1. Še ena pošiljka Starlinkov
V petek ob 2.12 je bila s Cape Canaverala izstreljena raketa Falcon 9. V orbito je ponesla 48 satelitov Starlink in dva BlackSky.
Prva stopnja je uspešno pristala na robotski ladji. To je bil deveti polet in pristanek te stopnje.
Na nebu je zdaj dobrih 1700 delujočih Starlinkov. Namenjeni bodo hitrejšemu satelitskemu dostopu do medmrežja.
Video: Posnetek dogodka
Musk in možnost stečaja SpaceX-a
Vabilo bralcem
Sicer pa je SpaceX ta teden medije polnil zaradi e-pošte, ki jo je zaposlenim poslal prvi mož podjetja Elon Musk. V njem je po poročanju ArsTechnice zapisal, da je program Starship v težavah, ki lahko na koncu privedejo tudi do stečaja podjetja.
Srž je proizvodnja metanskih motorjev raptor, ki bodo poganjali izstrelitveni sistem Starship, tako prvo stopnjo Super Heavy (od 29 do 33 raptorjev) kot drugo stopnjo Starship (šest raptorjev). To je veliko motorjev, sploh ob tem, da namerava Musk prototipe Starshipov izstreljevati pogosto in veliko njih izgubiti. Deset testnih poletov pomeni več kot 300 raptorjev v enem letu. A Musk gre še korak dlje, doseči želi kadenco enega poleta na dva tedna.
Zakaj pa govori o mogočem stečaju? Poslovnež se najbrž dobro zaveda, kaj pomeni poslati takšno besedo v svet. Po eni strani gre za spodbudo zaposlenim, da vložijo še več znoja in nevronov v razvoj. Po drugi strani pa se SpaceX hkrati loteva številnih skorajda neverjetnih projektov, ki so vsi dragi. Razvija raptorje, jih vse hitreje proizvaja in širi tovarno zanje. Postavlja izstrelišče za Starshipe z ogromno talno infrastrukturo. Tudi sam razvoj in izdelava prototipov Starshipov sta – tudi po Muskovih besedah – skorajda nor projekt. Za Naso pripravlja lunarni pristajalnik Starship. In hkrati postavlja največjo konstelacijo satelitov v zgodovini. Za vse to so nedvomno potrebne desetine milijard dolarjev, česar izstrelitve Falconov 9 ne morejo pokriti. Investitorji SpaceX-a ne bodo vekomaj obmetavali z zelenci.
Rešitev je v Starlinkih, globalnem satelitskem dostopu do medmrežja iz nižje Zemljine tirnice. To pomeni večje hitrosti in manj zamika od klasičnega satelitskega medmrežja, ki se ponuja iz precej višje geostacionarne tirnice. Starlinki naj bi tudi medsebojno komunicirali z laserji, kar naj bi povezavo še pohitrilo, tudi primerjalno z zemeljsko optiko. A za vse to obstoječi Starlinki niso primerni. Podjetje je razvilo nove Starlinke V2, ki pa so večji in masivnejši. Zanje Falconi 9 ne bo zadostovali, saj bi z njimi konstelacijo postavljali kakšno desetletje. Za urno postavitev 12.000 novih Starlinkov Musk potrebuje zmogljivejši Starship, in to čim prej.
Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, če se projekt Starship hudo zaplete ali celo izkaže za zgrešen koncept.
IZPOSTAVLJENI KOMENTAR BRALCA - na temo razvoja Starshipa
V Bocca Chichi se nadaljuje "gomazenje" kot na enem velikem mravljišču.
Delavci dokončujejo Chopsticke, Orbitalno farmo goriva, Wide bay je vedno večji.
