Zakaj sploh spimo? Ne glede na to, da znanost na to vprašanje dolgo ni imela pravega odgovora, si je bila stroka edina v tem, da mora biti spanje pomembno, saj se je kljub evoluciji ohranilo pri vseh vrstah. Znanstveniki z ameriške univerze Rochester so pred meseci ugotovili, da je ena izmed vlog spanja pospešitev čiščenja odpadnih produktov iz možganov.

O pomanjkanju spanja pa govori še ena zanimiva raziskava z univerze Penn, kjer so ugotavljali, ali izmensko delo vpliva na propadanje možganov. Raziskovalci so mišim preprečili naravno spanje in so jim simulirali spalni ritem. Izsledki so pokazali, da so miši že po treh dneh izgubile 25 odstotkov nevronov, ki so zadolženi predvsem za pozornost. O tem poskusu smo se pogovarjali z raziskovalko Sigird Veasey, ki je pojasnila, da izsledki naslednjih študij lahko pomagajo predvsem izmenskim delavcem.

Zakaj ste se sploh lotili raziskave? Kaj vas je pritegnilo?
Poleg raziskovanja delam tudi z bolniki, ki imajo diagnosticirane različne motnje spanja. Nekateri izmed njih so kljub ozdravitvi poročali, da imajo še vedno občasno težave s spanjem. Med njimi so prednjačili tisti, ki v službi delajo v različnih izmenah. Zato me je pri raziskavi zanimalo, ali ima pomanjkanje spanje oziroma spanje v nerednih ciklusih kakršen koli vpliv na kakovost spanja.

Kako ste pravzaprav izvedli raziskavo?
Poskus je potekal na miškah. S tem smo lahko popolnoma nadzorovali čas spanja in preverili vse mehanizme, ki so pri tem vključeni. Miškam v raziskavi smo tako simulirali spalni ritem. Miške običajno spijo podnevi, v naši raziskavi pa so bile budne osem ur, ponoči pa smo jim dovolili, da so lahko spale, če so želele. Upoštevajoč njihov biološki ritem, so s tem najbrž izgubile štiri ure dnevnega spanja. Miške so bile izpostavljene trem takšnim zaporednim ciklusom. Ugotovili smo, da jim manjka kar 25 odstotkov živčnih celic, ki so zadolžene za pozornost in odzivnost, potencialno pa tudi za spomin.

25 odstotkov se zdi precej. Vas je to presenetilo?
Da, presenetilo me je, ker gre za relativno velik odstotek pri tako kratkem motenju spalnega ritma. Miške v resnici nikoli niso budne osem ur skupaj, v času budnosti si namreč vedno privoščijo kratke dremeže. Morda je bila to zanje res ekstremna situacija. Po drugi strani pa vemo, da so te živčne celice pri ljudeh izjemno krhke. Ko pri avtopsiji človeških možganov opazujemo te celice, so pogosto izgubljene, nimamo pa nobene pametne razlage, zakaj se je to zgodilo. Morda k temu pripomorejo tudi nepravilni spalni ciklusi. Ko govoriva o živčnih celicah, se moramo seveda zavedati, da ne gre za izgubo 25 odstotkov vseh celic, ampak tistih, ki naj bi igrale vlogo pri budnosti in kognitivnih funkcijah. Pri tem ne gre za izgubo živčnih celic v možganski skorji.

Vaš poskus je trajal tri dni. Bi bil odstotek izgubljenih živčnih celic še večji, če bi raziskava trajala dlje?
Tako je. S tem vprašanjem se ukvarjamo ravno v teh dneh. Ugotavljamo, da se vpliv izgube živčnih celic sešteva. Delovni teden mišk je sestavljen iz treh zaporednih dni motenja spanja, naslednje štiri dneve spijo normalno. Ta vzorec smo ponavljali štiri tedne zapored in ugotovili, da se je izguba živčnih celic povečala na 50 odstotkov.

