Če je življenje na Marsu kadar koli resnično obstajalo, bi lahko bili dokazi o tem zakopani globoko pod površje, kjer obstaja možnost dovolj visokih temperatur, ob katerih voda ne bi zmrznila. Blato bruhajoči ognjeniki bi lahko, po predvidevanjih znanstvenikov, bližje površju prenesli kamnine iz osrčja Marsa, kjer bi jih robotska roka zlahka dosegla.

Projekt je del načrta, ki so ga pred kratkim predstavili na konferenci lunarne in planetarne znanosti v Teksasu, ideja pa se je porodila, ko sta Nasina znanstvenika Carlton Allen in Dorothy Oehler na fotografijah, ki jih je posnela Nasina sonda Odyssey, identificirala številne kraterje, za katere menita, da bi lahko bili blato bruhajoči ognjeniki.

Znanstveniki so s pomočjo instrumentov na Nasinem MRO-ju ugotovili, da snovi, ki jih izvrže takšen "blatni ognjenik" na Marsu, najverjetneje vsebujejo več kisika kot kamni, zbrani na površju planeta. To bi lahko pomenilo tudi obstoj železovega oksida, ki nastaja ob prisotnosti vode.

Ognjeniki, ki bruhajo blato in drugi material, so sicer dokaj pogost pojav na Zemlji, največ pa jih je v Azerbajdžanu in v Kaspijskem jezeru. Nastanejo, ko na površje pridre mešanica plina in vode. Iz takšnih ognjenikov mezi tekoče blato, bruhajo blato in kamnine pa tudi plin, najpogosteje metan.

"Blatni ognjeniki" na Marsu še niso dovolj raziskani, a prva opažanja kažejo, da niso delujoči, saj so vidne posledice erozije. Po besedah Carltona Allena je mogoče, da so nastali v zadnjih 10 milijonih let. Dvomljivci menijo, da bi strukture, ki jih imajo za "blatne ognjenike", lahko nastale tudi kot posledica umika ledenikov, čeprav možnosti ognjenikov ne izključujejo.

A. K. K.