Sonda Hajabusa 2 je po več kot triletnem potovanju v neposredni bližini cilja, 900-metrskega asteroida 162173 Ryugu. Od njega je oddaljena manj kot 40 kilometrov, oba od nas pa več kot 300 milijonov kilometrov. Telesi se bosta srečali predvidoma 27. junija, prihodnjo sredo, so sporočili z japonske vesoljske agencije Jaxa.
"Natančnost je primerljiva s tem, da bi iz Japonske zadeli 6-centimetrsko tarčo v Brazilijo," je zapisala ekipa.
Sonda je bila izstreljena konec leta 2014. Njen namen je preučevati asteroid, ga obstreljevati, nanj spustiti tri skakljajoče sondice, z njega pobrati neokrnjen vzorec materiala in ga prinesti nazaj na Zemljo. Je naslednica istoimenske misije (brez številke), ki je leta 2005 krožila okoli Itokawe, pri tem opravila prvi pristanek na asteroidu v zgodovini in tudi prinesla prvi vzorec tega tipa vesoljskega telesa nazaj na Zemljo. Več o dramatični misiji, kjer je šlo narobe skoraj vse, kar je lahko, lahko preberete v tem članku.
Jaxa je lekcije prejšnjega desetletja uporabila na zdaj aktualnem sokolu, ki bo predvidoma opravil vse, kar je že Hajabusa 1, pa še marsikaj več.
Le še nekaj dni
Prva opazovanja so se kljub oddaljenosti že začela. Kljub oddaljenosti Hajabusa 2 (jap. sokol selec) že pošilja nazaj fotografije, iz katerih je mogoče razbrati obliko tarče. Rjugu so Jaxini znanstveniki primerjali z japonskimi cmoki. Na njem je mogoče razbrati jame, kraterje in skale, ki bodo kmalu postali še jasnejše.
"Med približevanjem je postalo jasno, da je Rjugovo površje bogato z raznoliki pojavi. Po njem so posejani številni kupi skal, med njimi tudi velika skalna gmota z velikostjo 150 metrov, ki zaradi višje svetlosti štrli z zgornjega dela asteroida. Okoli ekvatorja so opazne svetlejše proge, kar bi lahko pomenilo razliko v sestavi. Zapazimo lahko tudi veliko udrtih področij, ki sličijo na kraterje," je zapisal prvi mož misije Seiji Sugita.
Jaxa želi priti do novih dognanj o nastajanju Osončja. Iz tega časa izhajajo asteroidi in to relativno nespremenjeni - v nasprotju s planeti, kjer je precej večja masa materijo pregnetla tako fizično kot kemično. Površje asteroidov je sicer že milijarde let izpostavljeno sončnemu sevanju, zato je prišlo do nekaterih sprememb. Ravno zato bo Hajabusa 2 površje obstrelila z bakreno kroglo. Pri trku se bo material dvignil, luč dneva pa bodo ugledale spodnje, domnevno popolnoma neokrnjene plasti. Takrat se bo sonda tudi spustila do novonastalega kraterja in iz njega pobrala želeni prah.
"Raznolika topografija nakazuje kompleksno evolucijo asteroida Rjugu. Načeloma štejemo, da so manj kot kilometrski asteroidi nastali malo kasneje v zgodovini Osončja, v prvih nekaj sto milijonih let, ko se je večje telo razdrobilo na fragmente. Teren Rjuguja bo morda prišepetal drobce zgodbe ločitve od starša in kasnejše evolucijsko dogajanje," je zapisal Sugita.
"Raziskali bomo asteroid tipa C. Ta tip je različen in bolj primitiven od asteroida Itokawa, tipa S, ki ga je poprej obiskala Hajabusa 1. Osvetlili bomo interakcije med minerali, vodo in organskimi snovmi v zgodnjem Osončju. Pri tem bomo lahko izvedeli še marsikaj o izvoru in evoluciji Zemlje, njenih oceanov in posledično življenja. Razvijali in vzdrževali bomo raven tehnologije na področju povratnih misij z vzorci, kjer je Japonska vodilna na svetu," so zapisali na Jaxi.
Trojica skakalk
Sonda ima "slepe potnike". Na planetoid bo spustila skakalko MASCOT, delo francoskega instituta CNES in nemškega DLR-ja. Zaradi šibke težnosti se bo pravokotna naprava odbijala sem in tja po Rjugu, kar pomeni znanstvene meritve na številnih lokacijah. MASCOT bo osredinjen predvsem na analizo prahu. Ima 10 kilogramov, meri pa 29 x 27 x 19 centimetrov. Skakalne narave so tudi tri naprave v sklopu MINERVA-II, izdelane na japonskih univerzah. Opremljene so s štirimi različnimi mehanizmi za skoke.
Hajabusa 2 bo pri tarči ostala predvidoma leto in pol. Konec leta 2019 naj bi se odpravila nazaj in Zemljo dosegla točno 12 mesecev kasneje, ko bo proti tlom odvrgla kapsulo z vzorci.
Vzrok za relativno počasnost najdemo v pogonu. Sokol je opremljen z motorji na ione, ki ustvarjajo komaj zaznavno silo v rangu milinjutnov. Ionski pogon deluje po načelu "počasi se daleč" pride, saj poskrbi za počasno, a dolgotrajno pospeševanje, ki je hkrati energetsko visoko učinkovito. Dolga leta lahko črpa le nekaj sto kilogramsko zalogo pogonskega "goriva", ksenona.
Podobno misijo bomo v akciji videli že avgusta. Tedaj bo Nasin OSIRIS-REx dohitel asteroid 101955 Bennu. Obe spadata med najzanimivejše vesoljske letos.

(Ne)srečne japonske misije
Jaxa spada med najpomembnejše svetovne vesoljske agencije in se lahko pohvali z nekaj odmevnimi dosežki. Japonska je peti narod, ki je poslal sondo k drugemu planetu, četrti, ki je spravil satelit v vesolje (Ōsumi); tretji s poslano sondo v globoko vesolje (Sakigake) in spet tretji pri raziskovanju Meseca (Hiten). Z inovativno sondo IKAROS, neke vrste vesoljsko jadrnico na pogon Sončevega vetra, so prvi preizkusili takšen pogon. IKAROS je trenutno 110 milijonov kilometrov stran od Zemlje in še deluje - med periodičnimi padci v hibernacijo.

Po drugi strani ima tudi zelo veliko ponesrečenih misij. Kar trije teleskopi za vroče vesolje iz iste serije so zatajili, vključno z zadnjim, odmevnim Hitomijem. Na področju planetarnega raziskovanja je Nozomi (2003) popolnoma zgrešil Mars zaradi uničene elektronike. Tudi znana sonda Akacuki (Zora) je leta 2010 zgrešila tarčo - mimo Venere je odbrzela zaradi pogonske okvare. Jaxini inženirji so sicer prišli na dan s premetenim manevrom, poslali so jo naprej na petletno pot okoli Sonca, nakar jim je leta 2015 povilo le uspelo utiriti pot v orbito okoli vročega planeta.
Predvidoma letos jeseni se začne misija BepiColombo. V njenem okviru bosta Esa in Jaxa družno raziskovali Venero.

Video 1: Jaxina predstavitev (le v angleščini)

Video 2: Posnetek izstrelitve