orbiti okoli Meseca – široka. Zunaj politike, predvsem v strokovnih krogih, se na osnovno arhitekturo Artemisa zlivajo vedra črnega žolča. In prav tu tiči zajec, ki ga utegne loviti nova Trumpova vlada.

Kaj pa danes?

Odprava Artemis I je šla kot po maslu. Raketa SLS se je na prvi izstrelitvi leta 2022 dobro izkazala. Vesoljska ladja Orion se je tudi varno vrnila s poti okoli Lune. Kazalo je, da ju čaka mirna plovba naprej. Politična podpora, dovolj denarja, delujoča oprema so kritike začasno poslali na stranski tir.

A stvari so se v zadnjih dveh letih začele vse bolj zapletati, v ameriškem vesoljskem programu pa se nabirata vse večje nezadovoljstvo in živčnost. Orion se je namreč le na videz izkazal. Nasa je komaj eno leto po poletu razkrila, da je nekaj narobe z njegovim toplotnim ščitom. Toplotni ščit je plast na dnu vesoljske ladje, ki med vrnitvijo v ozračje brani pred temperaturami skoraj tri tisoč stopinj Celzija. Odpoved lahko pomeni smrt posadke. Na misiji Artemis I so z njega odpadali večji kosi in za sabo puščali luknje. Nasa po dveh letih še vedno ne razume, zakaj se je to zgodilo. Če bo ugotovila, da je obstoječi toplotni ščit neprimeren, ga bo treba razviti na novo in dodobra stestirati, kar pomeni večletne zamude. In zamude so na tej točki vse manj sprejemljive.

Na tnalu je tudi raketa SLS. V bistvu gre za reciklažo tehnologij starih Space Shuttlov. Precej poenostavljeno: iz sistema so izločili raketoplan, njegove motorje pa vgradili rezerovoar za gorivo. S tem so ohranili delovna mesta; mislili pa so, da bodo prihranili veliko časa in denarja. Zgodilo se je nasprotno. SLS na eno samo izstrelitev "pokuri" do štiri milijarde dolarjev in zelo zamuja. To je bilo še sprejemljivo, dokler se v zgodbi niso pojavili Kitajci. Ko so ti naznanili, da bodo poslali človeka na Mesec najpozneje do leta 2030, se je toleranca do neučinkovitosti in zamud v programu Artemis precej znižala. SLS postaja – pa naj bo to upravičeno ali ne – tarča širšega nezadovoljstva.

Doslej se je raketa SLS kritik dobro "branila", njen proizvajalec Boeing gre naprej in izdaja debele račune Nasi. Razvoj SLS-a je doslej stal že 25 milijard dolarjev. Dodatnih nekaj milijard bo navrgla nadgradnja druge stopnje, nekaj nadgradnja stranskih potisnikov, v milijardah se meri tudi nadgradnja premične izstrelitvene ploščadi. Psi lajajo, karavana gre dalje.

Trese se SLS, s tem pa tudi cel program

Morda pa se bo kak pes strgal z verige in karavano ustavil. Zgodba se namreč očitno maje. Novinar ArsTechnice Eric Berger, ki je dobro obveščen o razmerah v ameriškem vesoljskem programu, pravi, da se pogovarjajo o ukinitvi SLS-a. Možnost, da SLS črtajo, je večja od polovice. To so besede, ki zaradi katerih je vplivni senator John Shelby še pred nekaj leti grozil, da bo ukinil celoten program. Težke besede, ki se očitno približujejo realnosti.

K temu bi lahko veliko prispeval Elon Musk, milijarder, ustanovitelj podjetja SpaceX, ki je po novem v tesnih odnosih s Trumpom. Tako tesnih, da naj bi bil zadnje čase kar njegova senca in prisoten pri pogovorih z voditelji drugih držav. Musk smatra SLS za arhetip neracionalnega trošenja denarja, za projekt, ki je pokuril desetine milijard dolarjev, ki bi lahko bili precej bolje uporabljeni drugje. Med drugim bi ta denar zelo koristil projektu super težke nosilne rakete Starship, ki jo razvija prav – SpaceX.

MMC sicer ocenjuje, da takojšen in popoln rez s SLS-om ni visoko verjeten. Starship namreč še ni nared in najbrž še nekaj časa ne bo dovolj varen za prevoz posadke. Ukinitev SLS-a bi prinesla preveliko tveganje za program Artemis. Je pa bolj možno, da bodo za začetek odpovedali nadgradnjo druge stopnje SLS-a in stranskih potisnikov. SLS bo ostal takšen, kot je danes, in bo osnova misij Artemis II in Artemis III.

