.
Dansko nepridobitno zagonsko podjetje Be My Eyes je z enostavno potrošno tehnologijo zgradilo most med bazo prostovoljcev in slepimi. Vezni most so pametni mobilni telefoni z videoklici, ki jih aplikacija usmerja med primernimi sogovorniki obeh skupin.
Leta 2015 ustvarjen koncept je bil pred kratkim uvrščen na 10. mesto na lestvici '100 najbolj disruptivnih', ki jo sestavljajo predstavniki podjetij, kot so Google, Uber, Oracle, Microsoft in drugi.

Slepim ali slabovidnim aplikacija pomaga rešiti zagate, ki so za vse ostale trivialne narave, zanje pa neprijetne, zapletene ali sploh nerešljive. Najti pravo hišno številko, določiti želeni program na pralnem stroju, ali ugotoviti, do kdaj je konzerva še uporabna.

Kako deluje? Prostovoljec si namesti aplikacijo in počaka na obvestilo, da neka slepa ali slabovidna oseba potrebuje pomoč. Poziv lahko ali sprejme ali zavrne; če ga sprejme, potem vzpostavi videopovezavo s kamero na telefonu slepega. Slednji jo usmeri na ciljni predmet ali problem, prostovoljec pa mu ga v pogovoru pomaga rešiti.

Do zdaj se je v aplikacijo prijavilo 36.000 slepih ali slabovidnih ter več kot pol milijona prostovoljcev. Tako imajo pomoči potrebni praktično vedno na voljo dodaten par oči, ko ga potrebujejo. Povezave se navadno najdejo v zgolj pol minute, je za MMC povedal Hans Jørgen Wiberg, vodja Be My Eyes, avtor koncepta in tudi sam slaboviden.

Aplikacija je popolnoma brezplačna in bo taka tudi ostala, je zatrdil, saj so jo razvili prostovoljci, podjetje pa je neprofitno.

Za zdaj je sicer na voljo le za iPhone, je obžaloval, upajoč, da jim bo androidno različico uspelo ustvariti do konca septembra. Razlog za prvotno osredotočenost na Applovo okolje je v tem, da so od začetka iPhoni imeli privzeto vdelano funkcijo VoiceOver, androidneži pa so privzeti Talk Back dobili kasneje, je pojasnil.

V podjetju se zavedajo, da ima dostopnost tudi finančno dimenzijo, zato je prehod na načeloma cenejše androidne telefone nujen. Predvsem zato, ker jih je veliko v t. i. državah tretjega sveta; prav tam pa živi 90 odstotkov vseh slepih in slabovidnih, je poudaril Wiberg.

Ker aplikacija povezuje ljudi, ki govorijo isti jezik, pa bo za začetek zadovoljen, če zanjo izvedo tudi v manjših državah, kot je Slovenija. Več v spodnjem klepetu.

Kako se vam je utrnila ideja za tako preprosto rešitev vsakodnevnih neprijetnih situacij, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni?
Sem slaboviden, že dolgo delam za dansko združenje slepih in se srečujem z ljudmi, posledično pa poznam težave. Eden izmed mojih slepih prijateljev mi je potožil, da mora vedno znova nekoga klicati na pomoč. Nekje vmes sem kupil iPhone in se spoznal s Skypom ter sorodnimi rešitvami. Prišel sem na idejo, da bi oboje lahko združili. Toda najprej bi morali vzpostaviti bazo prostovoljcev. Dolgo nisem vedel, kako zadevo izpeljati, dokler se nisem udeležil nekega dogodka z zagonskimi podjetji tu na Danskem, kjer smo idejo izpilili. Precej vode je preteklo, da smo zbrali potreben denar in še enkrat toliko, da smo aplikacijo dejansko razvili. Po dveh letih in pol smo tako januarja 2015 aplikacijo ponudili javnosti.

Je po dveh letih dosegla vaša pričakovanja, sploh glede na dejstvo, da je Be My Eyes uvrščen na lestvico "100 najbolj disruptivnih podjetij" za leto 2017, in to na deseto mesto?
Aplikacija je absolutno presegla moja pričakovanja. Delujemo v stotih državah, 36.000 slepim pomaga več kot pol milijona prostovoljcev. Ljudi povezujemo v več kot 90 jezikih, kar me navdaja z velikim zadovoljstvom.

