1)
Dr. Bohanec poda popolnoma neutemeljeno sodbo, ki meri na vse okoljske organizacije v Sloveniji, češ da se z zastraševanjem ljudi finančno okoriščamo. Še posebej "velike" organizacije pa naj bi delovale po principu "bolj kot ljudi prestrašiš in se ponudiš kot navidezni rešitelj, uspešnejši boš na trgu", nakar omeni še letne prihodke organizacije Greenpeace.

Intervjuvanec navaja finančna sredstva, s katerimi je Greenpeace razpolagal v prejšnjem letu, zato da bi populistično postavil pod vprašaj kredibilnost celotne organizacije. Pri tem seveda pozabi omeniti robustno finančno pravilo Greenpeacea, in sicer da organizacija ni financirana s strani vlad, podjetij in političnih strank. To Greenpeaceu omogoča popolnoma neodvisno delovanje v 55 državah na vseh celinah sveta. Profesor Bohanec implicitno namiguje, da se lahko z okoljevarstvom legitimno ukvarjajo le organizacije z minimalnimi sredstvi, ki se morajo iz dneva v dan boriti za obstoj. Morda bi še raje videl, da bi okoljevarstvo temeljilo le na prostovoljnem angažmaju posameznikov. Mednarodne organizacije prispevajo svoj delež k raznovrstnemu trudu mnogo organizacij in posameznikov v Sloveniji in v svetu. Zaradi svoje velikosti se včasih laže postavljajo po robu velikim korporacijam, ki imajo jasen ekonomski interes na določenem področju, dodatno mero varnosti pa lahko nudijo okoljskim aktivistom, ki delujejo v nevarnih in tveganih razmerah. Še posebej zanimivo pa je, da v očeh dr. Bohanca več kot milijardni vsakoletni posel podjetja Monsanto, ki ustvarja svoj dobiček s prodajo semen in herbicidov, očitno ne vpliva na pristranskost in kredibilnost podjetja, ko gre za vprašanje pravil, ki določajo rabo herbicidov itd.

Kar zadeva zastraševanje, pa: kdor dá kaj na znanost in na osnovno človeško spodobnost, je že slišal za podnebne spremembe in za nevarne posledice, ki nam pretijo, če ne bomo prenehali kuriti fosilnih goriv. Podnebne spremembe so ena največjih groženj, ki grozijo človeški civilizaciji, in strah pred posledicami neukrepanja je več kot upravičen. Upravičeno in potrebno je opozarjati na vse pogostejše in ekstremnejše suše, vročinske valove, poplave in neurja, ki pustošijo po Sloveniji in svetu. Upravičeno in potrebno je govoriti o možnih, a črnih scenarijih prihodnosti, v katere drvimo z nadaljnjim kurjenjem nafte, premoga in plina. Znanstvena dejstva, ki jih dr. Bohanec domnevno tako časti, nas v obetu podnebnega zloma ne smejo pomirjati in trepljati v ugodju našega vsakdanjega življenja.

In kljub temu da je strah upravičen, z našim delovanjem v javnosti zavestno ne spodbujamo paralize strahu pri prebivalcih in političnih odločevalcih, ampak poskušamo krepiti kolektivni pogum in odločnost, da se tistim najbolj črnim scenarijem izognemo. Za razliko od nepodučenih izjav dr. Bohanca v slovenski javnosti nenehno poudarjamo izvedljive rešitve. Delo Greenpeacea v Sloveniji že od začetkov delovanja pred desetimi leti sloni na pozitivni viziji prihodnosti. V Sloveniji smo ob vrsti priložnosti strokovni in laični javnosti predstavljali študijo Energy [r]evolution, ki v sodelovanju z inštitutom DLR Nemškega vesoljnega centra strokovno dokazuje, da lahko do leta 2050 izvedemo globalni prehod na 100-% obnovljivo energijo. V tem duhu smo pred kratkim v slovenskem prostoru predstavili tudi študijo o potencialu obnovljive energije v lasti prebivalcev, ki ugotavlja, da bi lahko skoraj polovica prebivalcev Slovenije do leta 2050 proizvajala svojo lastno električno energijo iz sonca, vetra in drugih obnovljivih virov, s čimer bi prebivalci zadostili četrtino potreb po električni energiji države. Ta sporočila širimo tudi z drugimi javnimi akcijami, nazadnje z večjo manifestacijo na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Ko tako dr. Bohanec samozavestno trdi, da okoljske organizacije ne nudimo nikakršnih rešitev in da je Greenpeace kot organizacija zašel v ekstreme, se moramo vprašati, ali živimo v istem svetu. Medtem ko sami nenehno zagovarjamo izvedljive in nujne rešitve, težave in prepreke vidijo odločevalci; ekstremno je danes iskati način subvencioniranja fosilnih goriv, ne pa boriti se proti temu; ekstremno je zavajati delavce in lokalne skupnosti, da bomo lahko premog kurili v nedogled, ne pa opozarjati na potrebo po pravočasni in pravični energetski tranziciji; ekstremno je zavirati razvoj obnovljivih virov energije, ne pa zahtevati razvoj sončnih in vetrnih elektrarn. Ravno na tem mestu je bil pred kratkim objavljen intervju s svetovno strokovnjakinjo za obnovljive vire, ki bi bralcem lahko pomagal bolje ovrednotiti nekatere izjave dr. Bohanca.

