Auftakt št. 1: "Say from whence you owe this strange intelligence?" (Od kod, povejte, vam te prečudnosti?)
"Od kod, povejte, vam te prečudnosti? Zakaj ste nama prišle čez pot na tej suhi goljavi, v pozdrav s prerokbo? – Velel sem, povejte!" (prevod Macbetha: Milan Jesih) Prejšnji navedek povzema znameniti odgovor Macbetha, škotskega generala, ko mu v prvem dejanju ene najbolj mračnih Shakespearovih tragedij tri čarovnice napovedo, da bo postal škotski kralj. Zahteva odgovor, od kod so prišle čarovnice na to nenavadno misel; toda ob njegovem ukazu, te izginejo …

Tri čarovnice se zdijo kot nekakšna 'praslutnja' algoritmov, katerim danes mnoge ustanove, od borz do zavarovalnic, vse prepogosto prepuščajo oblikovanje smernic za odločitve o prihodnjem poslovanju; s tem pa tudi pomembne odločitve. Včasih gre pri tem za za prihodnost človeštva dokaj nepomembne zadeve, ki so sicer v svoji absurdnosti indici 'napačnosti' zanašanja na avtomatizirane izračune pri načrtovanju prihodnosti. Naj tu omenimo le tako imenovane bote, ki za Amazon v vsakem trenutku preverjajo cene vsega vsepovsod in skrbijo za to, da nikjer na svetu nihče ničesar ne prodaja ceneje kot Amazon. Zato včasih pride do skoraj grotesknih situacij, ko Amazon kakšno knjigo 'prodaja' brezplačno, ker so pač njegovi boti ugotovili, da je nekje na svetu nekdo to knjigo dajal zastonj. Pri tem je sicer zelo verjetno šlo za kakšno akcijo, ko kupec neko knjigo ob nakupu druge dobi kot darilo, a bot ne razlikuje med običajno prodajo in darilom …
Spet drugič so posledice hujše. Tako je potrebno ob razmišljanju o velikem borznem zlomu leta 2008 upoštevati, da se je tedaj velika večina borz pri napovedovanju vrednosti vrednostnih papirjev in njihovih prihodnjih gibanj že zanašala na algoritemske izračune, ne pa na delo 'človeških analitikov. Pa čeprav je že najzgodnejša doba uporabe digitalnih omrežij v finančnih poslih prinesla svarilo pred nadaljnjim nadomeščanjem ljudi z algoritmi. Znameniti črni ponedeljek 1987, ko so se borzni trgi 22. oktobra po polletni divji rasti borznih vrednosti (predvsem tedaj ključnega kazalnika, ameriškega Dow Jonesa) dobesedno sesuli, je bil, kot v svoji knjigi Who Owns the Future (Kdo je lastnik prihodnosti) piše tudi Jaron Lanier, predvsem posledica tržnih anomalij, do katerih je privedla uporaba avtomatiziranih trgovinskih sistemov. Ampak to je bil šele preludij avtomatizacije, ki je sledila v naslednjih dveh desetletjih …

Nekako tako je kot v Macbethu, ki ga je Shakespeare pisal v prvem desetletju 17. stoletja, ko Anglija še niti ni začela integrirati svetovnega gospodarstva: ob vsakem nenavadnem izsledku algoritemskih 'raziskav' je nekaj skepse, a na koncu se vsi prepustijo napovedi; tudi če slutijo nekaj … Tako kot Macbeth, ki je najprej racionalno pretehtal možnosti, da bi res postal kralj, in se oklepal misli, da je, čisto racionalno gledano, to precej neverjetna napoved; pozneje pa je prerokbo sprejel; se zanjo celo ogrel. Fatalistično, kot vročični borzniki, za katere bi lahko pogosto veljala kakšna domiselna parafraza Macbetha: "Če usoda hoče me za kralja, naj me Usoda okrona, ne da mi zmignil."
