Raziskovalna pot je Nino Gunde-Cimerman s Sečoveljskih solin popeljala vse od arktičnih ledenikov, bolivijskih visokogorskih planot in prostranih puščav do – na presenečenje vseh, vključno nje same – domačega pomivalnega stroja. V središču njenega znanstvenoraziskovalnega dela so glive, ki so prilagojenje na življenje v najbolj ekstremnih okoljih, oz. – strokovno – ekstremofilne glive. Ko je začela svoje raziskave, je med strokovnjaki veljalo prepričanje, da glive v razmerah, v katerih jih je iskala, sploh ne morejo bivati. A z izsledki svojih raziskav je dokazala nasprotno.

Danes je Slovenija zaradi njenega pionirskega raziskovalnega dela ena vodilnih držav na področju mikrobiologije ekstremofilnih gliv. V dobrih 20 letih ji je od začetih hipotez področje lani uspelo pripeljati do točke, da je v Ljubljani lahko organizirala prvi mednarodni kongres ekstremofilnih gliv na svetu, ki se ga je udeležilo 110 strokovnjakov s celega sveta.

"Njena dela prinašajo nove ideje, pomembne za nadaljnji razvoj znanosti na področju ved o življenju v Sloveniji, kot tudi v svetovnem merilu. Število znanstvenih, strokovnih in poljudnih objav, citiranost njenih del, kot tudi vabila na tuje univerze in številna vabljena predavanja na mednarodnih srečanjih dokazujejo, da delo prof. dr. Gunde–Cimerman pomembno prispeva k svetovni zakladnici znanja," so ob podelitvi Jesenkove nagrade za življenjsko delo zapisali na biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Pred podelitvijo nagrade smo se z Nino Gunde-Cimerman o njenih raziskovalnih začetkih, nenavadnih hipotezah, ki so pripeljale do odmevnih odkritij, in tem, ali lahko kdaj izklopi svojo raziskovalno plat, pogovarjali tudi na MMC-ju.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste čas našli med sestankom na SAZU-ju in pripravami na potovanje v ZDA, kamor greste predavat. Ste redna profesorica na biotehniški fakulteti v Ljubljani, vodja katedre in raziskovalne skupine ter centra Mycosmo, sodelujete v številnih projektih doma in v tujini. Samo od leta 2019 ste napisali več kot 60 strokovnih člankov, ob tem pa se redno udeležujete odprav na najbolj odročne kraje po svetu. Ali ob vsem tem najdete čas tudi za dejavnosti, ki niso povezane z vašim delom?

Čas zase si moraš znati vzeti. Najhitreje pregoriš, če ne znaš uskladiti službenega in zasebnega življenja. Med tednom imam dneve res zastavljene skoraj na minuto, pogosto pridem domov pozno, ampak ko pridem domov, pa delam res samo v redkih izjemah. Tudi ob koncih tedna službo pustim ob strani. To počnem tudi zato, ker sem imela pred 14 leti hude zdravstvene probleme, ki so bili povezani s pretiranim delom. In od takrat naprej je bilo treba nekaj spremeniti in se tega res držim. Če dela ne bi znala dati na stran, bi se gotovo slabo končalo.

Za dolgoletno znanstvenoraziskovalno delo ste v svoji karieri prejeli že več nagrad, letos pa se tej zbirki pridružuje Jesenkova nagrada za življenjsko delo, najvišje priznanje na področju biotehniških ved v Sloveniji. Ali ste že kot otrok kazali raziskovalni duh in sanjali o tem, da bi postali znanstvenica oz. raziskovalka, ali pa se je to razvijalo bolj spontano?

V mojem primeru se je to absolutno razvijalo spontano. Kot otrok sem sicer bila zelo živahna in pustolovska, vedno sem hotela malo preizkušati meje, zlesti na kakšen hrib, na kakšno drevo, rada sem tudi nastopala. Ko sem končala gimnazijo, me je zanimalo marsikaj – arhitektura, jeziki, filozofija –, v biologiji pa sem pristala bolj po naključju. Želela sem se namreč vpisati na krajinsko arhitekturo, ker pa so nove generacije študentov takrat sprejemali le na vsake dve leti, sem se vpisala na biologijo in načrtovala, da se bom nato prepisala, kar pa se nato ni zgodilo. Tudi kot študentka biologije sem sicer počela zelo različne stvari, hodila sem bolj na vaje kot na predavanja, ob tem pa delala kot stevardesa, kot turistična vodnica. Nad samostojnim raziskovalnim delom sem se nato zares navdušila šele med pripravo diplomskega dela, ko je morala moja mentorica na porodniški dopust in sem bila prepuščena sama sebi. Kar bi za nekoga predstavljalo veliko težave, se je v mojem primeru izkazalo za krasno.

