Pogovor z njo, govorili sva po telefonu, je bil kot prejetje energetske tablice na daljavo: vedra, polna energije in optimizma me je v hipu razorožila. To počne tudi na odru, saj so odzivi na njeno monoigro, katere avtor je Vinko Möderndorfer, odlični: povsod žanje aplavze in ovacije.

Svet močno slabovidnih ji je znan že iz otroških let, pri 24 pa se je bolezen tako rekoč čez noč drastično poslabšala, a ji to ni preprečilo, da ne bi korak za korak uresničevala zastavljenih ciljev. Kot pravi, je tudi po značaju kar trmasta.

"Sem precej vztrajen človek. Čeprav sem bila kdaj na dnu, pa sem vedno tudi srečevala ljudi, ki so me podpirali, sem hvaležna za to," pove. Po srednji zdravstveni šoli je najprej opravila višjo šolo in pozneje fakulteto za socialno delo, pred štirimi leti pa jo je pot pripeljala na AGFRT na podiplomski študij govornega sporočanja. Kot pravi, je življenje za osebe z okvaro vida danes precej drugačno kot pred 20 leti, napredek tehnologije jim je precej olajšal življenje. "Brez mobilnega telefona in računalnika danes res ne gre."

Več o današnji predstavi in življenju, ki ga, a le do določene mere, zaznamuje izguba vida, pa v nadaljevanju.

Kako se je predstava Ničesar ne obžalujem sploh rodila?
Tekst sem, takrat kot radijsko igro, slišala pred več kot 20 leti, takrat je igrala Jerca Mrzel. Še zdaj se spomnim tega občutka, ki me je prevel ob poslušanju. Veliko ljudi z okvaro vida obožuje radijske igre, ker gre za zvrst, ki je za nas zelo primerna, dopušča veliko fantazije. Filmov z zvočnim opisom ni ravno v izobilju, čeprav je treba pohvaliti napredek na tem področju. In takrat sem slišala omenjeno radijsko igro in moram reči, da me je res zadelo, če se lahko tako izrazim. V tistem obdobju se nisem intenzivno ukvarjala z gledališčem.

Nekoč pozneje, ko smo zaznamovali 80-letnico zveze slepih in slabovidnih, sva s kolegico Sonjo Pungertnik povezovali slovesnost, Vinko Möderndorfer pa jo je režiral. In sem ga vprašala, ali bi bil ta tekst primeren za oder, čemur je ne le pritrdil, temveč mi dejal, da mi tekst da. Žal nama potem ni uspelo, predstave ni zrežiral, izjalovili so se tudi dogovori z drugimi potencialnimi režiserji in tekst je obstal. Potem je sledil študij na akademiji pred štirimi leti in ob koncu je bilo nekako logično, da bom pripravila predstavo. Razmišljala sem, kaj bi, nato se je znova pojavilo to besedilo. Z prof. Gubenškom sva se lotila teksta, pozneje se je priključila še preostala ekipa: David Orešič, Rosana Knavs in Ema Brelih in tako je nastala ta predstava.

Ta predstava je del vašega življenja že več let, z njo ste gostovali po različnih krajih. V primerjavi s, kako naj se izrazim korektno, predstavami videčih je verjetno za vas vsak nov prostor, v katerem igrate, nov izziv?
Vsak prostor, ne glede na to, da stvari na odru vedno postavimo približno enako, da se znam orientirati, je vendarle vsakič vse drugače: zvok je drugačen, prostor je drugačen. Gotovo je to precejšen stres, a izkušnje delajo svoje. Vsi igralci se vsaj po malem srečujemo s tem. Z Nasmehom (op.: gledališče slepih in slabovidnih) smo recimo neko predstavo igrali 33-krat, a nas je bilo več, tu pa je že številka občutno višja, predvsem pa je ključno dejstvo, da je vse na meni. Zato se vedno borim z občutkom oz. željo, da bom naredila tako, da bo približno tako kot na premieri. Rutina te lahko hitro zapelje in učim se, kako se spopadati z njo. Vsakič si vzamem zase pol ure pred predstavo, ko sem že naličena in vse: naredim vaje za izgovarjavo, ponovim tekst, skratka poskusim se osredotočiti in prosim za to, da bom po svojih najboljših močeh dala občinstvu to, kar je prišlo tja iskat. Čutim veliko odgovornost. Če ne bi slišala toliko pozitivnih odzivov, potem ne vem, ali bi še imela veselje igrati. (smeh)