Za kaj jo najpogosteje uporabljajo, če lahko navedete kakšen dober primer?
Večina slepih jo uporablja v notranjih prostorih, večinoma v kuhinji, ko brskajo za določenimi sestavinami; ali ko upravljajo s pralnim strojem in podobno. Veliko jo uporabljajo tudi zunaj, ko iščejo pravo pot, hišno številko ali ulico. Poudarjam pa, da je prepovedana pri prečkanju ceste zaradi možnega časovnega zamika v signalu.

Moje sanje so, da jo bodo slepi uporabljali za stvari, ki se jih sicer ne bi lotevali. Da bi pripravili nenavadno in okusno večerjo za svoje bližnje, spekli torto ali karkoli, česar so se do zdaj izogibali. Ker zdaj vedo, da jim v pol minute lahko nekdo posodi svoje oči in jim odstrani tiste male, a za slepe precej trdovratne ovire. Be My Eyes morda ne rešuje življenj, ti pa omogoči nekaj več samostojnosti in posledično zadovoljstva v življenju.

Marsikdo jemlje vid za samoumevnega oziroma se ne zaveda, kako dragocen je, dokler ga ne zmanjka. Prostovoljci najbrž dobijo droben vpogled v življenje slepega in opomnik, kakšen zaklad še vedno posedujejo.
Točno tako. Mi se res v prvi vrsti posvečamo lajšanju življenja slepim, a velika korist je tudi, da prostovoljci dobijo izkušnje iz prve roke. Omejen vpogled v male zagate, ki so trd oreh v vsakodnevnem življenju slepega, in kako zlahka se jih da streti, če je med slepimi in videčimi zgrajen most. Res si je težko predstavljati, kako je biti slep. Prostovoljci se nečesa naučijo in hkrati rešujejo resnične probleme. Kar nekaj elektronske pošte dobimo od njih, ko so uspeli nekomu pomagati, jim izboljšati življenje, nad čimer so navdušeni in tudi hvaležni.

To je tudi ključna razlika med Be My Eyes in nekaj sorodnimi rešitvami, ki uporabljajo npr. Google Glass kamero in računalnik za prepoznavo podob na fotografiji, tudi s pomočjo umetne inteligence. Stik med ljudmi, komunikacija med človeškimi bitji, ki je lahko dobronosna sama po sebi.
Seveda budno spremljamo razvoj na tem področju. Iskreno sem osupel nad tem, kaj vse omogoča digitalna prepoznava podob. Ne glede na to ostajata dva problema. Prvič, če si slep, je zelo težko narediti vsaj dostojno fotografijo tarče. In če je objekt nekaj, kar boš nesel v usta in pojedel ali pa si namazal na kožo, potem nočeš biti 85-odstotno prepričan, kaj je. Vedeti hočeš. Računalniki tega še ne omogočajo kljub napredku. Drugi problem: pogosto iščeš prav specifično informacijo, npr. ko hočeš oprati perilo. Algoritem za prepoznavo podob ti ne bo pomagal, če moraš točno določen gumb pritisniti štirikrat, da dobiš 90 stopinj Celzija in določen program pranja. Pomagal ti bo pa človek, ki bo rekel: pritisni še enkrat. Ali pa iščeš točno določeno sestavino izdelka, čas peke v pečici, morda drobni napis o roku trajanja. Vse to je lahko delikatno opravilo in zelo pomembno je, da pomagajo dejanski ljudje.

Po drugi strani lahko med ljudmi hitro vzniknejo trenja. Kako preprečujete konflikte?
Če nekdo poskuša aplikacijo zlorabiti, se norčevati, izvajati potegavščine ali jo uporabljati na kateri koli drug neprimeren način, ga lahko prijavite. Naša ekipa analizira prijave in takšne ljudi nemudoma blokira.