Pozneje ste se osredinili na raziskovanje gliv. Pri besedi glive verjetno večina Slovencev najprej pomisli na gobe in gobarstvo, ki je pri nas zelo popularno. Ampak tu ne govoriva o jurčkih, lisičkah in drugih gobah, ampak o …

... glivah v širšem pomenu besede, ki so lahko tudi enocelične. To, kar imenujemo goba, je plodišče, en majhen del življenjskega kroga gliv, in tudi ni nujno, da se res pojavi v veliki morfološki obliki. Torej gobe, ki jih v prostem času sicer tudi sama zelo rada nabiram, so samo ena kratka faza v življenju manjšine gliv. Vse drugo je skrito pod zemljo, pod lubjem, v vodnih okoljih, raste kot nitke, kot kvasovke, se razpreda tudi več kilometrov narazen. Prevzela me je ravno ta dinamičnost, gre res za izjemno prilagodljiv organizem. Z raziskovalno skupino se sicer ukvarjamo z ekstremofilnimi glivami, torej s tistimi, ki jim ustrezajo ekstremne življenjske razmere.

V raziskovanje tega me je zaneslo po doktoratu, ko sem iskala področje, s katerim se ni ukvarjal nihče. Na področju ekstremofilnih mikroorganizmov so v tistih časih proučevali denimo bakterije, nihče pa gliv, kar se mi je zdelo izjemno nenavadno. Z glivami sem namreč že imela izkušnje in sem vedela, da so to izjemno prilagodljivi organizmi. Ker denarja, da bi se odpravila raziskovat na kakšen vulkan, ledeniki ali kaj podobnega, takrat ni bilo na voljo, sem kakšno ekstremno okolje iskala v Sloveniji. Kmalu sem ugotovila, da so krasno 2000 let staro ekstremno okolje Sečoveljske soline. Odločila sem se, da preverim, ali so tam glive. Na slani hrani so namreč bile, v takšnem naravnem okolju pa jih do tedaj še nismo našli, splošno prepričanje med strokovnjaki je bilo, da tam ne morejo živeti. In dejansko smo dobili rezultate, ki so dokazali nasprotno. Najprej jim sicer tudi sami nismo verjeli, nato jim niso verjeli drugi, in je trajalo nekaj let, da smo jih prepričali. Od tam dalje sem se podala na pot raziskovanja ekstremofilnih gliv.

Ko ste dokazali, da glive, prebivajo v solinah, ste nato postavili hipotezo, da ima življenje v slanem veliko skupnega z življenjem v ledu – v obeh primerih so mikroorganizmi namreč izpostavljeni stresu pomanjkanja vode. Raziskovanje vas je tako popeljalo tudi Arktiko, kjer ste leta 2003 kot prvi opisali populacije ekstremofilnih gliv, ki prebivajo v okolju, ki se zdi za življenje nemogoče – v plasti vode med ledenikom in tlemi. Kar nekaj časa ste živeli na arktični raziskovalni postaji, kjer ste prebivali kot prva Slovenka. Kako ste se počutili tam – ali imate tudi vi, tako glive, ki jih preiskujete, radi ekstremna okolja?

Sem ekstremofilna, ja. Pa ne v smislu, da bi bila tako strašno trdoživa, želim si, da bi bila bolj. Ekstremofilna sem v tem smislu, da me privlačijo meje mogočega. V naravnih okoljih, ki so ekstremna, je neka posebna estetika. V arktičnih okoljih svet določa samo nekaj barv – modra, bela, siva. Podobno je v solinah. Cel svet določa nekaj barv in tudi življenje v takih okoljih usmerja samo nekaj fizikalno-kemijskih dejavnikov. Všeč mi je askeza teh sistemov, v katerih bo preživel in se širil samo mikroorganizem, ki bo sposoben prilagoditve, vse ostalo pa bo odpadlo. Mnogo več raziskovalcev zanimajo tropi, kjer pa je za moj okus preobilje vsega, ki spominja na rokoko ali bidermajerski slog.