2)
Velikokrat se zgodi, da strokovnjak enega področja daje vtis, kot da je strokovnjak na vseh področjih. Tako se dr. Bohanec čuti poklicanega govoriti o energetski politike države in "analizira" posamezne tehnološke rešitve za pridobivanje energije. Dr. Bohanec se z energetiko ne ukvarja niti akademsko niti praktično. Tako nas ne sme presenečati nepoznavanje dejstev glede obnovljivih virov energije.

Drži, da so bile sončne elektrarne pred desetletjem drage, zaradi česar je bilo v Evropi, pa tudi pri nas, porabljenega precej denarja za podpore sončnim elektrarnam. A danes je slika drugačna. Cena sončnih panelov se je od leta 2008 znižala za več kot 80 %. V istem obdobju se je cena vetrnih elektrarn prepolovila. V letu 2016 so OVE predstavljali skoraj 90 % vseh novonameščenih zmogljivosti v EU-ju, projekti na področju OVE-ja pa so znova podirali cenovne rekorde. V Nemčiji so ob koncu leta 2016 na dražbi izbrali sončno elektrarno, ki bo lahko proizvajala elektriko po ceni 69 €/MWh, na Danskem pa so izbrali fotovoltaični projekt, ki bo lahko proizvajal elektriko po ceni 53,80 €/MWh. Vetrna tehnologija je zaradi hitrega razvoja v zadnjih letih prav tako močno napredovala. Nemčija je letos na dražbi izbrala vetrno elektrarno, ki bo elektriko proizvajala po ceni 57,1 €/MWh. Za primerjavo: cena energije, proizvedene v TEŠ-u, se giblje okoli 67 €/MWh, Britanska jedrska elektrarna pod imenom Hinkley Point C, ki je mogoča samo zaradi zajetne državne subvencije, pa bo imela odkupno ceno proizvedene električne energije med 90 in 10 0€/MWh. Obnovljivi viri so danes že tako poceni, da so celo v pregovorno deževni Veliki Britaniji postavili prvo sončno elektrarno brez subvencij.
Kljub temu da je ekonomika obnovljivih virov že zelo zanimiva, je treba poudariti, da reševanje najpomembnejših okoljskih vprašanj ne sme biti odvisno le od ekonomike. Ljudje imajo ustavno zagotovljeno pravico do zdravega okolja (72. člen). Ta pravica se jim ne sme jemati z onesnaževanjem, tudi če se posameznemu podjetju to še tako splača.

3)
V svojih izjavah gre dr. Bohanec tako daleč, da se zdi, kot da omejevanje delovanja civilnodružbenih organizacij postavlja za vzor. Preberemo lahko: "Žal mi je, da zelene organizacije niso več zelene. Nekoč so bile, danes pa večinoma povzročajo povsem nepotrebne težave in zmanjšujejo raven dobrobiti prebivalstva v Evropi in tudi širše. Nekatere nerazvite države so to že spregledale. Recimo, kolikor vem, v Indiji Greenpeace trenutno nima vstopa. Vlada ga je onemogočila, ker je deloval proti razvoju energetskih podjetij, tako da so proti njim pozivali vaško prebivalstvo."