Na Boosterju 4 so začeli nameščati zaščitne aerodinamične ščite namenjene pokritju zunanjih tankov, v katerih je potreben kisik za ponovni zagon notranjih raptor motorjev. Notranje "gibljive" raptorje bodo morali prižgati med pristankom, da se bo Booster upočasnil. Ker pa za pristanek ne potrebujejo zunanjih (nepremičnih) raptorjev, bodo kisik (ali nekaj drugega) potreben za zagon turbine pred samim vžigom dovajali iz vzletne mize. Tako so v SpaceXu iz Boosterja umaknili še dodaten sistem (pri katerem gre lahko kaj narobe), hkrati pa je "suha masa" rakete tako manjša in lahko v orbito ponese kakšnih 10kg več. Prav ta sistem so verjetno testirali ta teden. Namreč na videih je bilo vidno "odzračevanje" iz vrha vzletne mize, ko so plin s katerim so nekaj napolnili spustili v ozračje.
Na proizvodnjem prostoru Wide bay raste, sedaj so začeli postavljati "tretji nivo". Na obstoječem High bayu pa dokončujejo "podstrešni bar", iz katerega se bo po načrtih dalo spremljati vzlet Starshipov.
So pa na "odpad" odpeljali dva izmed prototipnih nosov Starshipa. Tiste dva bolj "dodelana", ko so plošče iz širine trupa proti nosu in ne v obročih kot na obstoječih. Verjetno še izdelujejo naslednjo iteracijo nosu. Na odpad je odšel tudi sistem za testiranje trdnosti nosu.
Opazovalci so tudi opazili "obroč" na "skupni kupoli" (tam kjer imata tank metana in tank tekočega kisika skupno mejo) za Starship 26. Tu se vidi, da v samem telesu Stashipa ne bodo veliko razvijali dodatno, druga zgodba pa je nos. Ki ga ni še niti za Starship 22. Na Starshipu 21 dokočujejo zadnje dele toplotnega ščita, potem verjetno sledi še zadnje "zlaganje".
So pa dejansko včeraj začeli z gradnjo Vzletnega stolpa tudi na SpaceX ploščadi v Cape Canaveral. Torej zraven vzletišča za Falcone 9, odkoder v vesolje pošiljajo Starlinke in astronavte na ISS. No, temelji so že bili postavljeni prej, vednar so gradnjo dali na pavzo dokler ne bi dokončali (prvi) stolp v Boca Chichi. Tako se bodo lahko učili iz storjenih "napak" pri prvem vzletnem stolpu in zgradili nadgradnjo prvega stolpa.
-SF-SN 2021-12-04T21:36:24+01:00
2. Lačni povodni konj na raketi
Novozelandsko-ameriško podjetje Rocket Lab je predstavilo načrte za novo večkrat uporabno raketo Neutron, ki spominja na mešanko med Starshipom in Falconom 9.
Podjetje Rocket Lab gre po SpaceX-ovih stopinjah, saj je njegov namen razviti čim cenejše, večkrat uporabne izstrelitvene sisteme. V "arzenalu" ima že raketo Electron in z njo redno leti, nazadnje pred dvema tednoma. Toda ta je lahkonosilna, v nizkozemeljsko tirnico zmore okoli 300 kilogramov in dolgoročni načrti podjetja na tem ne morejo temeljiti. Zato so že pred časom napovedali srednjenosilno, zdaj pa so oznanili njene podrobnosti. In te se od "običajnih" raket nekoliko razlikujejo.
Zagrizimo v podrobnosti. Neutron je zasnovan kot raketa za čim hitrejšo ponovno uporabo pri najnižji ceni. Za osnovno strukturo bodo uporabili ogljikova vlakna. Ta so sicer draga in z njimi se izdeluje razmeroma počasi. A podjetje trdi, da je pripravilo boljšo mešanico in tudi precej hitrejšo tehniko 3D-tiskanja z njimi. Predvsem pa so trpežnejša od aluminija ali nerjavečega jekla, kar so v podjetju ponazorili z udarjanjem ob plošče različnih materialov.
Prva stopnja rakete bo široka in opremljena s številnimi zakrilci za zaviranje v ozračju in natančno usmerjanje do mesta pristanka. Pristajali bodo na kopnem, da prihranijo stroške z robotskimi ploščadmi (kakršne ima SpaceX). Tovornega ščita ne bodo lovili, temveč bo stalen del prve stopnje. Za oddajo vsebine se bodo razprli štirje kosi tovornega ščita in nato znova zaprli, kot je vidno na uvodni fotografiji poglavja. Vsebina pa bo kar druga stopnja.