Auftakt št. 2: "Nočemo diktatorjev, nočemo oligarhičnih strank ali razredne vladavine, hočemo inteligentno svetovno zavest za sebe …"
"… Iskanje načina za vzpostavitev takšne organizacije Svetovnih možganov je primarna potreba te naše dobe, ki je doba imperativa gradnje." Tako je v enem izmed svojih govorov, na katerih je med novembrom 1936 in decembrom 1937 predstavil idejo Svetovnih možganov oziroma planetarnega sistema vedenja oziroma znanja, govoril kultni znanstvenofantastični avtor, socialni reformator, prepričani socialist (sicer angleške 'denominacije') H. G. Wells. Na nizu predavanj z naslovom The Brain Organization of the Modern World oktobra in novembra 1937 v ZDA je med drugim govoril: "Ne verjamem, da je mogoč kakršen koli drug izhod za človeštvo iz trenutne dobe nereda, bede in strahu kot premišljena in odločna reorganizacija našega intelektualnega življenja in naših izobraževalnih metod." Kaj dejansko je s tem mislil, je bilo poudarjeno tudi s posnetkom Wellsa, ki ga je režiser Ben Lewis vključil v svoj dokumentarec Google in svetovni možgani (2013): "Ne obstaja nobena praktična ovira več, ki bi preprečevala vzpostavljanje učinkovitega indeksa celotnega človeškega znanja, idej in dosežkov; preprečevala oblikovanje popolnega planetarnega spomina človeštva za človeštvo."

Ni naključje, da je Lewis našel povezavo med Wellsovo idejo svetovnih možganov, kompendija vsega človeškega znanja, ki bi bilo dostopno vsemu človeštvu, in Googlom; natančneje, med Googlovim projektom optičnega branja knjig v svetovnih knjižnicah. Namen Googla, z vnosom nekaj ključnih besed omogočiti brezplačen dostop do vseh informacij, je seveda v svojem bistvu plemenit, a kaj ko vključuje tisto skrito ceno, ki jo kot glavno zlo sodobnega 'civilnega' medmrežja oziroma vsem dostopne 'digitalne resničnosti' izpostavlja Jaron Lanier. Že samo s tem, da ste (na svetovnem spletu), ustvarjate vrednost za lastnike digitalnih platform. Tudi ko brskate po spletu, po Googlovih svetovnih možganih, plačujete; sebe, svoje najbolj skrite interese zastavite kot plačilo; kupujete na kredo, le da na tablo zapisujete v denarju neizmerljivo svojo zasebnost; prispevate v Svetovne možgane; dopolnjujete jih s podatki o svoji zasebnosti, ki jih v Wellsovi knjižnici seveda ne bi bilo.
Sodobni, googlovski, svetovni možgani so pač iz dneva do dneva manj kompendij znanja, vse bolj so močvirje govoric in banalnosti …
Bistvo: sijajni novi svet, a neznosna žeja na obali Floride
Lanier v knjigi Who Owns the Future zapiše zanimivo 'parabolo', ki razgali nevarnost, ki jo za nadaljnji razvoj človeštva predstavlja trenutni trend na svetovnem spletu. Piše o človeku, ki sedi na obali nekje v bližini Miamija (oziroma tam, kjer bo obala v neki nedoločljivi prihodnosti, v kateri se dogaja zgodba). Obdajajo ga pravi roji 'pametnega prahu' oziroma roji miniaturnih pametnih napravic, s katerimi so komercialni vladarji medmrežja že zdavnaj 'nastlali' ozračje. V vsakem trenutku je torej v bližini napravica, ki bo poslušala tvoje želje. Naš mož pravi, da je žejen. 'Pametni' umetni galeb mu odgovori: "Nisi dovolj komercialno zanimiv, da bi ti kateri koli od naših pokroviteljev kupil vodo." "Ampak imam peni," doda mož. "Voda stane 2 penija. Lahko pa seveda sodeluješ pri razsoljevanju oceana. Le naročiti se moraš pri dobaviteljih vode. Naročilo ti bo obenem omogočilo dostop do vseh filmov, ki so kadar koli bili posneti, do pornografije in do simulacij tvojih že umrlih sorodnikov, s katerimi se boš lahko pogovarjal, če ravno ne boš umrl od dehidracije. Ampak, ko boš umrl, se bodo tvoja družabna omrežja samodejno posodobila z novico o tvoji smrti." Sijajno …

'To je to!' Vedno več nepotrebnih brezplačnih storitev, ki jih v resnici ne potrebujemo in/ali ki v resnici niso brezplačne. Plačujemo namreč (ves čas sicer po malem in ne tako drastično kot v zgornji paraboli) s svojim življenjem. Na koncu boste lahko v krasnem virtualnem novem svetu potovali kamor koli in videli sijajne svetove, za vaše osnovne potrebe pa se seveda ne bo zmenil nihče. To bo družba novega sužnjelastništva, če parafraziram enega od svojih sogovornikov, komunikologa Domna Saviča.
