Azijska velesila je doslej merila na lunarni pristanek po letu 2030. Očitno pa njen program tako dobro napreduje, da lahko časovnico skrči, poroča Associated Press. "Pred kratkim smo sprožili del kitajskega programa za raziskovanje Meseca, ki se nanaša na pristanek. Poglavitni cilj je poslati kitajske vesoljeplovce na tla Lune do leta 2030," je na novinarski konferenci dejal Lin Jičjang (Lin Yiqiang), namestnik direktorja Kitajske agencije za raziskovanje vesolja s posadko (CMSA).

"V ta namen je CMSA začel načrtovanje, raziskovanje in tudi izdelavo, in sicer na temelju dozdajšnjih tehnoloških prebojev in preizkušenih rešitev, vključno z razvojem nove rakete Dolgi pohod-10 [ponazoritev v pripetem tvitu desno], vesoljske ladje nove generacije, lunarnega pristajalnika, lunarnega skafandra in drugih tehnologij za vesoljske polete. Potekajo tudi gradnja novega izstrelišča in preizkusi s programom povezane infrastrukture," je povedal Lin.

S podrobnostmi je bil skop, navrgel je le nekaj drobnih kosti. Prva odprava bo po njegovih besedah kratkotrajna, pri raziskovanju Lune bodo sodelovali tajkonavti in roboti, pobirali bodo vzorce Lune in se naokoli vozili z lunarnim roverjem, piše Šinhua (Xinhua). Glede na prejšnje napovedi lahko domnevamo, da bo pristanek potekal v bližini južnega pola Lune.

Časovnice zahtevnejših vesoljskih programov so že zloglasno nezanesljive. Sploh zahodne vesoljske agencije redno razgrinjajo velikopotezne načrte, katerih prislovi časa pogosto zatavajo v meglo, kaj šele napovedani stroški. Kitajska je tu nekoliko drugačna. Svoje vesoljske dejavnosti praviloma skriva za tančico skrivnosti. Ko nekaj napove, to načeloma tudi izvede, zato je Linovo napoved treba jemati resno. Ne bi je podal, če ne bi bila utemeljena. Je pa res, da njegova napoved še ni vključena v kitajski petletni načrt za področje vesolja, tudi zato, ker seže zunaj aktualne petletke.

Kitajski "Falcon Heavy" kot bližnjica

Kitajska že dolgo razvija potrebne tehnologije. Še več, v zadnjih letih je ubrala nekaj bližnjic, da bi program pospešila in ga naredila bolj konkurenčnega ameriškemu Artemisu. Za svoj lunarni program namreč že dolgo načrtuje supertežko nosilno raketo Dolgi pohod-9, primerljivo s starimi Saturni V, vsekakor pa zmogljivejšo od Nasinega SLS-a. Toda razvoj takšne raketne pošasti je zahteven in dolgotrajen (poletela naj bi po letu 2030), zato so se odločili za drugačen pristop. Po zgledu SpaceX-a, ki je s tremi prvimi stopnjami Falcona 9 ustvaril silni Falcon Heavy, bodo Kitajci združili prve tri stopnje Dolgega pohoda-5 v Dolgi pohod-10. Tako bodo dobili dovolj zmogljivo raketo za izvedbo lunarnih odprav s človeško posadko, saj bo proti Mesecu lahko pognala do 27 ton tovora. Prvi polet je predviden za leto 2027. Obe novi raketi bosta leteli z izstrelišča Venčang (Wenchang).

Dolgi pohod-10 sicer ne bo zadostoval za širši projekt, ki ga Kitajska namerava izvesti skupaj z Rusijo, in sicer postavitev stalne baze na površju Meseca (Mednarodna lunarna raziskovalna postaja). Za to bo potreben Dolgi pohod-9. Ta pa je trenutno v razvojnih vicah. Kitajska je namreč v zadnjih letih koncept rakete že večkrat temeljito spremenila. Sprva je namerava izgotoviti klasično supertežko nosilno raketo. Ker pa je tačas opazovala, kaj počne SpaceX s svojim Starshipom, je ugotovila, da mora stopiti v korak s časom, in devetico vse bolj prilagaja večkratni uporabi. Zadnja, letos predlagana različica sledi uporabi metana in večkratni uporabnosti tako prve kot druge stopnje (prvi pripeti tvit desno).

V pripravi so tudi drugi elementi lunarnega programa. Vesoljska ladja naslednje generacije je leta 2020 že testno poletela okoli Zemlje in torej ne zaostaja veliko za ameriško vesoljsko ladjo Orion. Nazadnje pa je bil javno predstavljen tudi koncept kitajskega lunarnega pristajalnika, ki ga Kitajska po tihem razvija že dalj časa (modela pristajalnika in vesoljske ladje v drugem pripetem tvitu desno). Kitajski pristajalnik bo nekoliko drugačen od tistih iz programa Apollo. Imel bo dodaten modul, ki bo namenjen večjemu delu spusta, nato se bo ločil in udaril ob površje na precejšnji oddaljenosti od lokacije, kjer bo pristal odsek s posadko. Ta bo poskrbel za vrnitev v nebo do vesoljske ladje.

