Kljub opozorilom skrajnih moralnih križarjev, da kontracepcija pomeni konec sveta, in optimizma levice, da se obeta nešteto pozitivnih posledic, pa je realnost precej bolj zmerna. Tabletka ni občutno zmanjšala števila neželenih nosečnosti ali povečala števila rešenih zakonov, po drugi strani pa tudi ni povzročila popolnega spolnega razvrata.

Danes največji strah ni več neželena nosečnost, temveč SPB
Tabletka je ženskam sicer pomagala povečati nadzor nad lastno reproduktivno usodo, vendar danes vsaj na zahodu oziroma tam, kjer imajo ženske pravico do splava, največji strah v zvezi s spolnimi odnosi ni več neželena nosečnost, ampak spolno prenosljive bolezni.

Današnje tabletke so povsem varne in imajo tudi številne pozitivne stranske učinke. Na trgu v ZDA jih je okrog 40 različnih vrst in se poleg preprečitve nosečnosti uporabljajo za zdravljenje aken, zmanjšanje tveganja raka na maternici, boljše razpoloženje, prekinitev menstruacije itd. V ZDA so leta 2008 porabili 3,5 milijarde dolarjev za tabletke, vendar pa je najpogostejša oblika kontracepcije sterilizacija.

Ideja za tabletko zaradi preveč šarlatanskih splavov
Za nastanek tabletke ima zasluge ameriška medicinska sestra in borka za pravice žensk v 19. stoletju Margaret Sanger, ki je pri svojem delu videla preveč žrtev šarlatanskih splavov, ker drugih zaradi prepovedi ni bilo mogoče izvajati. Sangerjeva je morala zaradi svojega aktivizma in pisanja kolumne v newyorškem levičarskem časopisu "The Call" celo pobegniti iz "svobodne" Amerike v Evropo, saj ji je grozila aretacija.

Sangerjeva je na koncu uspela prepričati zdravnika Gregoryja Pincusa, ki je z denarjem filantropinje Katharine McCormick razvil kontracepcijsko tabletko.

Z registracijo oklevali več let
FDA je več let okleval zaradi politično-moralnih zadržkov, ki so v ZDA živo prisotni še danes. Dovoljenje za prodajo tabletke je bilo izdano 23. junija 1960, vendar pa se za obletnico šteje 9. maj, ko je FDA napovedal skorajšnjo zeleno luč. Tabletka je v šestdesetih letih osvojila tudi Evropo, najprej leta 1961 Zahodno Nemčijo.

Njena uporaba se danes zelo razlikuje glede na državo: v Veliki Britaniji naj bi jo tako uporabljala četrtina žensk med 16 in 49 letom, na Japonskem pa le odstotek.