Nisi naprava in Kdo je lastnik prihodnosti
To sta naslova knjig, za kateri je Jaron Lanier prejel mirovno nagrado na frankfurtskem knjižnem sejmu. Ampak kdo je pravzaprav Lanier, mož obilnih mer, ki je ob prejemu nagrade v roke prijel neko 'obskurno' azijsko glasbilo in zahvalni govor začel z mislijo: "Ko digitalna podjetja mislijo, da delajo največ dobrega, izboljšujejo svet, naenkrat ugotovijo, da vodijo imperije za vohunjenje in spreminjanje vedenja."

Rojen je bil dunajski Judinji, ki je preživela koncentracijsko taborišče, in ukrajinskemu Judu, čigar družina je bežala pred pogromi v carski Rusiji. Študirati je začel že pri 13 letih in kmalu postal eden največjih strokovnjakov za programiranje. Širši javnosti je postal znan v osemdesetih, ko je bil eden vodilnih pri razvoju tehnologije za ustvarjanje virtualne resničnosti. Bil je del generacije tehnologov iz Silicijeve doline, ki so verjeli, da bo nova digitalna tehnologija spremenila svet; da bo postala orodje nove družbe, v kateri za pomanjkanje in vojno ne bo prostora.
To se ni zgodilo; pa ne toliko zaradi zlobnih novih digitalnih 'diktatorjev', ampak veliko bolj zaradi lenobe ljudi in privlačne ideje brezplačnega udobja. Pred dolgoročnimi posledicami te nove kulture digitalne ekonomije, v kateri 'vrednost' ustvarjajo podatki, ki jih o sebi uporabniki prostovoljno delijo na spletu, je začel Lanier kritično pisati po letu 2000.
O sebi pravi, da ni teoretik, ampak uporabnik svetovnega spleta, ki le kritično razmišlja. Razmišlja o tem, kam bo šel svet, v katerem ljudje vedno več časa preživijo v družabnih omrežjih, v spletnih trgovinah in v obojem lovijo čim bolj cenene trenutke užitka; kam bo šel svet, v katerem za produkte 'kreativcev' nihče več ni pripravljen plačati. Prav zato je sicer nekoliko idealistično začel razmišljati o sistemu 'nanoplačil', v katerem bi vsak za svoj prispevek na svetovni splet, v svetovne možgane torej, dobil neko minoplačilo. O tem govori kot o novi "humanistični informacijski ekonomiji", v kateri sodelujoči dosežejo ekonomsko dostojanstvo, kar po Lanieru pomeni, da so sorazmerno odškodovani za informacije, ki jih brezplačno delijo o sebi.
Sistem, kakršen je, je ekonomsko nevzdržen. Za ljudi bo vedno manj dela; vstopili bomo v dobo hiperbrezposelnosti, v kateri bodo ljudje nekaj zaslužili le, če si bodo okoli vratu obesili oglas oziroma da bodo sami postali permanentni oglas za same sebe. Oziroma kot pravi apokaliptična Lanierova vizija: "Na koncu bomo vsi naloženi v neki računalniški oblak in bomo morda nesmrtni v virtualni realnosti. Sploh nam ne bo treba izražati želja, ker bodo s pomočjo računalništva v oblaku sproti izračunavali naše želje."
O Jaronu Lanieru smo govorili tudi s komunikologom Domnom Savičem in novinarjem Sobotne priloge in enim (pravzaprav edinim) najbolj pronicljivih novinarjev, ki nas redno seznanjajo z dogajanjem v digitalni sferi, Lenartom J. Kučićem. Obema smo zastavili podobna vprašanja.
Zakaj Jaron Lanier velja za pravo legendo med avtorji besedil na svetovnem spletu in v digitalnem svetu?
Lenart J. Kučić: Lanier ima med bralci veliko kredibilnosti, ker sam velja za enega od pionirjev virtualne resničnosti. Bil je zraven, ko se je računalništvo postavljalo. Tudi zanj je bil takrat značilen ta idealističen pogled, da bo računalništvo orodje, ki bo decentraliziralo nekdanje centre moči; orodje, s katerim bo vsak izmed nas dobil mogočno orodje za izražanje individualnosti in ustvarjalnosti v svoje roke. Ko pa se je že v devetdesetih izkazalo, da se ti ideali – kar je seveda bilo tudi pričakovati – niso uresničili, pa je bil tudi med prvimi, ki so opozarjali, da se - če malo ironiziram - niso za to borili.