Potem ko ste že kar dolgo raziskovali soline, ledenike, puščave, jame, visokogorja in številna druga okolja, ste, na presenečenje vseh, leta 2011 ekstremno okolje odkrili tudi sredi svojega stanovanja. Šlo je za naključje, ki pa je nato pripeljalo do najodmevnejšega odkritja vaše kariere.

To se je zgodilo, ko sem bila na bolniškem dopustu. Gripo sem že skoraj prebolela, a še nisem bila ravno v stanju za ven. In tako sem hodila po stanovanju in se v nekem trenutku ustavila pred pomivalnim strojem. Spreletela me je misel, da gre pravzaprav za ekstremno okolje v malem, v katerem se ob vsakem prižigu dvigne temperatura in zaradi detergenta tudi pH, noter so zaradi ostankov hrane tudi hranila, čeprav jih ni na pretek. Ker so te gospodinjske aparate proizvajalci takrat propagirali kot praktično aseptične, me je zanimalo, ali to res drži.

Vzela sem vzorce s tesnila in še z nekaj drugih delov stroja in jih po bolniškem dopustu nesla v službo, ampak nisem pričakovala ničesar posebnega. Najbolj verjetno se mi je zdelo, da ne bom našla nič. Nato pa je prišla do mene sodelavka in mi povedala, da imam v pomivalnem stroju med drugim črno kvasovko Exophiala dermatitidis, ki je takrat v naravnem okolju veljala za eno najredkejših gliv na svetu. Iz naravnega okolja je obstajalo samo nekaj izolatov iz tropov, vsi pa so bili povezani z iztrebki nekih ptičev, ki jedo jagodičevje. Sevi te kvasovke so bili pozneje v veliko manjšem številu najdeni tudi v turških savnah in na tramovih železniških tirov, ki jih premažejo s kreozotom.

Pri tem se seveda postavi vprašanje, od kod takšna kombinacija. Kako je mogoče, da obstaja po svetu samo nekaj izolatov, jaz pa sem imela tega v pomivalnem stroju na pretek. Ko smo preračunali, se je izkazalo, da je bilo na kvadratnem centimetru tesnila 10⁶ celic gliv, kar me je osupnilo. Nisem najbolj vzorna gospodinja, ampak tako grozno zanemarjenega gospodinjstva pa spet nisem imela (smeh).

Potem sem za vzorce svojih pomivalnih strojev najprej prosila svoje sodelavce, nato pa še študente, in v dveh tretjinah je bil rezultat več ali manj enak, zato je začela zadeva postajati res zanimiva. Raziskavo sem nadaljevala tako, da sem za vzorce prosila še vse znance, ki sem jih imela po svetu, in izkazalo se je, da je bilo stanje enako v 70 odstotkih pomivalnih strojev od Arktike do Mehike. Kar je meni najbolj fascinantno, je ravno to, da je bila diverziteta gliv v teh gospodinjskih napravah izredno stabilna in da se teh pet vrst gliv pojavlja v dveh tretjinah pomivalnih strojev po vsem svetu.

Omenili ste iztrebke tropskih ptic, turške savne, železniške tire. Laikom je težko razumeti, kako te redke glive lahko pristanejo v domačem pomivalnem stroju. Ali so te glive v minimalnem obsegu vsepovsod, a okoliščine zanje skoraj nikoli niso ugodne?

Točno tako. V vodovodni vodi je, denimo, ena celica te glive na 10–20 litrov vode, ko pride voda v pomivalni stroj ali denimo turško savno, pa se ustvarijo razmere, ki večino konkurence uničijo, tej glivi pa ustrezajo in se tako v njih lahko v miru namnoži. Ekstremofilni mikroorganizmi imajo zunaj preveč konkurence, v okolju, kot je pomivalni stroj, pa lahko prosperirajo.

Na neki način smo torej ljudje z razvojem, urbanizacijo, s prilagajanjem okolja na način, da bi okolje sebi naredili čim manj ekstremno, ustvarili nova ekstremna okolja. Ali ima to lahko kakšne nevarne posledice?