Video: Kitajska na ogled postavi model pristajalnika

ZDA so v prednosti, a ta počasi kopni

Sorodna novica Velika zmaga za Bezosa, ognjeniški svet in vrnitev Spitzerja

ZDA in drugi mednarodni partnerji programa Artemis so v prednosti. Za programom stojita Nasa, že dolgo največja, najboljša vesoljska agencija sveta, in pretežno ameriški denar. Raketa SLS je z odliko prestala prvi testni polet. Sicer v osnovni, manj zmogljivi različici, ki lahko proti Mesecu zaluča "samo" 27 ton, a vendarle dovolj, da je lahko decembra lani poslala vesoljsko ladjo Orion (brez posadke) na pot okoli Meseca in nazaj. Tudi vesoljska ladja Orion se je dobro izkazala.

Toda Artemis ima potencialno šibko točko: lunarni pristajalnik. Nasa je namreč pri zasebnih podjetjih naročila razvoj in izdelavo dveh različnih lunarnih pristajalnikov in razvoj se utegne zavleči. Oba, SpaceX-ov Starship in Blue Originov Blue Moon, sta zelo kompleksna, prinašata veliko neznank in terjata razvoj nepreizkušenih tehnologij. Na vrhu seznama je dotakanje globoko ohlajenega goriva v vesolju. Zakaj? Poleg izstrelitve pristajalnika bodo v obeh primerih potrebne izstrelitve vesoljskih tankerjev, ki bodo dostavili ohlajeni tekoči metan ali tekoči vodik. Tako SpaceX kot Blue Origin morata šele dokazati, da je koncept v praksi uporaben. Seveda morata dokazati tudi, da sta njuna pristajalnika dovolj varna za prevoz posadke, standardi za to pa so visoki.

Kaj to pomeni za novo vesoljsko tekmo med ZDA in Kitajsko? ZDA načrtujejo vrnitev človeka na Luno konec leta 2025. Strokovni mediji pa pretežno menijo, da je ta letnica preoptimistična in da je vprašanje zgolj, za koliko let se bo zamaknila. Preoptimistična je tudi, če bo šel razvoj Artemisa naprej brez večjih težav. Pri SLS-u in Orionu doslej niso naleteli na zaplete, ki bi zahtevali preoblikovanje programa ali posameznih elementov, pa zadeva vseeno izdatno zamuja. Kako bo šele pri Starshipu in Blue Moonu, ki predstavljata razvojni korak v neznano? Strokovni mediji menijo, da je realnejša letnica 2028.

Sorodna novica ZDA: Prva ženska in naslednji moški na Mesec v petih letih

Leta 2019 je tedanji podpredsednik ZDA Mike Pence v odmevnem govoru naznanil projekt vrnitve človeka na Luno v pospešenem ritmu. Izrecno je poudaril, da so ZDA globoko v novi vesoljski tekmi s Kitajsko, in Naso pozval, naj lunarni program izrazito pospeši. Takrat so letnico vrnitve premaknili z leta 2028 na leto 2024.

MMC je tedaj zapisal naslednje: "Odmeven govor torej ne pomeni, da bodo ZDA leta 2024 dejansko pristale na Luni. Za zdaj le povečuje možnost, da bo letnica 2028 vzdržala – in ne bomo videli novih zamikov."

Kitajci medtem svojo ciljno letnico vlečejo nazaj. Razkorak med velesilama se oži. Kitajska zdaj pravi, da bo poslala ljudi na Luno najpozneje l. 2029, zgolj leto za Artemisom III.

ZDA in mednarodni partnerji so še vedno v prednosti. A če je bilo zgolj pred nekaj leti še povsem nepojmljivo, da bi Kitajci lahko dobili novo vesoljsko tekmo, zdaj to postaja predmet razprav.

Ne gre zgolj za pristanek za luni. Gre za predstavo pred svetovno javnostjo, za dokazovanje, kateri sistem je boljši, kateri lahko državo ponese do višav, kateri lahko prvi postavi človeka na Luno v novem tisočletju. Če bo tajkonavt prvi zakorakal po tem oddaljenem svetu, ne bo zgolj prehitel astronavta, temveč bo simbolično sporočil, da je kitajska mešanica totalitarizma, socializma in kapitalizma boljša od zahodne liberalne demokracije. In voditelji stotin držav sveta, predvsem v t. i. tretjem svetu, bodo to marljivo dokumentirali.

Avdio: Podkast ApolloLajka o kitajskem vesoljskem programu s sinologinjo Majo Veselič

NOTICE:

NA VIDIKU:

Nedelja, 4. junij – Falcon 9 – Dragon CRS-28

Nedelja, 4. junij – Falcon 9 – Starlink

Nedelja, 4. junij – Tjangong – vrnitev odprave Šendžov-25 (Shenzhou-15)

Četrtek, 8. junij – Falcon 9 – Transporter 8

Petek, 9. junij – Falcon 9 – O3b mPOWER 5, 6

Petek, 9. junij – Mednarodna vesoljska postaja – vesoljski sprehod