Domen Savič: Lanier je zanimiv, ker je bil on eden prvih – če lahko tako rečemo – digitalnih gurujev, ki je že v osemdesetih in devetdesetih letih začel pod vprašaj postavljati ta 'digitalni moment' oziroma vero, da bo tehnologija rešila vse težave človeštva in da se ji je treba le prepustiti in nas bo vodila skozi vse probleme. Bil je eden glavnih proponentov te navidezne resničnosti in je zelo veliko naredil, da smo danes tukaj, kjer smo, v digitalnem napredku torej, v svetu napravic, ki nas obkrožajo dan in noč.
Kaj pa pravzaprav o našem svetu in o trenutnem stanju v svetu pove to, da so Lanierju podelili nagrado za mir na frankfurtskem knjižnem sejmu? Morda naj kot drobno, a zabavno zastranitev omenim, da nagrado podeljujejo v tisti znameniti Pavlovi cerkvi, v kateri se je leta 1848, torej v kontekstu marčne liberalne meščanske revolucije, sestal prvi nemški demokratični parlament.
L. J. K.: Ta kontekst, da se je to zgodilo v Nemčiji, se mi zdi precej zabaven. Vemo, da je Nemčija praktično edina evropska država, ki res močno greni življenje velikim tehnološkim podjetjem in kalifornijski ideologiji. Ta podelitev je tako na neki način logično nadaljevanje tega, da je bila Nemčija med najbolj aktivnimi državami, ki so nasprotovale velikemu projektu Googla, ki optično bere knjige; Nemci so nasprotovali temu, da lahko Googlova storitev street-view pokaže vsako hišo; in pred kratkim je Nemčija prepovedala storitev über – deljenje prevozov s taksijev po načelu izmenjalne ekonomije. Zato se mi zdi, da je to ena taka simbolna drža, ki je zelo značilna za Nemčijo v zadnjem času.
D. S.: Lanier govori o naši družbi. V obeh svojih knjigah You are not a gadget (2010) inWho Owns the Future (2013) zagovarja podobne stvari: vlogo človeka v teh razvoju, odgovornost človeka pri uporabi tehnologije in do neke mere kritiko te demokracije, kakršna naj bi nastala v času popolne digitalizacije družbe, kjer naj bi imeli vsi dostop do tehnoloških orodij in kjer naj bi se družba nekako izenačila na tem področju. Lanier kritizira ta model razpršene oziroma neenakomerno razpršene moči v digitalnem svetu. Medmrežje je bil na začetku percipiran kot neko orodje množic, ki ga bodo množice uporabljale enakovredno kot elita oziroma bomo vsi uporabniki na isti ravni. Lanier opozarja, da se to ni zgodilo in da so se tudi v tem navidezno horizontalnem svetu začele pojavljati stopnice; da so tu ljudje in podjetja, ki imajo več moči, in da smo na drugi strani ljudje, uporabniki, ki nimamo moči in se tej tehnologiji v bistvu prepuščamo na milost in nemilost. To je njegova poanta.
V zadnjih letih se Lanier zavzema za nekakšen novi digitalni humanizem, o katerem veliko piše prav v svoji zadnji knjigi Who Owns the Future. Za kakšen humanizem gre tukaj?
L. J. K.: Knjiga o tem, kdo je lastnik naše prihodnosti, je v marsičem nadaljevanje knjige Niste elektronska naprava. Če poznate zgodovino te žlahtne ameriške tradicije svarjenja pred grozljivimi vplivi industrializacije – eden ključnih predstavnikov te linije je Ralph Waldo Emerson iz 19. stoletja – vidimo veliko skupnih točk s to tradicijo. Veliko stvari, o katerih je pisal Emerson, najdemo danes v Lanieru. Nenadoma nekdo, ki je praktično izumil virtualno resničnost, zdaj zagovarja človeško, avtentično.
Lanier je znan tudi po tem, da se njegova predavanja začnejo s tem: Izključite vse naprave in za spremembo brez elektronskih motenj poslušajte, kaj bom povedal. To je ena taka zanimiva vrnitev v neko skoraj romantično 19. stoletje. Kot tedaj romantični umetniki tudi Lanier – ki je v prostem času tudi umetnik, glasbenik in skladatelj - odkrita človeško avtentičnost in opozarja, da se ta izgublja v času digitalnih tehnologij. Gre skoraj za držo ameriških protiindustrijskih romantikov. Ti so verjeli, da je industrija, da je stroj tisti, ki uničuje človeka. Oni sicer tega niso uporabljali v marksističnem smislu delavca, ampak v smislu posameznika, ki ni več rokodelec, lastnik svoje usode, ampak le še majhen delček v sestavljanki industrijske proizvodnje.
