Po težjih vprašanjih so udeležencem merili čas pri branju besed, povezanih z internetom, pri pri čemer je bil njihov reakcijski čas bistveno daljši, kar nakazuje na to, da so medtem, ko niso poznali odgovorov na prejšnja vprašanja, že razmišljali o tem, da bi jih poiskali na internetu. Foto: EPA
Po težjih vprašanjih so udeležencem merili čas pri branju besed, povezanih z internetom, pri pri čemer je bil njihov reakcijski čas bistveno daljši, kar nakazuje na to, da so medtem, ko niso poznali odgovorov na prejšnja vprašanja, že razmišljali o tem, da bi jih poiskali na internetu. Foto: EPA

Vodja raziskav Betsy Sparrow z univerze Columbia pojasnjuje, da je transaktivni spomin v osnovi ideja, da obstajajo zunanji viri spomina, npr. drugi ljudje. "Obstajajo ljudje, ki so strokovnjaki na določenih področjih in mi na njih prenašamo odgovornost za določene vrste informacij," je dejala za BBC News.

Soavtor raziskave Daniel Wegner s harvardske univerze je med raziskovanjem koncepta transaktivnega spomina med drugim odkril, da tudi dolgoletni partnerji drug na drugega gledajo kot na nekakšne "spominske banke".

Bolj kot o podatkih razmišljali o internetu ...
V prvem delu raziskave so raziskovalci želeli preizkusiti, ali začnejo subjekti razmišljati o internetu in računalnikih, ko so soočeni z vprašanji, na katera ne poznajo odgovora. V ta namen so uporabili nekoliko prilagojen Stroopov test.

Standardni Stroopov test meri, koliko časa potrebuje udeleženec raziskave, da prebere obarvano besedo, katere pomen je neka druga barva, npr. beseda "zelena" napisana z modro barvo. Reakcijski čas subjektov se poveča, ko se pomen besed ne nanaša na barve, temveč na teme, o katerih morda že razmišljajo.

Po težjih vprašanjih so udeležencem merili čas pri branju besed, povezanih z internetom, pri čemer je bil njihov reakcijski čas bistveno daljši, kar nakazuje na to, da so medtem, ko niso poznali odgovorov na prejšnja vprašanja, že razmišljali o tem, da bi jih poiskali na internetu.

... in lokaciji, kjer so podatki shranjeni
Še zgovornejši so rezultati eksperimenta, pri katerem so udeležence prosili, naj si zapomnijo določene podatke, pri čemer so vedeli, da bodo nekateri podatki shranjeni v datotekah na računalnikih, drugi pa izbrisani.

Udeleženci so si znatno bolje zapomnili podatke, za katere so vedeli, da pozneje ne bodo več dostopni. Pri podatkih, za katere so vedeli, da bodo ostali shranjeni, pa so si izjemno dobro zapomnili, v katerih datotekah so zapisani.

Sparrow: Podatke shranjujemo eksterno
"To kaže, da podatke, ki jih lahko najdemo na internetu, tudi miselno pustimo tam oz. jih shranimo eksterno," je dejala Betsy Sparrow. Meni, da je visok delež udeležencev, ki so si bolje zapomnil lokacijo, kjer je shranjen podatek, kot pa sam podatek, znak, da ljudje niso nič slabši pri pomnjenju, temveč si podatke zapomnijo le bolj racionalno.

"Menim, da nas Google ne poneumlja, temveč si stvari le zapomnimo na drugačen način. Če lahko danes dostopamo do informacij med hojo po ulici, je pomembna sposobnost to, da si zapomnimo, kje informacijo najdemo," je dodala.