Ustvarili smo nova ekstremna okolja in s tem selekcijo nekih mikroorganizmov, ki so se na ta ekstremna okolja prilagodili, ker so našli svojo ekološko nišo. Ta redka črna gliva, ki smo jo našli v pomivalnih strojih, lahko povzroča težave tudi pri ljudeh. Poleg tistih nekaj izolatov, ki smo jih našli v tropskem okolju, so bile sicer te glive najdene še pri pacientih, najpogosteje post mortem v možganih. Poudariti moram sicer, da so te glive zgolj oportuno patogene, ljudi ne potrebujejo za svoje preživetje, ne okužujejo jih načrtno. Če je človek zdrav, potem načeloma ni ogrožen. V življenje takšnih gliv so ljudje vpeti bolj po spletu okoliščin, če naletijo na nekoga, ki je imunsko oslabljen.

Sorodna novica Strokovnjakinja o nevarni glivi: Če ste zdravi, načeloma niste ogroženi

Problem bi tu lahko nastal zaradi razvoja sveta. Ko smo začeli delati raziskave, v velikem delu sveta gospodinjstva namreč niso imela pomivalnih strojev. Danes je v številnih državah, denimo na Kitajskem in v Indiji drugače, standard se hitro viša, vse več domov ima tudi te naprave. Nočem ničesar napovedovati, ampak predstavljam si, da se bo to nekoč nekje poznalo. Kritična masa teh gliv se namreč povečuje, s tem pa je tudi več situacij, v katerih se z njimi lahko srečajo ranljivejše skupine prebivalcev. Ker del teh gliv, ki se namnožijo v pomivalnih strojih, nato preide v odpadno vodo, v kanalizacijski sistem. V nekem smislu potem ta voda tudi kroži, saj se en del sanira in ponovno uporabi. Veliko te glive je tudi v odpadnih vodah avtopralnic, tako da so določene točke, kjer se to počasi kopiči.

Kot ste dejali, so vaši sodelavci navajeni, da v službo prinašate vzorce z različnih koncev in krajev. Čeprav pravite, da prostega časa načeloma ne mešate z delom, si verjetno pogosto vzamete trenutek, da vzamete vzorec. Kaj je bila najbolj nenavadna okoliščina, v kateri ste to storili?

Ena od takšnih situacij, ki mi pride prva na misel, se navezuje na pomivalne stroje. Po teh odkritjih, ki sem jih opisala, sem kar "padla noter" in seveda hotela dobiti vzorec pomivalnega stroja vsakič, ko sem bila kje v tujini, ker je bilo pomembno, da imamo čim širšo biogeografsko sliko. V najbolj hecni okoliščini sem se znašla na Arktiki, ko sem bila tam v povezavi z drugimi raziskavami. V bazi so imeli pomivalni stroj in sem tamkajšnje osebje prijazno vprašala, ali bi lahko dobila vzorec. Takoj so pomislili, da je to verjetno kakšna prikrita inšpekcija, in so me zavrnili. In potem sem počakala, da je tista gospa, ki je tam delala, odšla v drugi prostor, in medtem ko je ropotala z lonci, sem na hitro vzela vzorec. Takrat sem se zelo bala, da bi kdo vstopil in me ujel.

Zelo ste ponosni tudi na mikrobiološko zbirko estremofilnih glivrofilnih gliv, ki jo imate na fakulteti. Ta se ves čas širi in obsega že 18 tisoč različnih sevov, med njimi je več kot 30 takih, ki ste jih opisali popolnoma na novo. Ena od gliv se imenuje Melanina gundicimermaniae. Je gliva, ki je poimenovana po vas, morda vaša najljubša?

Res smo ponosni na to zbirko, ki je največja zbirka ekstremofilnih gliv na vsem svetu. Glive, ki je poimenovana po meni, pa pravzaprav sploh nimamo v zbirki, kar je čista sramota (smeh). Odkrila jo je sicer skupina tujih raziskovalcev in me prijetno presenetila s tem, da jo je poimenovala po meni. Gotovo je med mojimi ljubšimi glivami, všeč mi je predvsem zato, ker je črna kvasovka, ekstremofilna gliva, ki jo najdemo čisto pri morju in tudi visoko v hribih. Na neki način združuje dva ekstrema in simbolizira to, kar je nekako moje življenjsko delo.

Vaša zbirka ne zanima zgolj znanstvenih kolegov, temveč se za določene glive zanima tudi industrija, nekatere vzorce tudi prodajate. Kako ugotovitve in spoznanja, do katerih se je znanost dokopala tudi s pomočjo vašega dela, aplikativne v praksi, na katerih področjih lahko z njihovo pomočjo dosežemo napredek?