Lanier kritizira digitalno ekonomijo, torej ekonomijo, v kateri vrednost za podjetja oziroma za lastnike platform za zbiranje podatkov, za organizacijo družabnih omrežij ali pa za organizacijo spletne trgovine ustvarjamo sami uporabniki že s tem, da samo 'smo'. Kam je usmerjena njegova kritika in kakšna je njegova projekcija sveta, če tega trenda razvoja ne bomo obrnili?
L. J. K.: Digitalna ekonomija je v marsičem udejanjanje postmarksističnih idej o družbi kot tovarni. Lanier piše o tem, da je v tem povezanem svetu, ko vaš mobilni telefon ves čas komunicira z drugimi napravami, vsako dejanje ali nedejanje za to, da s o napravo, ki jo damo na telo in ki jo nosimo naokoli, že ustvarjamo neko vrednost. In vrednost vsakega posameznika je že v tem, da biva in nekaj oddaja. Vse te impulze so te velike informacijske platforme sposobne tudi monetizirati. Recimo vsak uporabnik Facebooka vloži v Facebook veliko prostega časa in tako opravi veliko neplačanega dela za lastnike Facebooka. Posameznik od tega dela ne dobi nič, medtem ko je platforma vredna na stotine milijard dolarjev. In zelo podobno je pri Googlu – informacijska platforma je tista, kjer se zbira in kopiči ustvarjeno delo. Lanier se boji tega, da se skoraj vse ustvarjalno delo, ki ga danes ustvarimo – ali je to profesionalno ustvarjeno delo ali pa ljubiteljsko –, kopiči zgolj na informacijskih platformah, noben posamičen ustvarjalec pa od tega nima kaj dosti, kaj šele, da bi lahko od svojega poklica preživel. In on se seveda boji kaj to prinaša.
Tu bi še imeli izraz 'Tragedy of the commons'. Tu gre za ekonomsko hipotezo glede tega, kaj se zgodi, če imamo skupinske vire, iz katerih vsak ven le jemlje, nihče pa nič ne vlaga v ta skupni 'bazen' virov. Zato, denimo, je prišlo do regulacije ribištva, da ne moremo samo iz oceanov ven pobirati naravnih bogastev, ampak moramo tudi nekaj rib pustiti, pa kaj na novo zasaditi in podobno … isto velja za ustvarjalnost.
Trenutno je to fina ideja, da je lahko vsak z nekimi koščki ustvarjalnosti prepoznaven, da dobi s svojo ustvarjalnostjo pet minut slave ali pa pet sledilcev. Torej gre za neko novo parafrazo Warhola. Ni več potrebno, da si zvezdnik za pet minut, ampak si lahko zvezdnik za pet sledilcev. Ampak bistveno je, kam gre na koncu kapital? Kapital gre v lastnike platforme, ne pa v tiste, ki ustvarjajo. In Lanier se boji, kaj bo to dejansko prineslo za tiste, ki želijo živeti od svoje ustvarjalnosti in opaža, da se dogaja natanko to.
D. S.: Prihodnost, če bo šla tako naprej, kot se zdaj postavlja, je, da bomo padli v neko digitalno sužnjelastništvo. Na eni strani imamo ljudi, ki bodo v rokah držali večino kapitala, ki se producira na medmrežju, na drugi strani pa bomo imeli pač te digitalne sužnje, ki bodo koristili brezplačne storitve v zameno za nekaj, kar je neizmerljivo v vrednosti oziroma je veliko bolj pomembno kot pa, denimo, uporaba neke spletne storitve. To so osebni podatki, karakteriazcija nakupovalnih navad, brskanja po medmrežju in tako naprej. To to se že dogaja, denimo, na ravni osebnih podatkov in dejanj, na podlagi katerih Amazon, Facebook, Google, … okarakterizirajo uporabnika in tako zanj 'prilagajajo' svoje storitve.
Lanierova ideja je tudi ideja mikroplačil. V bistvu se zdi on neke vrste kapitalist 'stare sorte', kjer je treba doseči, da bo za svoje delo vsak pravično plačan. Vsaj navidez se njegova pozicija zdi v nasprotju z ideali nekaterih 'silicijskih gurujev', ki so kot kult vzpostavili odprtokodne sisteme in se bojujejo za splošno dostopnost programske opreme?
