Da gre za tekočo slano vodo, so Nasini znanstveniki razbrali iz podatkov, ki jim jih je posredovala sonda MRO, piše portal IFLScience. MRO je namreč posnel visokoločljive slike okoli pet metrov širokih strug, ki se vijejo navzdol po pobočjih kraterjev in ki se pojavljajo v toplejšem obdobju planeta (toplejše obdobje ima temperature okoli -27 °C), v mrzlem obdobju pa se podaljšajo in zbledijo.

Da bi lahko šlo za posledico vodnih tokov, so znanstveniki predpostavljali že leta 2007, a so trdni dokazi prišli šele zdaj z visokoločljivostnimi slikami. Podatki spektralne analize pa so pokazali tri različne soli – magnezijev in natrijev perklorat ter magnezijev klorat – na štirih glavnih lokacijah, kjer so struge najintenzivnejše, kar kaže na to, da je slana voda odgovorna za njihov nastanek.

V redu, znanstveniki zdaj vedo, da je za struge odgovorna voda, ne vedo pa še, od kod izvira. Nekaj možnosti je že na mizi, a jih morajo še pretehtati. Ena izmed hipotez predlaga, da bi lahko prišla iz površinskega ali podzemnega ledu, druga je, da se tamkajšnji vodonosnik sezonsko sprosti, a sta obe možnosti malo verjetni.

Soli pa imajo tudi zmožnost vpijanja vlage iz atmosfere, dokler se ne spremenijo v raztopino (proces, ki je znan tudi kot delikvescenca). Če so struge nastale kot posledica delikvescence, pa bi to lahko imelo ogromne astrobiološke posledice. Z zemeljskega primera namreč vemo, da delikvescenca določenih soli nudi edino zatočišče določenim bakterijskim kulturam.