Zvezde, ki nimajo dovolj mase, nikoli ne sijejo in umrejo milijarde let pred drugimi, večjimi deli. Vendar pa astronomi v preteklosti niso uspeli izmeriti mejne vrednosti mase, saj so nekatere majhne zvezde, ki sijejo, predaleč, da bi jih zaznali. Zdaj so novi posnetki teleskopa Hubble pokazali, kako velika mora biti zvezda, da je ne bo doletel žalosten konec.

Astronomi so lahko prvič opazovali najmanj svetlikajoče se zvezde na oddaljenem delu naše galaksije. Svetloba, ki jo oddajajo te zvezde, je tako šibka, kot da bi na Luni prižgali rojstnodnevno svečko in jo opazovali z Zemlje, je za znanstveni časopis Science povedal profesor Harvey Richer. Čeprav je teleskop sposoben najti tudi svetlješe zvezde, jih astronomi niso opazili, zato menijo, da ne obstajajo. Znanstveniki bodo z izračunom mase najsvetlejše zvezde dobili minimalno maso, ki jo zvezda potrebuje, da preživi.

Preživetje najobilnejših
Skoraj vse, kar določa usodo zvezde, je določeno z maso plinastega oblaka, iz katerega je sestavljena. Gravitacija potegne plin v velikansko kroglo ali prozvezdo. Ko krogla postaja večja in trdnejša, se njeno središče nenehno segreva. V velikih prozvezdah vročina postane tako velika, da zvezda začne izgorevati vodik, kar povzroči sijanje zvezde. Zvezde se tako ohranjajo milijarde let, saj se vročina znotraj zvezde nenehno obnavlja. Nekatere lahko živijo dlje časa, kot je ocenjena življenjska doba vesolja.

Majhne prozvezde nikoli ne pridejo tako daleč. Njihovo jedro ni dovolj vroče za taljenje vodika, zato nikoli ne zasvetijo. Hitro se prenehajo krčiti in oslabijo v rjave pritlikavke ali velikanske planete. Majhna razlika v masi tako lahko pomeni razliko med neskončnim življenjem in neizogibnim koncem.

Koliko mase je dovolj?
Znanstveniki so izračunali, da zvezda lahko preživi, če njena masa znaša 8,3 odstotka Sončeve mase. Vse prozvezde, ki so lažje, bodo najverjetneje postale rjave pritlikavke.