Artemis II je predviden za prihodnje leto, 2025. SLS bo izstrelil vesoljsko ladjo Orion, tokrat s posadko, na pot okoli Lune in nazaj. Artemis III pa bo vrhunec programa, leta 2026 bo poslal ljudi do tal Lune v veliki vrnitvi človeštva na Zemljin naravni satelit. Strokovnjaki sicer ocenjujejo, da je letnica 2028 precej bolj verjetna.

A ključno je, da bo Orion ljudi popeljal samo do orbite Lune. Tam se bo posadka prekrcala v Starship – in ta jih bo ponesel na siva tla. Starship je namreč uradni pristajalnik programa Artemis. In ko se bo to zgodilo, bo SLS najbrž mrtev. Zakaj bi podvojevali kapacitete, če lahko celotno misijo teoretično opravijo Starshipi?

Ukiniti SLS-a, denar pa preusmeriti v Starshipe in Falcon Heavy?

Še vedno pa ni povsem nemogoče, da bi SLS ukinili že prej, in se zanesli na opremo SpaceX-a. To bi bila izjemno drzna poteza, saj Starship še ni varen. A Musk si najbrž želi dodatnega denarja, ta pa bi lahko teoretično prišel tudi iz SLS-ove postavke. Morda bi tako pospešili razvoj Starshipa, izdelali precej več testnih primerkov, opravili še večje število preizkusnih poletov in dosegli zastavljeno letnico. Nepredvidljivi Trump nas lahko preseneti tudi s takšno odločitvijo.

Na mizi ostaja tudi opcija z raketo Falcon Heavy, ki je bila na mizi leta 2019, pa jo je kongres jadrno zavrnil. Več Falcon Heavyjev bi lahko v nizko zemeljsko orbito izstrelilo Orion in raketno stopnjo. Ta dva elementa bi se na nebu združila in odpotovala proti Luni. SLS bi bil nepotreben. Podoben pristop namreč trenutno ubirajo Kitajci.

Deregulacija v korist SpaceX-a?

Muska nadalje izjemno jezi državna regulacija, natančneje, Zvezna agencija za letalstvo (FAA), ki mora odobriti vsak polet. Testne misije Starshipa zato niso tako gosto posejane, kot bi lahko bile. Musk, znan črtilec državne birokracije, bi lahko preko Trumpa dosegel rahljanje državnih okvirov, tudi z argumentom, da bodo na tak način prehiteli Kitajce.

Ne bodo vsi veseli

Musk utegne naleteti na odpor znotraj republikanske stranke. Program SLS ohranja veliko delovnih mest prav v južnih zveznih državah, kjer ima republikanska stranka tradicionalno visoko podporo. Senatorji bodo težko pojasnjevali svojim volivcem, zakaj so jim pravkar ukinili kruh.

Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da je SLS temeljni vzrok, da ZDA sploh peljejo dolgoročni program za raziskovanje Lune, saj se v njem srečata interesa politike in potrebe po raziskovanju vesolja. Samo slednje ni dovolj.

Namesto Lune kar na Mars?

Nekateri špekulirajo o še večji revoluciji. Musk je namreč napovedal, da bo že leta 2026, najpozneje pa leta 2028, poslal večje število Starshipov proti Marsu, kjer bodo pristajali. In Musk se sploh ne ustavi tukaj, temveč pravi, da bo – če bodo ti pristanki uspešni – še v tem desetletju poslal prvo človeško odpravo na Mars. Napoved je izjemno drzna in optimistična, za številne tudi povsem neverjetna. A ni nemogoča. Še posebej, če se program SLS ukine in preusmeri debele milijarde v Starship. In če jim to uspe, potem je "tekma" s Kitajci, kdo bo v tem tisočletju prvi na Luni, zgodba za drugi del TV Dnevnika.

Trump izjemno ceni Muska in zanj pravi, da je redek genij, ki ga je treba zaščiti. Ni nemogoče, da bo večno optimistični Musk Trumpa prepričal, še posebej s sladko napovedjo, da bo človek hodil po Marsu leta 2028 – na koncu Trumpovega mandata. Tak dosežek bi Trumpu nedvomno izjemno laskal. Torej, program Artemis se lahko obrne na glavo. Ukine se SLS, ukine se Orion, odpove se Lunarni portal, pa naj bodo mednarodni partnerji še tako togotni. In potem bodo ljudje, ki bodo nekoč hodili po Marsu, res že med nami.

Namesto zmagoslavja ZDA vzpon Kitajske?

Lahko se pa projekt zaradi Muskovih potencialno prevelikih ust zaplete v neizogibne omejitve zakonov fizike, omejenega časa in denarja. In potem bodo v Beli hiši poparjeno gledali, kako tajkonavt zabada zastavo komunizma v Luno.

