Izsledki raziskave so bili objavljeni konec januarja v znanstveni reviji Science Translational Medicine in so popolnoma v nasprotju s pričakovanji več milijonov ljudi, ki vsakodnevno uživajo vitaminske dodatke. Anketa iz leta 2005 je pokazala, da 11 odstotkov odraslih jemlje vitamin E v odmerkih 400 mednarodnih enot (IU) ali več.

Priporočen dnevni vnos je 22,4 IU. Ljudje uživajo vitamin E in druge antioksidante, ker naj bi ti preprečevali nastajanje reaktivnih kisikovih spojin, ki lahko nato poškodujejo celice vključno z njihovo DNA. Poškodbe DNA pa povezujejo z razvojem raka. Zato velja, da uživanje antioksidantov preprečuje ali upočasnjuje razvoj raka.

Študije na živalih in manjše klinične študije na ljudeh potrjujejo te izsledke, večje študije pa ne. Ko so v velikih randomiziranih, dvojno slepih študijah testirali vitamin E in β-karoten ter ju primerjali s placebom, izsledki niso bili tako jasni. Leta 1994 je študija, ki je vključevala 29.133 moških kadilcev, celo pokazala večji odstotek zbolevanja za rakom v skupini, ki je prejemala β-karoten.

V najnovejši študiji ugotavljajo, da antioksidanti ne zmanjšujejo tveganja za razvoj raka, ampak v nekaterih primerih celo pospešujejo njegov razvoj.

Prof. Bergö in njegov sodelavec prof. Lindahl, oba molekularna biologa na Univerzi v Göteborgu, sta se v razpravi, povezani z učinkovitostjo antioksidantov, znašla po naključju. S svojo raziskovalno ekipo sta izvajala poskus, ki je vključeval gensko spremenjene miške s pljučnim rakom. Pri eksperimentu so kontrolni skupini mišk dajali antioksidant NAC. Menili so namreč, da bo edini učinek tega, da bo NAC mogoče malo zavrl razvoj tumorjev. Zgodilo pa se je ravno nasprotno.

Tumorji mišk v kontrolni skupini, ki so prejemale NAC, so rasli tudi do trikrat hitreje. Medtem ko se izvirna hipoteza, ki so jo v eksperimentu proučevali, ni izkazala za uspešno, pa je raziskovalcem veliko zanimanja vzbudila prav kontrolna skupina mišk. Odločili so se, da bodo hitrejšo rast tumorjev podrobneje raziskali, zato so v študijo vključili še vitamin E.

Miške so hranili z vitaminom E in antioksidantom NAC s 5- in 50-krat višjimi odmerki, kot so zanje priporočene. Človeški prehranski dodatki namreč mnogokrat vsebujejo od 4- do 20-krat presežen dnevni vnos vitamina E. Rezultati za oba antioksidanta so bili podobni: tumorji so pri živalih rasli trikrat hitreje kot pri živalih, ki niso dobivale antioksidantov. Poskusne živali so tudi dvakrat hitreje umirale zaradi raka.

Nato so vitamin E in NAC testirali še na človeških celicah pljučnega raka, ki so jih gojili v laboratoriju. Tudi te celice so začele rasti hitreje. Tako pri mišjem modelu kot pri človeških celicah v kulturi, so antioksidanti zaščitili celice tako, da so zmanjšali poškodbe njihove DNA. Posledica tega je bilo manjše nastajanje proteina p53. Protein p53 je znan kot »varuh genoma«, saj zavira rast tumorjev, nastaja pa ob poškodbah DNA.

Pomembno je, da se zavedamo, da so vsi učinki zelo odvisno od drugih okoliščin – npr. miške v tem poskusu so tumorje že imele. Iz tega odkritja ne moremo sklepati, kako bi se odzivale zdrave miške, težko pa tudi sklepamo kakšen bi bil odziv pri ljudeh. Vsekakor pa kaže, da vloga antioksidantov pri raku ni tako preprosta, kot smo si jo razlagali do zdaj. Mogoče je, da antioksidanti preprečujejo nastanek tumorjev, vendar pa ko so enkrat tumorji že razviti, lahko delujejo škodljivo.

Vsekakor pa to delo zahteva bolj premišljen pogled na delovanje antioksidantov pri kadilcih. Pri teh je namreč povečano tveganje za razvoj pljučnega raka, velikokrat pa že lahko imajo majhne tumorje, za katere ne vedo. NAC se uporablja za zmanjševanje sluzi pri ljudeh z obstruktivno pljučno boleznijo, ki so pogosto kadilci. Ti so zato še posebno izpostavljeni tveganju.

Dr. Mojca Jež, univ. dipl. bioteh.