Pogosto ljudi, ki zapuščajo svoje domove zaradi degradiranega okolja, imenujemo podnebni begunci, kar je po mnenju Maše Kovič Dine z ljubljanske pravne fakultete neustrezno: "V mednarodnem pravu definicija o statusu beguncev iz leta 1951 navaja pet razlogov, zakaj se ljudje selijo s svojih domov in lahko dobijo status begunca. To so rasa, vera, narodnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Ljudje, ki se selijo zaradi podnebnih sprememb, niso zajeti v tej definiciji, zato jih ne moremo imenovati begunci."

Podnebne spremembe lahko ogrozijo obstoj držav

Ob tem predlaga poimenovanje okoljsko razseljeni ljudje, Mednarodna organizacija za migracije pa uvaja termin prisilni podnebni migranti – čeprav ni splošno sprejet, pa prinaša razumevanje naraščajočega fenomena neprostovoljnega preseljevanja zaradi vpliva podnebnih sprememb. Ker ljudje zapustijo svoje okolje ali celo državo v res le skrajnem primeru, pravi Kovič Dinova.

"Ta hip so najbolj na udaru otoki v Tihem oceanu, kjer se dviguje gladina morske vode. Zaradi tega je veliko poplav, morska voda prihaja do podtalnice, ni čiste pitne vode, v prsti je sol, zato je onemogočeno poljedelstvo. Največja težava je, da se ne morejo seliti znotraj države, zato so prisiljeni iti v druge države. Pred leti se je govorilo, da Fidži kupuje zemljo na Novi Zelandiji, da bi tja preselili svoje ljudi, ko bo otok izginil. Še en zanimiv vidik se pojavlja tu, to so otoške države, in ko bo država brez ozemlja, ki je pogoj za obstoj države, nimamo več države. Ne vemo še, kaj to pomeni.”

Podnebni vizumi

Asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Špela Kastelic dodaja, da se je prav ob zavedanju, da bodo določeni otoki in s tem države izginili, porodila ideja o tako imenovanih podnebnih vizumih: “Gre za nekakšno hitro rešitev, kako zaščititi ljudi v državah, v katerih bodo začasno bivali. To so ideje, ki se vsako leto pojavijo ob podnebnem vrhu, potem pa hitro pride odgovor, da jih tako ali drugače ne moremo podeliti vsem.”

Poraja se vprašanje, kako odločati o tem, kdo je upravičen do vizuma. Vprašati se moramo na primer, kako kategorizirati poplave, kaj je bil vzrok za to, da je nastala poplava: “Spremembe so lahko tako hipne, da se tudi sama država ne more prilagoditi. Je pa seveda vprašanje, ali so vedno samo poplave vplivale na preselitev, lahko obstaja namreč tudi neki politični dejavnik, da država, ki ima toliko ranljivih območij, ni zagotovila zaščite in adaptacijske strategije. Vprašanje je tudi, ali se ljudje izseljujejo, ker imajo možnost in se bodo vrnili, ali pa se bodo zgodili primeri ujetih prebivalstev, ki nimajo ekonomskih možnosti za preseljevanje in so ujeti v degradiranem okolju.”

Kdo bo prisilnim podnebnim migrantom ponudil zaščito?

Največ bremena podnebnih sprememb nosijo in bodo nosile države v razvoju. Države, ki imajo že zdaj nizko stopnjo strategij prilagajanja na podnebne spremembe, pravi Kovič Dinova.

“Vsi se dobro zavedamo, da odgovornost nosijo razvite države. Že v uvodu okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah je priznana zgodovinska odgovornost razvitih držav, v pariškem sporazumu je zapisano, da imajo vse države obveznost naslavljanja podnebnih sprememb s preprečevanjem in prilagajanjem, je pa obseg različen glede na zmogljivosti, razvite države bi morale prispevati več in imajo strožje cilje, manj razvite države imajo manj stroge cilje.”