Vse skupaj bodo gnali lastni motorji Archimedes (Arhimed), drugo stopnjo eden, prvo stopnjo sedem. Ti motorji bodo manj zmogljivi, zato pa vzdržljivejši, navaja podjetje, in primernejši za večkratno uporabo. Prvo različico Arhimedov naj bi prižgali prihodnje leto.
Neutron bo po navedbah podjetja v nizkozemeljsko tirnico zmogel osem ton s pristankom in 15 ton, če prvo stopnjo odvržejo. Visok bo 40 metrov in na dnu širok sedem metrov, kar je veliko.
Ko bo prva stopnja pristala, bodo v razprti tovorni ščit naložili novo drugo stopnjo, vse skupaj natočili in znova poslali kvišku v roku 24 ur. Spet – vsaj tako želi podjetje. Načrt je velikopotezen, njegov sodnik bo čas. Če bodo uspešni, bodo hodili v zelje ne samo "konvencionalnim" ponudnikom srednjetežkih nosilnih raket, temveč tudi SpaceX-u.
Video: Neutronova promocijska predstavitev
3. Priprave na evropsko večkrat uporabno raketo
Trend večkratne uporabnosti se počasi širi tudi med "tradicionalne" izstrelitvenike. Med njimi je ArianeSpace, krovna evropska družba. Pred leti je skupaj z Evropsko vesoljsko agencijo začela program Themis. V njem bodo razvili prototip prve stopnje rakete, ki bi znala pristajati. Zdaj so pokazali napredek: v švedskem vesoljskem središču Kiruna Esrange so pripravili nekaj talne infrastrukture; rezervoarje za ohlajeno gorivo (zgornja fotografija).
Mimogrede, prvi poskok rakete so glede na prvotne načrte že zamaknili, in sicer s prihodnjega leta na 2023. Prvi pravi polet je predviden za leto 2025 s Kouroua v Francoski Gvajani. Če bo uspešen, bodo na tej podlagi začeli razvijati pravo večkrat uporabno raketo s prvim poletom nekoč proti koncu desetletja.
Rusi medtem razvijajo svojo večkrat uporabno raketo Amur (poglavje 4), na Kitajskem to počnejo številna zasebna podjetja (poglavje 3), država pa z Dolgim pohodom-8.
4. Nove težave z raketo SLS
Odpovedala je elektronika, ki upravlja enega od štirih motorjev RS-25 v raketi SLS, poroča Aviation Week. Raketa je v Kennedyjevem vesoljskem središču na Floridi, na njej je že integrirana vesoljska ladja Orion, vse skupaj pa čaka na misijo Artemis I, ki naj bi se zgodila februarja prihodnje leto. Mogoče so nove prestavitve. Zgolj menjava dela elektronike bi lahko trajala nekaj dni, menjava celotnega motorja pa bi lahko vzela tedne, sledijo dodatna testiranja.
Misija Artemis I bo uvodno dejanje programa Artemis. To bo prvi polet rakete SLS in prvi polet vesoljske ladje (sicer brez ljudi) okoli Lune po skoraj petih desetletjih. Vrnitev človeka na Luno je predvidena na odpravi Artemis III leta 2025.
5. Vesoljski sprehod
Astronavta Thomas Marshburn in Kayla Barron (Nasa) sta v četrtek opravila 6 ur in 32 minut dolg vesoljski sprehod zunaj Mednarodne vesoljske postaje (MPV). Zamenjala sta okvarjeno S-anteno, namenjeno ozkopasovni zvezi z nadzornim središčem, in nato opravila še nekaj manjših nenačrtovanih nalog. To je bil Marshburnov peti vesoljski sprehod, Kayla Barron je bila zunaj prvič.
Sprehod je sicer bil načrtovan na začetku tedna, a ga je Nasa nenadoma odpovedala zaradi nevarnosti vesoljskih smeti. Nasa in Roskozmos sta nato spustila tirnico postaje in jo premaknila v povsem varno območje glede na ostanek ameriške rakete Pegasus, ki kroži od leta 1994.