Eno od področji je vsekakor kmetijstvo, pridelava hrane. Rastline so danes izpostavljene vedno večjim težavam zaradi globalnega segrevanja. Eno je zasoljevanje na račun namakanja, drugo je izsuševanje, močni UV-žarki, to so vse novi dejavniki, ki že začenjajo ogrožati tudi prehransko varnost. V pogledu se je začela promovirati uporaba t. i plant growth promoting microorganisms, se pravi PGPM. To so mikroorganizmi, ki rastlinam pomagajo rasti na različne načine – vplivajo na hormone rastlin, zatirajo škodljive mikroorganizme, pomagajo pri dosegu hranil, ki so v tleh, pomagajo pri strukturiranju tal. V zadnjih desetih letih se je na področju bakterij v tem smislu naredilo že kar veliko, pri glivah pa minimalno, sploh glede uporabe gliv iz ekstremnih okolij, s čimer se je v glavnem ukvarjala samo naša raziskovalna skupina in nekaj naših mednarodnih sodelavcev. Ker pa številne rastline rastejo v vedno bolj ekstremnih okoljih, pridemo tu na vrsto ravno mi. V sodelovanju z mehiškimi in bolivijskimi raziskovalci že delamo poskuse pri pridelavi kvinoje. Na bolivijskih visokih planotah smo izolirali nekaj vrst gliv, ki se razrastejo okoli korenin kvinoje in ji pomagajo, da bolje uspeva.

Še en podoben primer je mikroorganizem, ki smo ga izolirali iz arktičnih ledenikov in ga v sodelovanju s slovenskim institutom za kmetijstvo uporabili za zaščito jabolk. Tradicionalno se namreč shranjena jabolka špricajo z vsemi možnimi kemikalijami, kar pa ni najboljši način. V Avstriji sicer že več let proizvajajo komercialni produkt, glive, ki se lahko uporabljajo kot naravni biokontrolni agens. Težava je, ker se jabolka shranjujejo v hladilnicah, ta gliva pa je prilagojena na temperaturo okoli 20 stopinj Celzija. Naša je tej glivi sorodna, a ekstremofilna in s tem prilagojena na nižje temperature, tako da se veliko bolje obnese v hladilnicah. To so, denimo, primeri aplikativne uporabe naših raziskav, ki bi lahko korenito vplivali na razvoj in ponudili bolj trajnostne in okolju prijazne načine.

Smo tudi tik pred 8. marcem (intervju je potekal 7. marca, op. a.), ko lahko vsako leto prebiramo zgodbe uspešnih žensk z različnih področij. Zanima me, ali ste se kot znanstvenica kdaj počutili, da se morate s svojim delom dokazati bolj kot vaši moški kolegi, in kako je vaš spol vplival na kombiniranje zasebnega in službenega življenja.

Sorodna novica Življenje najde pot: tudi v ledenike in pomivalne stroje

Absolutno sem imela tudi jaz težave s tem in sem se res trudila, da bi usklajevala svojo kariero in družinsko življenje. Ženske lahko sicer to naredijo samo na svoj lastni račun. Če nočeš, da otroci trpijo, to pomeni, da si v službi do določene ure, potem se posvetiš njim, jih daš spat, potem imaš pa še en delovnik. Ko sta bili moji dve hčerki še majhni, so bile moje noči zelo kratke in pogosto sem bila zelo utrujena. Ampak upam, da sem jih zaščitila v tem smislu, da tega nista preveč občutili. Ni bilo sicer lahko, moj tedanji mož je bil kirurg, in kombinacija najinih dveh poklicev je bila kar težavna za družinsko življenje. Če ne bi bilo babic, ki so vskočile, kadar je bilo treba, bi težko shajali. Če nimaš neke socialne mreže, kot ženska ob družini težko zares gradiš kariero.

Spadam pa tudi v generacijo, v kateri je bil še seksizem veliko bolj izražen v vsakdanjem življenju. Pogosto se je dogajalo, da sem dobila na odpravah od kakšnih pokroviteljskih gospodov izjave v smislu, kaj pa vi tukaj delate, a ne bi raje doma otrok pazili. Pa tudi če ženska ni bila videti popolnoma zanemarjena, je bilo to kar samodejno povabilo za neprimerne komentarje. Vsaj v tem smislu se časi zdaj na srečo spreminjajo, ampak jaz sem tega še kar veliko doživela.