Ob tem moram reči, da je v tem letos res čudovito igrati predstavo. Ekipa se je sestavila, priključil se nam je Anton Lamovšek, ki poskrbi za večino organizacijskih podrobnosti, za katere sva prej skrbeli s kolegico Emo Brelih, ki skrbi za tehnične reči predstave, in s tem je padlo veliko breme z najinih ramen. Moje delo je igrati, ne pa da zraven še promoviram predstavo, plakate pošiljam in drugo.

Diplomirali ste iz socialnega dela, potem pa magistrirali na AGRFT-ju. Zadnja leta se močno poudarja inkluzija, v času vašega izobraževanja pa ni bilo tako. Kako ste se spopadli z izgubo vida?
Zdaj imam 47 let, v času mojega odraščanja pa se integracija ni tako poudarjala. Vendar pa mi je to, čeprav mi je prineslo tudi polno težkih stvari, vendarle ves čas na neki način ponujalo tudi polno priložnosti. Po značaju sem precej trmasta, vedno pa sem imela tudi željo riniti naprej, vedno sem v osebni napredek vlagala precej truda. Čeprav sem bila kdaj na dnu, sem hkrati vedno srečevala ljudi, ki so me podpirali in me brcnili v zadnjico, ko je bilo to treba.

Prvi razred sem naredila v Idriji, potem sem šla v zavod za slepe v Ljubljano, nato pa sem bila ves čas v rednih šolah: najprej v srednji zdravstveni šoli, potem pa na fakulteti za socialno delo (višjo in visoko). Do pripravništva sem prišla, šest let sem delala kot prostovoljka, štiri leta kot javna delavka, potem pa dobila službo za štiri ure. Ni mi bila dana, morala sem si jo prislužiti. Ves čas se mi je zdelo bolje, da nekam hodim, kot pa da visim doma. Ves čas sem si želela družbe, nekaj ustvarjati, vedela sem, da bo zame socialna smrt, če bom samo doma občepela. Ko nisem imela kaj drugega, sem si rekla: bom pa tečaj masaže naredila - in neko obdobje sem se res preživljala z masažo.

Ves čas sem imela ob sebi zelo dobre sodelavce, moram pa povedati, da se moraš zelo izkazati, če si želiš pridobiti zaupanje. Prepričana sem, da moraš biti na neki način boljši od drugih, da si obravnavan približno enako kot drugi. Taka je narava stvari.

Kako ste se pa z igralstvom začeli ukvarjati?
Če nekaj brcaš, ti življenje prinese na pot neke stvari, neka naključja, ki to niso. Že od nekdaj sem rada nastopala, to je bilo že od nekdaj v meni. Že kot otrok sem pela okoli bloka ali pa v gozdu na kakem štoru. Zavod za slepo in slabovidno mladino mi je, to moram poudariti, na tem področju dal zelo veliko: imeli smo pevske zbore, učila sem se klavir, pa citre, imeli smo tudi lutkovni krožek, pa dramski krožek.

Sledilo je neko obdobje mirovanja, v času srednje in visoke šole, prelomnico zame pa je pomenil raziskovalni mladinski tabor za slepe in slabovidne v Portorožu, posvečen zgolj gledališču. Takrat sem spet dobila polet in zunanjo potrditev, ker so mi mentorji dali vedeti, da imam talent. Potem je sledilo gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh, v katerem je bila takrat vodilna Mateja Mlačnik. Prišla je prva resna vloga in tudi prva nagrada – Linhartova značka za mladinsko igralko.