Z medosebno komunikacijo lahko vzniknejo tudi trdnejše vezi ter zaupanje. Ali uporabnikom omogočate preference in izbor, kdo naj jim pomaga?
Ne, aplikacija deluje skorajda popolnoma naključno. Ne morete izbirati, kdo naj pomaga. Ne morete izključiti žensk, gejev, določenih religij in podobnega. Vse je naključno, seveda dokler osebi govorita isti jezik.

Jezik je lahko težava. Slovenščino govori malo ljudi in najbrž je težje dobiti sogovornika znotraj aplikacije. Koliko je slovenskih uporabnikov in kako rešujete zagato?
Aplikacija ob namestitvi preveri jezik telefona in privzame, da ga govorite. Ročno lahko nastavite še vse druge, ki jih poznate. Ob uporabi bo najprej poiskala par znotraj prvega jezika, in če ga ni, potem bo po vrsti preverila še ostale. Zelo koristno je, če znate več jezikov, pa ne le zato. Tudi zaradi časovnih omejitev. Ob štirih zjutraj Slovenca načeloma ne boste dobili, ker se prostovoljcem klice posreduje le med 7. in 22. uro po njihovem času. Če pa govorite angleško, se lahko tudi sredi noči povežete z nekom pod sijočim soncem.
Aplikacijo si je v Sloveniji do zdaj naložilo 28 slepih ter 314 prostovoljcev, od tega se jih je več kot 80 odstotkov tudi prijavilo.

A ni skoraj neverjetno, kako hitro so tehnološke rešitve za pomoč invalidom napredovale zgolj v zadnjih desetletjih?
In še hitreje bo. Zgolj teden dni nazaj je Microsoft izdal aplikacijo Seeing AI, s katero želi popeljati prepoznavo fotografij na čisto novo raven. To je izjemno razburljivo. Prepričan sem, da bomo priča neslutenemu napredku že v roku pol leta. Hitro se učijo in upam, da bodo uspeli ne le prepoznavati objektov na fotografiji, temveč tudi situacijo in kontekst. To je naslednja raven, o kateri govorim in milijarde dolarjev prelivajo v algoritme, da bi jo dosegli. Vse skupaj je skoraj neverjetno.
Ne glede na to pa še nismo rešili prej omenjene zagate: težko je posneti primerno fotografijo, če si slep. Zato verjamem, da bo Be My Eyes obdržal svojo vlogo. Pa tudi lepo je, če lahko poklepetaš s pravim sočlovekom. Seje se pogosto končajo s klepetom ... ne z daljšimi pogovori, prej s "kakšno je pa vreme v Evropi" in podobnim. Kar ni nič posebnega, je pa v primerjavi z računalnikom bolj topla, osebna pot do informacij.

Zanimivo je sicer, da imamo pol milijona prostovoljcev in nekaj čez 30.000 slepih in slabovidnih. Imamo torej tako veliko množico tistih, ki želijo pomagati in bi zlahka pomagali še veliko, veliko slepim. Očitno je lahko dobiti prostovoljce, neprimerno težje pa doseči slepe. Zato resnično upam, da tisti slepi, ki to berejo ali poslušajo, aplikacijo preizkusijo. Ne nazadnje je popolnoma brezplačna in bo taka tudi ostala. Uporabljajo jo lahko neomejeno in po mili volji. Res je pomembno, da slepi širijo zavedanje o digitalnih pomagalih, ki so jim na voljo. Ne le o Be My Eyes, temveč o čim več aplikacijah, ki so dosegljive in brezplačne, le preizkusijo naj jih in izberejo tisto, ki najbolje ustreza njihovim potrebam.

Kaj vam pa osebno pomeni By My Eyes?
Vsak dan znova me razveseli, ko na podatkih vidim, da komunicirata osebi iz Japonske ali Kitajske, pa iz Koreje in Brazilije. Nihče v naši ekipi ne zna ne portugalsko ne kitajsko in neverjetno je, da ta mala ideja danes pomaga ljudem, s katerimi sploh govoriti ne morem, jih ne poznam in o njih ne vem nič. Lahko pa vidim, da ljudje uporabljajo aplikacijo in si izboljšujejo življenja, kar mi vsako jutro znova ogreje srce.