Med vašo kariero ste veliko delali v tujini, dalj časa ste predavali na Danskem, pa tudi v Nemčiji, kot gostujočo predavateljico vas sicer vabijo priznane tuje univerze, redno se udeležujete odprav v najbolj odročne kraje. Ampak kljub temu ste se odločili ostati v Sloveniji, doma. Kako to?

Mislim, da bi kar veliko Slovencev moralo iti malo delat naokrog, da bi potem znali ceniti, kakšno okolje imamo tukaj. Pri nas je kakovost življenja še vedno zelo dobra, imamo krasno naravo, dobre vrtce, šole, poleg tega ni tako drago kot v številnih drugih evropskih državah. V teh letih sem imela veliko ponudb iz tujine in sem o njih tudi razmišljala, ampak tukaj imam družino, prijatelje in na ta način tudi varnost, ki jo jaz potrebujem za to, da lahko v miru delam. Nikoli nisem želela živeti in delati od pogodbe do pogodbe, ker bi mi to vzelo tisto rdečo nit, tisti motiv, ki sem ga lahko tukaj gojila, ker sem bila v tem smislu varna. Nekateri ljudje takšno varnost morda izkoristijo in delajo manj, zame pa pomeni bazo, ki jo potrebujem, da se sprostim. Veliko mi je pomenila akademska svoboda, ki sem jo imela na biotehniški fakulteti, da so mi zaupali, mi dali proste roke in da se nihče ni vame vtikal, kaj počnem.

Kako sicer ocenjujete pogoje, ki jih ima v Sloveniji znanost za svoj razvoj? V zadnjih letih je veliko opozoril o finančnih rezih, po navadi je znanost eno tistih področij, kjer se to zgodi prej kot kje drugje. Kako težko je priti do sredstev?

Zdi se mi, da je vedno težje priti do sredstev, če ne delaš bolj tržno naravnanih zadev. Če delaš na medicinskem področju ali pa na področju kakšnih tehničnih inovacij, je lažje. Na področju mikrobne ekologije, kjer delujem jaz, pa že pri prijavi na ARIS nikoli ne vemo, pod kaj naj prijavljamo projekte, ker gre za preplet različnih področij, mikrobna ekologija pa ni kategorizirana posebej. Zato vedno ugibamo, kako prijaviti določen projekt, in na koncu tudi ne uganemo vedno. Projekte je tako lažje dobiti v povezavi s tujimi partnerji v tujini, kar je malo žalostno. Smo namreč pionirji na tem področju, kar bi lahko izkoristili in projekte izvajali samostojno, namesto da se moramo večinoma priključevati drugim, le kot del ekipe. Odkritja in ugotovitve ti ne pomagajo veliko, če ob prijavi projekta ne moreš obkljukati niti ustreznega polja na obrazcu. To je naša večna težava.

O znanosti govorite na zelo poljuden način, kar pri strokovnjakih vašega kova ni vedno pravilo. Kako dojemate širšo vlogo znanosti v družbi? Epidemijo novega koronavirusa je v zadnjih letih razkrila, da obstaja tudi veliko ljudi, ki znanosti ne zaupajo. Kaj preostane znanstveniku v takšni situaciji?

Skozi leta sem ugotovila, da je jasno in razumljivo komuniciranje za znanost res pomembno, tako da sem predavala že tudi, recimo, društvu joge, gobarskemu društvu, z veseljem se odzovem na vabila na razne intervjuje itd. Če govoriš razumljivo, so ljudje v resnici zelo hvaležni in se potem opogumijo, kaj vprašajo in lahko z njimi komuniciraš.

Je pa res, da sem imela opravka tudi že z ljudmi, ki so vnaprej prepričani o nečem in se lahko postaviš na glavo, pa jih ne boš prepričal o nasprotnem. Ker jih v resnici ne zanima tvoj odgovor in iskanje resnice, ampak je to bolj podobno religioznemu prepričanju. Na ta način se ne moreš pogovarjati, ko te nekdo posluša že s takšnim izrazom, da veš, da samo čaka na razpoko, da bo skočil noter s svojo mislijo. Mislim, da je takšno vedenje tudi posledica tega, da danes vsi mislijo, da je vse tako enostavno, da morajo biti vsi odgovori instantni. Če pa niso instantni, pa takšni ljudje vrzeli zapolnijo s takšnimi in drugačnimi zarotami.