Po mnenju Andreja Gnezde iz Umanotere smo na račun ekonomske rasti in kurjenja fosilnih goriv pahnili v eksistencialno krizo ljudi, ki že prej niso imeli veliko, ampak so vsaj lahko preživeli: “Imajo manj resursov, da se prilagajajo podnebnim spremembam, v bistvu je naša dolžnost, ker smo toliko izpustov ustvarili in ker imamo dovolj resursov, da se tem razmeram prilagodimo. Naša dolžnost je, da ljudem, ki najbolj trpijo za posledicami, pomagamo. En mehanizem je, da jim finančno pomagamo, tudi neposredno, da imajo sredstva, ko morajo zapustiti domove. Lahko jim pomagamo pri selitvi, jim zagotovimo mirno, varno pot, pomagamo najti primerno okolje, pomagamo vzpostaviti novo življenje v novem okolju.”

Maša Kovič Dine s pravne fakultete ob tem doda, da v Sloveniji obstaja v Zakonu o tujcih alineja, ki ljudi zaščiti za čas, ko je okolje zaradi naravne nesreče neprimerno za bivanje. A brez nekih bistvenih pravic za ureditev življenja tukaj.

“Žal tudi mi nimamo v zakonu okoljske degradacije, zaradi katere bi lahko nekomu ponudili zaščito. Nekdo, ki pride v Slovenijo in ni begunec, mora državo zapustiti. Je pa majhna možnost, alineja 73. člena Zakona o tujcih, kjer piše, “da odstranitev ni mogoča, ker so v državi, katere državljan je tujec, ali v državi, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, nastopile okoliščine, kot so naravne in druge nesreče, ki ne omogočajo vrnitve.”

To mu omogoča daljše bivanje v Sloveniji ⎼ lahko za dobo šest mesecev, lahko se podaljšuje, dokler obstajajo razlogi, zakaj se ne more vrniti. Ko ti razlogi prenehajo, mora zapustiti državo. A tudi v tem času, ko ima dovoljenje za zadrževanje, mu je onemogočeno normalno življenje. Ne more dobiti službe, zdravstvenega zavarovanja, njegovo življenje je osredotočeno na azilni dom.

Prisilni podnebni migranti tudi iz Evrope in Evropske unije

Čeprav pogosto govorimo, da bodo prisilni podnebni migranti po najverjetnejših scenarijih odhajali iz Azije, Afrike, s Pacifiških in Karibskih otokov, sogovorniki opozarjajo, da se bo tudi znotraj Evrope in Evropske unije zaradi degradiranega okolja na sever preseljevalo veliko število ljudi. Španija, Grčija in nekatere balkanske države predstavljajo območja, na katerih že danes občutijo podnebne spremembe do te mere, da postaja življenje oteženo. Se pa pri tem poraja vprašanje, ali se bodo ti ljudje označili za nekoga, ki se je preselil zaradi podnebnih sprememb ali česa drugega. Špela Kastelic ob tem omenja tudi podnebno ranljivost, kar je zmožnost prilagajanja na podnebne spremembe in koliko je prebivalstvo odporno proti tem učinkom.

“Preučujem predvsem področje južne in jugovzhodne Evrope. To bo prizadeto okolje, in če ne bomo dosegli ogljičnih dogovorov in gledamo na najbolj pesimističen scenarij, gre za resnične možnosti notranjega preseljevanja. To bo predstavljalo tudi velik stres za že obstoječa urbana področja. Države Evropske unije in tudi tiste države, ki ne spadajo v Unijo, denimo balkanske države, se bodo spoprijemale z izjemnim pomanjkanjem možnosti in ekonomskim primanjkljajem pri spopadanju s prilagajanjem na podnebne spremembe, ker niso vključene v širše strategije EU-ja. Poleg tega je na regionalnih iniciativah, da se podnebne spremembe prepoznajo kot realno stanje, da se prepozna človeka, ki je ustvaril ta tveganja, in na posameznikih, da se izobrazijo na tem področju. Gre za mikro- in makroproblem, s katerim se bomo vsi spopadli.”