L. J. K.: V predstavah o odprti kodi, gre za neko zmoto, pravzaprav gre za 'malenkost, ki je izgubljena v prevodu'. Lanier pa tudi Stallman in drugi ideologi odprte kode iz sedemdesetih so uporabljali izraz free kot svoboden, ne pa kot brezplačen. Zavzemali so se za to, da so vrstice programske odprte vsem, da lahko vsak sodeluje, popravi in dela, da jih ni dovoljeno zaklepati z idejo intelektualne lastnine in avtorske pravice. Nikoli niso ti ideologi odprte kode govorili o brezplačnosti.
To je nekaj, kar se pozneje tudi z odprtokodnim Linuxom izgublja. Ker se je odprto kodo skušalo prodati izključno kot brezplačno, v smislu windowse morate plačati, OK sistemi pa so zastonj. Ne. Ideja je bila druga: ne da je bilo kar koli zastonj. Šlo je za to, da so bili windowsi vedno zaprti, odprta koda pa je odprta. Problem pa je, ker so ti poznejši tipi gladko pogrnili na ideološkem polju. Ker vemo, da v vsaki korporaciji, kar vidimo danes tudi pri oblaku in tudi pri windowsih, je bila ta ideja brezplačnosti v redu, ker so oni kot monopolisti vedno lahko bili cenejši kot kateri koli ponudnik, sploh če je manjši, nikoli pa niso hoteli biti svobodni.
Skoraj zabavno je tudi naključje, da se je skoraj hkrati s podelitvijo nagrade Lanieru zgodila tudi premiera dokumentarca o Snowdnu Citizenfour, ki ga je režirala Laura Poitras. Lanier in Snowden sta kritika tega, kam se razvija naš svet v povezavi z razvojem digitalnih tehnologij. Pa je mogoče med sporočili obeh najti skupne točke?
L. J. K.: Za Snowdna in morda tudi Assangea je mogoče reči, da skušata nekako obuditi ideje in ideale, za katerimi so Lanier in njemu podobni stali v 70. letih. In sicer oba poskušata vrniti stanje tehnologije za 30 let nazaj, ko je še ni pokvaril velik kapital. Lanier bi verjetno tudi rekel, da se je veliko njegovih vrstnikov iz tistih časov prodalo kapitalu. Ampak to je bil tudi očitek generaciji '68. Ni jim uspelo spremenit sveta, potem pa so vsi postali del kapitala in establišmenta in danes vodijo svet po povsem drugih idealih, kot so jih imeli tedaj v študentskih letih.
In Snowden in Assange poskušata znova decentralizirati to informacijsko moč in opozarjata na to, da v tem, ko mi postajamo vedno bolj transparentni, ko smo elektronsko skoraj popolnoma razgaljeni, pa postajajo lastniki teh informacij in informacijskih platform vse bolj skrivnostni in zaščiteni za debelimi zidovi poleg skladišč, za zakoni, ki jih ščitijo kot poslovne skrivnosti in onemogočajo komur koli od nas, da bi izvedel, kaj se tam dogaja. Zato prihaja do te izredno močne asimetrije.
Lanier to asimetrijo vidi predvsem v kapitalu: med lastnikom platforme in tistim, ki dejansko ustvarja. Pravi, da se vse ustvarjalno delo koncentrira pri lastniku platforme, ki je edini, ki od tega služi. Snowden pa opozarja na drugo asimetrijo: Tajne službe imajo pravno podlago in teh zmožnosti, da izvejo vse o nas, medtem ko mi nimamo nobene možnosti, da bi izvedeli kar koli o njih, če se ne zgodi praktično nezakonito dejanje, ki ga je izvedel Snowden.
D. S.: Snowden je na zelo plastičen način pokazal, da se večina stvari, ki so jih imeli teoretiki zarot v svoji domeni, dejansko dogaja. Da se dogaja profiliranje uporabnikov, zbiranje informacij o uporabnikih določenih storitev, da se na podlagi teh informacij storitve prilagaja in se tako uporabnika še bolj vpne v neki tok dogajanja. Snowden in Lanier prideta skupaj v točki, ko se oba fokusirata na to nevarno zlorabo teh s strani manjšine za potrebe statistike. Opozarjata na to, da je potrebna regulacija, da je potrebno boljše razumevanje tehnologije in da je tu potrebna ta navezava človeka in stroja. Če strojem prepustimo, da bodo preveč samostojno delovali v naš prid, se bomo nekega dne zbudili in bomo ugotovili, da ne le da smo izgubili nadzor, ampak še to, da sploh ne vemo kdo zbira podatke o nas, kam gredo naprej in kaj se s temi podatki dogaja.