A za razumevanje se moraš kdaj tudi potruditi, ne more biti vse razumljivo na prvo žogo. Poleg tega znanost mora dopuščati možnost, da nečesa še ne vemo, kar pa ljudje še posebej težko prenesejo. Tudi svojim študentom poudarjam, da ne smejo izhajati iz predpostavke, da smo zdaj na vrhu piramide. Še vedno lezemo gor in spoznanja, ki trenutno veljajo, morda nekoč ne bodo relevantna. Nekateri študentje to razumejo, nekaterim, ki bi radi jasne in trdne odgovore, pa gre to lahko na živce. Toda tako v znanosti kot v življenju ni vse instantno, lepo in brez gub in pik. To pač ne bi bilo več realno življenje.

Ali se vam zdi, da smo kot družba in kot ljudje preveč osredinjeni sami nase? Glede na to, da se ukvarjate z mikroorganizmi, ki so bili tu mnogo pred nami, in nas bodo glede na svojo sposobnost prilagajanja tudi preživeli – na življenje verjetno ne gledate tako antropocentrično kot povprečen človek.

Včasih mi je kar malo strašljivo, kako antropocentrični smo. Tudi izjave o tem, da se je, denimo, izumiranje vrst dogajalo od vedno, da podnebne spremembe niso posledice našega delovanja. Ta antropocentričnost je skrajno zoprna. Smo majhen vzdih na koncu zgodovine Zemlje, ki obstaja 4 milijarde let, mi smo pa prisotni manj kot milijon let, pa smo vse okrog obrnili, ob čemer mislimo, da za to ne bo nobenih posledic.

Ta antropocentričnost je povezana s to narcisoidnostjo naše vrste, ki je izrazito prisotna v sodobnem času in je tudi povezana, s tem, da se nihče ničemur ne bi odrekel, vsi bi radi vse imeli vse tako, kot je bilo, in še boljše. Kot vrsta bomo morali resnično dojeti, da če ne bomo nečesa spremenili, bodo stvari slabše za nas in za številne organizme zraven, na katere pa sploh skoraj ne pomislimo. Res pa je, da nas bodo številni mikroorganizmi ne glede na vse skoraj gotovo preživeli, med njimi tudi glive.

Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?

Da sem imela pogum spustiti se v področje, ki je bilo čisto neznano. Lahko bi se strahotno opekla. Gotovo je bilo to sicer povezano tudi z neko naivnostjo in mladostjo, a brez poguma ne bi šlo. Ponosna sem tudi, da sem imela ob tem tudi vztrajnost. Zlasti na začetku je bilo treba namreč v zagovarjanje naših ugotovitev vložiti veliko truda, ker je veljalo, da to, kar smo mi preiskovali, niti ne obstaja.

In ne nazadnje sem ponosna tudi na to, da bodo delo, ko bom jaz zaključila, nadaljevali moji nasledniki. Niti ne nujno v Sloveniji, ampak po svetu. Malo je ljudi, ki lahko rečejo, da so uveljavili neko področje, ki teče in se razvija po svoje. Ponosna sem tudi na svoje sodelavce, tega ne govorim kar tako, človek sam ne more narediti veliko.

V znanstvenoraziskovalni karieri vam je uspelo zelo veliko. Ali imate še kakšne neizpolnjene načrte in želje? Ste morda izčrpali že vsa ekstremna okolja na Zemlji in pogled vsaj posredno usmerjate tudi proti vesolju?

Med ključnimi stvarmi, ki me še vznemirjajo, je tudi točno ta, ki ste jo omenili – povezava z vesoljem. Dokazali smo, da če celice zamrznemo in posušimo, preživijo sevanja in razmere, ki so prej veljali za nemogoče. V sodelovanju z ameriškimi raziskovalci smo dokazali, da bi lahko v takih razmerah glive preživele 260 milijonov let izpostavitve vesoljskemu sevanju. V tej smeri bi rada raziskovala dalje, saj področje odpira še čisto nove meje, ki nam lahko pomagajo pri morebitnem naseljevanju drugih planetov ali razumevanju življenja, ki je morda že na njih.