Zemlja je nastala pred približno 4,5 milijarde let, njen naravni satelit pa hitro zatem. A od kod je prišla Luna? Mnogo teorij je že skušalo razložiti njen izvor, vse pa imajo svoje ahilove pete.

Že ob koncu 19. stoletja je George Darwin razvil teorijo, da so centrifugalne sile nekoč eno nebesno telo - mlado Zemljo - raztrgale na dva kosa, "brazgotina" ločitve Zemlje in njene lune pa je ogromna nižina Tihega oceana. Scenarij so že davno znanstveno zavrnili.

Prva sodobnejša teorija pravi, da je bila Luna neodvisen objekt, ki ga je Zemlja ujela s težnostjo. A ne pojasni, zakaj imata Zemlja in Luna identično kemično sestavo.

Druga teorija predvideva trčenje dveh velikih vesoljskih teles: tedaj še protoplaneta Zemlje in protoplaneta Teje, velikega približno kot današnji Mars. Tejo je odneslo naprej, iz razbitin obeh teles pa naj bi se sprva oblikovali prstani (kot jih ima Saturn), nato pa naj bi se iz njih zlepila Luna.

Protoplanet je neke vrste planetarni zarodek, ena izmed faz v postopku nastajanja planetov. Vsi obstoječi planeti naj bi nastali s trki in posledičnim združevanjem protoplanetov.

Tretja teorija predvideva, da se je Luna oblikovala na enak način kot Zemlja: iz prahu in plinov zgodnjega Osončja. Rojstni kraj: približno tam, kjer je še zdaj, poroča portal Space. Ta teorija ne zna pojasniti, zakaj je Lunina orbita prav takšna, kot je.

Pri razlagi orbite je uspešnejša druga teorija velikega trka, vsaj sodeč po raziskavi Sarah Stewart, objavljeni v Science leta 2012. A veliki trk ima hibo: vsaj imel jo je.

Planetarni prstni odtis
Material, ki so ga astronavti prinesli z Meseca, je velikokrat prestal laboratorijsko obravnavo. Dozdajšnje analize niso našle nobenih razlik v razmerju izotopov kisika v njem, kar je znanstveno skupnost puščalo pri neuspehu razlage Luninega nastanka. Vsak planet ima svoj prstni odtis: kemično sestavo, ki je načeloma edinstvena, in če sta Zemlja in Luna identični, potem se trk s tretjim planetom ni zgodil.

Minila so leta, medtem pa je znanstvenikom uspelo razviti naprednejše metode analize na zmogljivejši tehnologiji. Ekipa pod vodstvom Daniela Herwatza z univerze v Gottingenu (Nemčija) trdi, da jim je uspel preboj. Dokopali so se do vzorcev z odprav Apollo 11, 12 in 16, medtem ko so stare raziskave pogosto izvajali na lunarnih meteoritih, ki so pristali na Zemlji in so potemtakem kontaminirani.

Herwartz in njegova ekipa so v bolj svežem materialu našli razliko v izotopih kisika, poroča Science. Ta je izjemno majhna, a za znanstvenike očitno dovolj povedna: v Luni je material tako Zemlje kot nekega tretjega telesa, torej je nekje v zgodovini moralo priti do takšnega ali drugačnega trka.

Izotopi so različice istega kemijskega elementa. Atom izotopa ima enako število protonov v jedru, le število nevtronov je različno. Navadno nastanejo ob jedrskem razpadu in so zato mnogi med njimi tudi radioaktivni.

Teja naj bi bila meteoritne sestave
Do zdaj je znanstvena srenja prek računalniških simulacij predvidevala, da 70 odstotkov Lune sestavlja material Teje, zdaj so delež spustili na 40 odstotkov. Še več, postavili so prvo hipotezo, kaj naj bi Teja sploh bila: nebesno telo iz rodu meteoritov enstatitnih hondritov, ki so Zemlji po sestavi relativno podobni.

Vseeno je treba glede trdnosti izidov raziskave počakati. Narejena je bila le na enem kemijskem elementu, vsebovanem v treh lunarnih kamnih. Herwartz načrtuje korake, ki naj bi temelje okrepili: sicer že dve leti stara raziskava v reviji Nature kaže na izjemno podobnost pri izotopih titana. Tudi to bi bilo dobro preveriti pri novih metodah, že napoveduje nemški znanstvenik.