Indonezija, ki leži v t. i. ognjenem obroču v Indijskem oceanu, kjer so tektonske dejavnosti zelo pogoste, se še vedno ne more zanesti na učinkovit opozorilni sistem pred cunamiji, zaradi česar so umirali ljudje. Zakaj? Odgovor je preprost - ker vlade prizadetih držav načrtov za zgodnje opozarjanje na katastrofo še niso uspele izpeljati.

Pred letom in pol, ko je ob božiču podmorski potres sprožil besneče večmetrske cunamije in je umrlo več kot 200 tisoč ljudi, so vlade in znanstveniki napovedali gradnjo široke mreže senzorjev v Indijskem oceanu, ki bi pravočasno zaznali nastajajoči cunami in nanj opozorili ogroženo prebivalstvo. Toda ko se je tragedija umaknila z naslovnic časopisov in so usahnili finančni tokovi človekoljubnih organizacij, je volje za hitro in učinkovito ukrepanje zmanjkalo.

Znanstveniki, ki so ga poskusno zagnali, so vedeli, da ne deluje dobro. Pojavljale so se resne motnje pri delovanju računalnikov; komunikacijski sistem, ki skrbi za povezavo avtomatskih senzorjev z nadzornimi postajami, je izpadal. Med vajo, ob simuliranem širjenju cunamijev, so znanstveniki, denimo, ugotovili, da bistveni člen v komunikacijski verigi med državami JV Azije ne deluje, zato se je Tajska znašla v informacijski blokadi. Če bi takrat res prišlo do cunamijev, bi to državo doleteli povsem nepripravljeno.

60 minut za obdelavo podatkov
Po širjavah Indijskega oceana so namestili komaj 30 opozorilnih postaj, čeprav bi jih za zanesljivo delovanje potrebovali več kot petkrat toliko. Pomenljiv je podatek, da znanstveniki zdaj za obdelavo zbranih podatkov, ki jim jih pošlje sistem, potrebujejo eno uro časa. Za razglasitev alarma potrebujejo še nekaj dragocenih minut. Medtem ko so tehniki, ki so osnovali sistem, zagotavljali, da bodo lahko podatki v nadzornih centrih obdelani v petih minutah. Vendar ob pomembni predpostavki – ko bo vključena celotna mreža 160 senzorjev.

Sistem, katerega stabilnost bi programerji verjetno uvrstili nekam med alfa in beta verzijo, je deloval nezanesljivo, obupno počasi in pri komaj petinski kapaciteti. Postavitev manjkajočih senzorjev so prestavili na prihodnja leta. S polno močjo naj bi sistem začel delovati šele leta 2009. Mimogrede, tovrsten opozorilni sistem v Tihem oceanu deluje že 41 let.

Valovi so prihrumeli v nekaj minutah
Ko je v ponedeljek morsko dno stresel potres in so nastali cunamiji, se pomanjkljiv in netestiran opozorilni sistem Indijskega oceana ni zmogel spopasti s hitrostjo, s katero so se morilski valovi širili proti kopnemu. Potres so občutljive merilne postaje sicer zaznale, vendar so bili podatki zavajajoči. Oblasti so izdale zgolj opozorilo, da obalo otoka Java lahko morda doseže cunami ''v nekaj dneh''. V resnici so dvometrski cunamiji prišli v 20 minutah in prebivalce obmorskih naselij dosegli povsem nepripravljene. Stotinam žrtev ni bilo več pomoči.

Ob povsem jasni krivdi za nedelovanje sistema zgodnjega opozarjanja pa se poraja tudi vprašanje, koliko bi oblasti sploh lahko storile za pravočasno obveščanje prebivalstva pred grozečo nevarnostjo, tudi če bi imele vse podatke zbrane že takoj? Veliko ljudi na določenih predelih Indonezije namreč živi precej izolirano, daleč od urbanih središč. Kako jih pravočasno – v nekaj minutah – opozoriti na grozečo nevarnost? Oblasti so ljudem pošiljale SMS-sporočila in jih poskušale priklicati po javnem telekomunikacijskem omrežju – vendar se je to pod bremenom sesulo. Predlog o gradnji posebnega telekomunikacijskega omrežja se zdi še najboljša možnost, vendar tu spet trčimo ob znano vižo – denar.

Kako deluje sistem?
Ko pride do potresa oz. izbruha vulkana na morskem dnu, se v nekaterih primerih lahko sprožijo morilski valovi, cunamiji. Seizmološki merilci ta potres zaznajo, vendar ne sporočijo dovolj podatkov, da bi znanstveniki lahko ugotovili, ali so se cunamiji res sprožili, zato pridejo v igro merilci pritiska, ki so nameščeni v oceanu in zbrane podatke posredujejo satelitu.

Delujejo tako, da senzorji na dnu morja neprestano merijo težo vode nad njimi. Ta se spreminja glede na obseg valov. Zbrane podatke posredujejo plavajočim bojam, ki imajo povezavo s satelitom, ki jih preusmeri v nadzorne centre. Ti so povezani še s t. i. merilci plimovanja, ki s sonarji nadzirajo raven morske gladine na obali. Sistem je zapleten, vendar ob predpostavki pravilnega delovanja vseh členov v verigi zelo učinkovit. Ima pa pomembno pomanjkljivost: aparature in vzdrževanje so dragi. Tisti, ki naj bi varoval Indonezijo, po predračunu stane preračunano 23.750.000.000 tolarjev.

R. S.