Greenpeace Indija je finančno neodvisna organizacija, ki se s svojim delom že vrsto let zavzema za čistejši zrak, opuščanje premoga, razvoj skupnostnih sončnih elektrarn in trajnostno kmetijstvo. Ko je organizacija s svojimi delom stopila na žulj vladi, jo je ta javno napadla in poskusila zaustaviti priliv sredstev iz tujine. Podobnim praksam in pritiskom na mednarodne organizacije smo žal priča tudi v drugih državah, tudi v sosednji Madžarski. V svetu, kjer uradna politična tehnokracija v sozvočju z velikimi industrijskimi interesu kroji mednarodno trgovinsko politiko, v spregi s fosilno in jedrsko industrijo zavlačuje energetski prehod, za pest dolarjev tujih vlagateljev pa je pripravljena zastaviti najboljše kmetijske površine, je govor o zelenih organizacijah kot tistih, ki zmanjšujejo dobrobit ljudi, smešen in globoko zavajajoč. Ob takšnih izjavah, kot si jo dovoli dr. Bohanec, bi se nam morali vklopiti vsi rdeči alarmi, saj ne meri na nič manj kot na krasni novi svet družbenega nadzora, tehnokratskega enoumja in ekonomskega razvoja, ki v imenu ozkih interesov posameznih akterjev postavlja kakovost naših življenj na stranski tir.

4)
Četudi se zaradi omejenih zmogljivosti Greenpeace v Sloveniji ne ukvarja s kmetijstvom, je nazadnje treba nekaj povedati o glifosatu, o katerem je govora v intervjuju. Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC), ki je glifosat uvrstila med verjetne povzročitelje raka pri ljudeh, je visoko spoštovana zaradi svojega temeljitega in neodvisnega dela. V preteklosti je že bila napadena zaradi svoje klasifikacije pasivnega kajenja, po klasifikaciji glifosata pa se je pod napadi kemične industrije znašel njen program Monograph. Agencija je svoje ugotovitve že branila pred napadi.

Na nevarnost in ne na tveganje, ki ga predstavlja snov, se ne osredotoča le IARC, temveč je bilo to tudi stvar ocene EU-ja, ki sta jo izvedli EFSA in ECHA. To pa zato, ker je nevarnost za razvoj karcinoma, to je intrinzična sposobnost snovi za povzročitev raka, v EU-ju že sama po sebi zadosten razlog za prepoved pesticidov. Še več, kriteriji, ki jih uporabljata EFSA in ECHA za moč dokazov, so vzeti neposredno od IARC.

Kako so torej te institucije prišle do različnih zaključkov? T. i. Monsanto papers so razkrili, kako je podjetje dolga leta manipuliralo z "znanostjo o glifosatu". Ne moremo izključiti, da je EU postala žrtev teh zavajajočih dejanj. Ocena EFSA o zdravstvenih tveganjih, povezanih z glifosatom, pravzaprav vključuje približno 100 strani, ki so neposredna kopija prijavne dokumentacije podjetja. Zato Greenpeace in druge organizacije v EU-ju še naprej zagovarjajo prepoved glifosata zaradi zdravstvenih tveganj (npr. "verjeten povzročitelj raka" glede na klasifikacijo IARC) in vpliva na okolje.

Pri vsem tem pa je treba imeti v mislih tudi to, kako hitro se ob zelo tehničnih razpravah izgubi sled za bistvenimi vprašanji današnjega časa. Industrijska miselnost, zacementirana tudi v sodobnem kmetijstvu, ki postavlja človeka v središče naravnega sveta in zavoljo učinkovitosti izčrpava zemljo, reke, morja, segreva podnebje, povzroča izginjanje živalskih vrst, se je obrnila tudi proti nam in človeški civilizaciji dejansko spodnaša tla, na katerih živimo. Težišče javne razprave zato ne more biti le na tem ali onem herbicidu, temveč na načinih, na katere v času podnebnih sprememb in rasti svetovnega prebivalstva prilagoditi kmetijstvo in svetovno kmetijsko trgovino tako, da bosta zagotavljala prehrambno varnost ljudem po svetu, zapustila kakovostne pridelovalne površine mlajšim in prihodnjim generacijam ter, ne nazadnje, ohranjala pestrost rastlin in živali, ki nas obdajajo in bogatijo naš skupni svet.