Ivo Boscarol se je s svojo ekipo vrnil iz ZDA, kjer so že tretjič slavili na Nasinem letalskem tekmovanju. Prislužili so si tudi 1,35 milijona evrov finančne nagrade, ki jo bodo namenili novim projektom in razvoju. Čeprav bo podjetje del proizvodnje preselilo v Italijo, pa bo razvoj in jedro Pipistrela še naprej ostalo v Ajdovščini. Tam so jim ob vrnitvi pripravili bučen sprejem. Z Boscarolom se je nato v Odmevih pogovarjal Slavko Bobovnik.

Se je lepo vrniti s takšno nagrado, s priznanjem, da si najboljši na svetu?
Da, kar nekaj lepih občutkov je, tudi zato, ker so nas tako pričakali. V Sloveniji smo vajeni tako pričakati športnike. Da se tudi za tehnični dosežek pričaka nekoga, ki je ponesel ime Slovenije v svet, mislim, da nas vse zelo, zelo radosti. Po drugi strani pa nas seveda veseli to, da smo postavili meje električnega letalstva tja, kamor po našem mnenju sodijo.

Kaj mislite, so vam zdaj oprostili tudi tisti Ajdovci, ki so se pred leti pritoževali, da jim ropotate nad glavami z motornimi zmaji? So tudi oni zdaj na vaši strani?
Tega ne vem. Nihče ni prerok doma, pravijo. V Sloveniji smo še posebni ljudje, kar se tega tiče, ampak če bi se nanje ozirali, verjetno ne bi niti šli v Ameriko, ker ne bi bili dovolj prepričani vase, da lahko premagamo boljše od nas, ki imajo stokrat več denarja kot mi. Verjetno bi ostali doma in bi mogoče delali tudi kaj drugega, ne pa letal. Imam ambiciozne fante in rezultat tega je to, kar smo dosegli.

Ogromno ste vi in vaši ljudje naredili od tistih časov, ko so ropotali zmaji. Danes lahko prepeljete štiri ljudi 700 km daleč za dvajset evrov, ko gre za strošek energije oziroma goriva.
Da, in to pri hitrosti skoraj 170 kilometrov na uro. V tem trenutku smo prehiteli celotno avtomobilsko industrijo. Takega avtomobila ni, ki bi bil to sposoben narediti, ne glede na to, da nimajo omejitve v teži, ne glede na to, da imajo ogromno denarja za razvoj. Tehnični direktor Nase Joe Parrish je povedal, da je majhni skupini uspelo, da je postavila standarde, in da ji moramo biti vsi skupaj hvaležni. To je največje priznanje, ki smo ga lahko dobili, da nam tako ugledna ustanova, kot je Nasa priznava, da postavljamo standarde in premikamo meje na področju letalstva.

Pa vendarle, to je tekmovanje, nekakšen začetek. Zdaj je pred vami neka druga pot. Kako dolgo bo, recimo, čakala družina do tistega časa, ko bo prišla k vam v Ajdovščino in rekla, da želijo v Dubrovnik ali Bari in čez dve ali tri ure bodo tam za 2o evrov?
Ne bo sploh nujno priti v Ajdovšičino, lahko bodo naročili letalo in jim ga bomo pripeljali tudi kam drugam. Za Pantero, ki bo imela vgrajen ta sistem, smo prejeli že kar nekaj naročil. Prvi kupci bodo letalo prejeli konec drugega leta in nato se bo ta rok počasi krajšal. Še preden je poletelo prvo letalo, smo imeli kar nekaj ducatov fiksnih naročil. Tako zelo so to letalo pričakovali in bili pripravljeni plačati vnaprej, da ga bodo lahko dobili.

In cena tega ali podobnega letala?
Tako letalo stane čim več. Okoli pol milijona evrov.

Kaj je glavna omejitev: cena ali teža akumulatorjev, katerih je shranjena električna energija? Kaj vam prestavlja mejo?
Vse to je meja. Če si predstavljate, da bi takšne telefone, kot jih uporabljamo danes, naredili pred 20 leti, bi bila teža verjetno nekaj sto kilogramov, cena pa nekaj milijonov. Serijska proizvodnja pa zmanjšuje tako težo kot ceno. Trenutno sta cena in teža akumulatorjev tam, kjer sta. Ko pa bodo te sisteme začele uporabljati večje korporacije, bo padla cena in akumulatorji bodo imeli večjo energijsko gostoto. Pričakujem, da bo od zdaj naprej razvoj šel hitro naprej in da se bodo dogajale stvari, ki so bile še pred tremi leti znanstvena fantastika. Električno letalo Taurus na primer mi ponujamo po isti ceni tako z električnim kot bencinskim motorjem.

In kmalu selite večji del proizvodnje v Italijo. Zato, ker so tu, kjer ste zdaj, najrazličnejše omejitve, ali predvsem zato, ker boste italijanski izdelek zaradi sklenjenih sporazumov laže prodajali tudi v ZDA?
Pipistrel v vsakem primeru ostaja v Ajdovščini. Tukaj ostajata vodstvo in razvoj. Res pa je, da načrtujemo izdelavo enega letala na dan, v Ajdovščini pa 120 dni na leto piha burja. To je eden od vzrokov. Drugi je ta, da nam v Ajdovščini od ministrstva za obrambo ni uspelo odkupiti prostora za gradnjo, medtem ko so nam v Italiji 30.000 kvadratnih metrov dali praktično zastonj. Tretja stvar pa je ta, da kot slovensko podjetje ne moremo neposredno prodajati v Združene države Amerike, ker Slovenija z ZDA nima sklenjenega bilateralnega sporazuma. Na tem se dela, večja ovira je na ameriški strani. Tam nam govorijo, zakaj sedeža podjetja ne preselimo v Silicijevo dolino. Američani pač ščitijo svoje tržišče, in to je eden izmed vzrokov, zakaj ta sporazum še ni podpisan.