Morda bodo prav Kitajci pokazali, kako se stvari streže. Kitajska ne menjuje vesoljskih programov vsaka štiri leta. Zastavila jih je dolgoročno, prek desetletij. Neutrudno in stabilno rine naprej in ko nekaj napove, to po navadi tudi izvede. Svojega lunarnega programa so se lotili prav na ta način. Na Luno so v zadnjem desetletju poslali večje število robotskih sond in se pri tem marsikaj naučili. Za človeški del programa pa so izbrali klasičen, preprost in v preteklosti preverjen pristop. Kitajci ne sanjajo o dotakanju goriva v orbiti, nepreizkušeni tehniki, na kateri lahko pade Starship. Razvijajo klasično vesoljsko ladjo in klasičen lunarni pristajalnik, podoben tistim iz časa Apolla. Za začetek tudi ne potrebujejo megaraket, kot sta Saturn V ali SLS. Zadostoval bo Dolgi pohod-10, ki si ga lahko predstavljamo kot kitajski Falcon Heavy. Sestavljen bo iz treh povezanih in podaljšanih stopenj Dolgega pohoda-5 in bo proti Luni lahko poslal 27 ton tovora. To bo zadostovalo za vesoljsko ladjo, pristajalnik bodo izstrelili ločeno. Preprosto in ciljno usmerjeno.

Kitajska sicer noče tehnološko zaostati in vzporedno razvija svoj Starship. Raketo Dolgi pohod-9, ki so jo sprva zastavili kot kitajski Saturn V, so namreč v preteklih letih povsem pregnetli v smeri večkratne uporabnosti. Zdaj so pokazali model Dolgega pohoda-9 na sejmu v mestu Džuhaj, in zadeva v zadnji inačici izgleda skoraj kot čista kopija Starshipa (fotografija desno). Torej, Dolgi pohod-9 bo dovolj za uvodne lunarne ekskurzije, Dolgi pohod-10 pa bo temelj dolgoročnega raziskovanja Lune, vključno s postavitvijo naselbine na Luni v sodelovanju z Rusijo.

Kaj še ostane Evropi?

Evropa nima supertežke nosilne rakete, nima vesoljske ladje, večkrat uporabne rakete je komaj začela razvijati. Očitno je na področju raziskovanja vesolja s posadko v tehnološkem zaostanku tako za ZDA kot za Kitajsko. Evropa sicer sodeluje pri programu Artemis, kamor prispeva pomembne elemente: polovico vesoljske ladje Orion (Evropski podporni modul ESM), izdelala bo tudi pretežen del načrtovane vesoljske postaje Lunarni portal. S tem se nadeja vozovnic za astronavte do Lune – pri čemer tista, ki vodi do tal, še ni zagotovljena.

Evropa je torej pomemben del Artemisa. A če se uresniči kateri od zgoraj omenjenih scenarijev, potem lahko hitro ostane na suhem. Trump namreč po lastnih besedah pelje politiko "Najprej Amerika" (ang. America First), kar pomeni, da so mednarodni partnerji na drugem mestu. Bomo še zraven, če se Lunarni portal ukine in če se arhitektura programa preseli na Starship? Kaj lahko še ponudimo, kar bi zanimalo ZDA? Ker sodelovanje z njimi potrebujemo – brez ZDA na Luno in Mars še dolgo, dolgo ne bomo šli.

To je zaznal tudi generalni direktor Evropske vesoljske agencije Josef Aschbacher. Za medij Politico je dejal slednje: Trumpova zmaga daje težo argumentom, da moramo Evropejci krepiti svoje zmogljivosti za raziskovanje vesolja. Še več, Evropa (ki je doslej pretežno sodelovala z ZDA kot manjši partner) bi morala biti zmožna tekmovati z ZDA v vesolju, je dodal. To so pomenljive izjave osebe na položaju, kjer se navadno izbira diplomatske besede. Pri tem je izpostavil projekt IRIS2, evropsko alternativo SpaceX-ovi konstelaciji satelitov Starlink. IRIS² bo precej manjši, bo pa omogočal varne (šifrirane) komunikacije evropskim akterjem. Aschbacher očitno meni, da dolgoročno zanašanje na Muskov Starlink ni modro. Na Trumpove ZDA pa tudi. Evropa mora resnično postati – strateško avtonomna.

Trumpov prvi mandat je sicer bil z vidika raziskovanja vesolja presenetljivo dobro voden in produktiven. Drugi mandat pa ima potencial, da bo veliko bolj razburkan.