Pozneje so me poti znova zanesle drugam, znova sem veliko nastopala z monologom italijanskega avtorja Alda Nikolaja, ki sem ga pogosto igrala nakoli, veliko pa sem prepevala in nastopala tudi v službi kot animatorka v domu starejših, povezovala sem tudi številne prireditve. Pozneje sem pri zvezi slepih in slabovidnih vodila sekcijo za kulturo in začela organizirati kulturniške konce tedna za slepe in slabovidne. Tako sem prišla v stik s prof. Gubenškom, ki mi je nekoč omenil možnost podiplomskega študija govornega sporočanja. Kar srce mi je zaigralo. Na vprašanje, ali meni, da bi bil lahko moj vid ovira za študij, je odgovoril nikalno. To je bil zame pravi blagoslov. Po tem sem hrepenela že kot mlado dekle, vendar pa si nisem upala niti govoriti o tem. Takrat sta bila namreč pogoj za vpis na AGFRT popoln sluh in vid. Tudi zdaj nisem prišla na igro, sem pa prišla na točno pravo mesto.

Kako je pa potekal študij? Ste imeli zaradi težav z vidom kdaj težave?
V letniku smo bili štirje, veliko se je delalo praktično, to niso bila klasična dolgovezna predavanja, veliko časa se namenja na interpretaciji literarnih besedil. Moram poudariti, da pri izobraževanju zaradi izgube vida pravzaprav nikoli nisem imela večjih težav, niti prej na študiju socialnega dela ne, skupaj smo iskali nove poti, načine. Drugi so brali tekste, ker pa sama zelo slabo berem braillovo pisavo, sem se vse tekste naučila na pamet.

Je znanje braillove pisave za slepe samoumevno ali nič več?
Pravzaprav je tako, da se vse manj bere z braillovo pisavo, saj je vse z zvokom podprto: imaš pametni telefon, računalnik. Seveda se pa slepi otroci še vedno učijo braillove pisave, kajti brez nje si dejansko nepismen. V mojem času je bilo v zavodu tako: sama sem bila na meji slabovidnosti in slepote in tisti, ki so bili na meji, so nas tudi naučili. Ko mi je pri 24 letih vid silno opešal, sem sicer znala brati, vendar je pač tako, da dokler ti nekaj ni nujno treba početi, tega pač ne počneš. Nikoli nisem toliko brala in trenirala, da bi recimo dobila pesem v roke in jo lahko na odru brala. Zato se stvari raje naučim na pamet, tako se ne ukvarjam z branjem, temveč se lahko posvetim interpretaciji.

Če je kaj naredil tehnološki napredek na področju slepote, je bilo narejenih kup novih pripomočkov in aplikacij. Kako se vi seznanjate z njimi, je to tudi sistemsko urejeno ali je prepuščeno posamezniku?
Udeležila sem se tečaja, ki ga je organizirala Zveza društev slepih in slabovidnih, tudi naše novogoriško društvo nudi opismenjevanje, tedaj pa mi je priskočil na pomoč tudi zavod za zaposlovanje. Še dobro pa je, da si med seboj pomagamo tudi kolegi. Nekateri so izvrstni v obvladovanju novih tehnologij. Meni to ne gre ravno od rok. A brez računalnika in telefona si bos in tako rekoč nepismen, to velja tako za nas kot za videče. Je pa po zakonu o izenačevanju možnosti danes lažje priti do nekaterih tehničnih pripomočkov kot pred leti, kar je pohvalno. Nekako je na voljo računalniško opismenjevanje, veliko večja težava pa je to, da nimamo sistemsko urejene celovite rehabilitacije.

Če človek izgubi vid pozneje v življenju, je v zelo, zelo težkem položaju, to si lahko predstavljate. Saj na papirju je, a kaj če se ponavlja stokrat oguljen razlog, češ da ni denarja. To je nezaslišano, ena izmed sramot naše države. Smo na slabšem od številnih veliko revnejših držav, kot je naša. Zdaj to delno rešujejo medobčinska društva, ampak dejstvo je, da je to prepuščeno zagnanosti in sposobnosti društev, kar ni v redu.

Druga velika težava je zaposlovanje, a to še nekako razumem, ker je brezposelnost obča družbena težava. Za nekoga, ki ima kakršne koli težave, pa toliko večji. A tudi na strani posameznika morajo obstajati pripravljenost, iznajdljivost in samoiniciativnost. V družbi morajo obstajati nekatere možnosti, okviri za to, hkrati pa je tudi posameznik odgovoren. Brez tega pač ni premikov.