Vaša raziskava poteka na miškah. Ali lahko naredite prenos izsledkov na ljudi? Kako prepričani ste, da lahko neredni spalni ciklusi vplivajo na izgubo živčnih celic tudi pri ljudeh?
To bomo težko dokazali s poskusi. Med spanjem in po njem namreč ne moremo opazovati tistih živčnih celic, ki nas najbolj zanimajo. Zdaj začenjamo slikovne študije na miškah, ki kažejo na izgubo živčnih celic. Če bodo te raziskave delovale na miškah, bo mogoče to prenesti tudi na ljudi. Obstajajo nekatere raziskave, ki so preverjale pozornost ljudi. Udeleženci raziskave so sedeli za računalnikom, na zaslonu se je prikazala določena številka, ljudje pa so morali na tipkovnici poiskati to številko, s čimer je bilo mogoče določiti odzivni čas. Ta je bil počasnejši pri ljudeh, ki jim primanjkuje spanca. Raziskave tudi kažejo, da če človek en teden spi po le štiri ure na noč, tudi po štirih dneh normalnega spanja še ne okreva povsem. Tudi če je mogoče negativne posledice nerednega spanja čez čas izničiti, je za to potrebnega precej časa. Nikakor ne morete imeti nekaj dni nerednega spanca, potem pa pričakovati, da bo po enem samem dnevu nočnega spanja vse po starem.

Ali nameravate delati raziskave tudi na ljudeh?
Tako je, na univerzi Penn smo ravno začeli te raziskave. Pri tem moramo biti seveda izjemno previdni, saj vsekakor ni naš namen, da bi škodovali ljudem. Naša želja je, da bi vsi udeleženci po nekaj dneh povsem okrevali. Delamo predvsem s tistimi ljudmi, ki imajo zaradi narave svojega dela porušen spalni ritem: to so izmenski delavci. Preseneča pa me, da je v zadnjem času v tej skupini tudi precej novinarjev, ki imajo delavnik razbit v res nore ure. Precej je ljudi, ki zaradi svojega dela spijo le štiri ure. Upam, da jim bomo s svojim delom lahko pomagali.

Kaj lahko izmenski delavci sami storijo, da bi čim manj tvegali pri potencialni izgubi živčnih celic?
Pri delavcih, ki redno delajo samo ponoči, je najpomembneje, da povsem zamenjajo noč in dan. Seveda je to izjemno težko, saj je vaša družina podnevi običajno budna in zato temu prilagajamo spanec. Če so vaši možgani povsem zdravi, obstaja velika verjetnost, da bodo taki tudi ostali. Seveda pa nič ne škodi, če se prehranjujete zdravo. Raziskave kažejo, da je protein sirtuin tipa 3 med spanjem izjemno pomemben pri zaščiti živčnih celic. Na ta protein lahko vplivamo z redno telesno vadbo, zdravo prehrano in izogibanjem alkoholu. Zdrav življenjski slog pomaga pri varovanju možganov. V prihodnosti pa si seveda želimo, da bi lahko našli zdravilo, ki bi pomagalo pri proizvodnji tega pomembnega proteina. S tem bi lahko pomagali ravno tem izmenskim delavcem. Nekateri izmed njih bodo imeli tak spalni ciklus vse do svojega 50., 60. leta.

Kaj pa ljudje, ki imajo ponoči urejen osemurni spalni ciklus, podnevi pa se vseeno počutijo zaspane? Naj ubogajo svoje telo in si privoščijo kratek spanec?
Povsem odvisno. Nekaterim nekajminutni popoldanski spanec izjemno pomaga, nekaterim pač ne. Svoje telo je vsekakor treba poslušati. Če je človek še vedno zaspan, potem je nekje težava. Ena možnost je, da preprosto spi premalo časa, druga možnost pa je, da gre za motnjo spanja. Če človek spi, denimo, devet ali deset ur, pa je še vedno utrujen, potem gre najbrž za motnjo spanja. Nekateri ljudje, denimo, delujejo bolje, ko ponoči spijo šest ur, podnevi pa eno uro. Poslušati je treba svoje telo, a če ste še vedno zaspani, je treba poiskati strokovno pomoč.

Ali to izgubo živčnih celic lahko povezujemo tudi z alzheimerjevo in parkinsonovo boleznijo?
Absolutno. Ravno te živčne celice so prve, ki se poškodujejo pri obeh boleznih. Modeli kažejo, da poškodba tega predela možganov vpliva na razvoj alzheimerjeve in parkinsonove bolezni. Izguba teh živčnih celic seveda ne povzroči nastanka katere koli izmed obeh bolezni, a če je človek dovzeten za alzheimerjevo ali parkinsonovo bolezen, potem izguba spanja lahko vpliva na hitrejši razvoj bolezni.