Video: Posnetek sprehoda
Nasa je sicer ta teden izbrala tri podjetja, ki bi lahko gradila novo zasebno vesoljsko postajo.
Prvo je Blue Origin, ki bo za svoj projekt Orbital Reef (poglavje 1) prejel 130 milijonov dolarjev. Nanoracks bo za Starlab (poglavje 3) dobil 160 milijonov, Northrop Grumman pa bo bogatejši za 126 milijonov dolarjev.
Spodaj so računalniške projekcije hipotetičnih treh zasebnih postaj.
Med izbranci, zanimivo, ni podjetja Axiom Space, ki že ima pogodbo za priklop treh modulov na MVP in bi jih lahko po koncu mednarodne postaje morda lahko odklopil.
Trojica zmagovalcev na razpisu je dobila denar za uvodni razvoj, to seveda nikakor ni dovolj za dejansko gradnjo, in vprašanje je, ali bo ameriška politika ta denar nazadnje zagotovila.
Vsekakor se ZDA pripravljajo na neizogibno zadnje poglavje zgodbe o Mednarodni vesoljski postaji. Vodja ruskega Roskozmosa Dimitrij Rogozin je ta teden dejal, da bo kritična letnica najbrž 2028.
6. FOTO: Osvetje v peči
Ta teden je Hubblova ekipa izpostavila fotografijo galaksije NGC 1317, ki je 50 milijonov svetlobnih let stran, vizualno pa je v ozvedju Peči. Široka naj bi bila 55.000 svetlobnih let.
Sam vesoljski teleskop si po računalniški napaki (izginjajočih sporočilih med sistemi) še ni povsem opomogel. Že mesec dni je v t. i. varnem načinu delovanja, inženirji analizirajo sisteme, iščejo vzrok napake. Medtem enega po enega vklapljajo instrumente, ta teden so pognali spektrograf COS.
Drugi slovenski viri za vesolje
Portal v vesolje
Podkast Temna stran Lune (nova epizoda)
Revija Življenje in tehnika
Astronomska revija Spika
Revija Obramba
Agencija Tromba
Zavod Cosmolab
7. SKOK V ZGODOVINO: Prva odprava na Mars, ki ni končala v razbitinah
Pred točno 50 leti se je zgodil prvi pravi "mehki" pristanek na Marsu. Dosežek gre na račun Sovjetske zveze.
Maja 1971 je velesila proti Marsu izstrelila dve enaki sondi, Mars-2 in Mars-3. Šlo je za paketa iz orbiterja, pristajalnika in roverja.
Pristajalnik dvojke je ob Mars treščil z veliko hitrostjo in tako postal prvi izdelek človeških rok, ki se je dotaknil rdečega planeta (poglavje 10).
Trojka je šla korak dlje. Njen pristajalni modul je ozračje vstopil 2. decembra 1971, spominja Roskozmos. Zaviral je s padali, zadnjih 20 metrov s protipotisnimi raketami, udarec je ublažila še plast pene. Podatki o delovanju na tleh se glede na vire razlikujejo, a večinoma pravijo, da je minuto in pol pozneje pristajalnik začel komunicirati z orbiterjem in začel pošiljati prvo fotografijo. Slabih 20 sekund pozneje pa je za vedno utihnil. Vzrok bo verjetno neznan, vse dokler ne bomo ljudje kolonizirali Marsa in si naprave skrbno pogledali.
Mars-3 je vsekakor v zgodovino šel kot prva naprava, ki je mehko pristala na Marsu, a bila pri tem le deloma uspešna.
NA VIDIKU:
Nedelja, 5. december (ponoči) - Sojuz-2 - Galileo
Nedelja, 5. december - Atlas V - (STP)-3
Ponedeljek, 6. december - razkritje kandidatov za nov Nasin astronavtski letnik
Sreda, 8. december - Sojuz-2 - Sojuz MS-20
Četrtek, 9. december - Falcon 9 - IXPE
Predvidoma ta teden - Electron - BlackSky
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje